(FILMSKA KRITIKA) Princesina zgodba o duhovih

Večino filma Spencer spremljamo Kristen Stewart v koži prinese Diane, kako hodi, teče, beži po ogromnih hodnikih in dvoriščih impozantnega dvornega posestva Sandringham ob vzhodni angleški obali, kjer britanska kraljeva družina običajno preživlja praznike. Vse skupaj je že na prvi pogled preveliko za običajnega človeka. Mogočna arhitektura, polna zgodovinskih umetnin in artefaktov, je predvsem spomenik neki mogočni tradiciji, ki ji je malo mar za mlado novinko na kraljevem dvoru. Princesa nam že vnaprej da vedeti, da je Sandringham vse prej kot prijeten prostor za bivanje. "Tako hladno je," poreče, nakar se tudi gledalci zavemo, da to ni pravljica iz otroških knjig, temveč nočna mora, v kateri je protagonistka ujeta v svoj lasten Xanadu iz Wellesovega Državljana Kanea (1941) ali Overlook Hotel iz Kubrickovega Izžarevanja (1980).

Čilenski režiser Pablo Larrain na ta način z obilico podobnosti sledi receptu svojega filma Jackie (2016), v katerem je hodil za petami ameriške prve dame po umoru predsednika Kennedyja leta 1963. V Spencerju je svoj slog popeljal še stopničko višje. Film ne kaže pretenzij, da gre za zvesto upodobitev zgodovinskih dogodkov, temveč je še toliko bolj poudarjen protagonistkin subjektivni pogled. Princesa Diana je večino časa na robu živčnega zloma, iz nikoder se ji prikazujejo tako resnične kot namišljene stvari, v trenutkih samote se pogovarja z duhovi preteklosti, kraljeve družine pa ne vidi kot soljudi, temveč kot neko brezčutno raso, ki jo opisuje z "Oni". Skratka, če je bil Jackie zgodovinski film, potem Spencer že odločno poseže na področje psihološkega horrorja.

Larrainov artistično-žanrski pristop je v tem vseskozi bravurozen. Okoli svoje protagonistke izvaja navdahnjene vragolije s kamero, tako da film že večkrat spominja na filmski ples, v katerem princesa blodi po lastnih nočnih morah in se do krvi ščipa, da bi se iz nje zbudila. K temu mnogo pripomore genialna džezovsko-klasična glasbena podlaga Jonnyja Greenwooda (Radiohead). Nenazadnje pa k prepričljivosti vizualne plati mnogo prispeva tudi igra Kristen Stewart, ki se je v podobno zgodbo o duhovih že vživela v Assayasovi Osebni stilistki (2016). Enaintridesetletnica, ki se je venomer otepala očitkov o svoji igri in plehkih vlogah, je s tem filmom dokončno dozorela. Res, njena interpretacija princese Diane je mestoma pretirana, včasih potvorjena, večinoma pa se igralka poskuša čim bolj skriti za šepetajoč značaj njenega glasu. A Stewartova že v svojo pojavo, ki se izvrstno vklopi v Larrainov režijski ples, pusti nadvse prepričljiv vtis.

Tisti veliki vprašaj, ki visi nad filmom, pa je toliko bolj usoden. Larrainu lahko brez zadržkov zamerimo, da razen opisanega vizualnega spektakla ne izvemo prav nič novega o princesi Diani. Še več, večina prizorov, dialogov in celo nekaterih oseb je brez trohice slabe vesti povsem izmišljena, režiser pa se ob promociji filma skriva za neprepričljivo razlago, da gre za "svobodno interpretacijo" tega, kar se je "morda zgodilo". V obdobju, ko v obliki serije Krona spremljamo zares prepričljivo upodobitev britanske kraljeve družine, Larrainov film s svojim svobodnjaškim pristopom že skorajda meji na eksploatacijo princesinega zvezdništva. Film Spencer zato pusti mešane občutke in bo venomer ostal ujel na pol poti med slogovnim dosežkom in vprašljivimi pripovednimi nameni.