(LIMONADA) Dobrodošli na sedmini! Kako uničiti oskarje in zlate globuse hkrati

Zdi se, da vsi skupaj zadnji dve leti živimo v nekakšni ogromni zanikrni garsonjeri. Gruča tečnih, vsega sitih ljudi na oguljenih laminatih, med turobnimi betonskimi stenami, s katerih se lušči nekdaj pisan omet. Ves dekor je izginil. Nekdo je odnesel celo odurno kičaste kitajske vaze in kvačkan prtiček s televizorja. Prav tak je svet brez glamurja. Nobenih pravljic, nobenih vzornikov, bleščic in afnanja. Nekaj osrednjih globalnih družabnih prireditev je preživelo in hvaležni smo, a kaj, ko gre bolj za komemoracije kot pompozne semnje nečimrnosti, ki smo jih nekoč tako oboževali. Dejstvo, da vsaj ne gre več za virtualne dogodke, je tolažeče približno toliko kot kolonoskopija. Bodreče kot Miss obkoljenega Sarajeva 1993, le sredi kuge.

Nekaj premier filmov in podelitev glasbenih nagrad smo med letom videli, a je bilo vse skupaj kot dolga predigra brez končnega akta. Z lepotnimi izbori smo opravili že davno pred pandemijo, organizatorji preprosto niso našli dovolj motivacije in kreativnosti, da bi format ocenjevanja ženske lepote prenesli v novo tisočletje, zadnji izbor Miss Slovenije v kompresorski postaji hrastniškega rudnika je to naravnost idealno podčrtal. Morda bi pred vrata postavili le še veliko skalo in z zadevo dokončno opravili. Zdaj trohnijo še drugi dogodki. In mi z njimi. Še najbolj prepričljivo je pandemični slalom zvozila Pesem Evrovizije. Zaradi dobre produkcije in kadriranja se je vse zdelo skoraj kot v dobrih starih časih, praznih sedežev nismo opazili. Sanremski festival je koronsko paranojo s pretiranim poudarjanjem previdnosti le še poglabljal. Kup razkuževanja in distanc, celo šopke so jemali iz posebnega, razkuženega vozila. Podobno turobno kot neskončno depresivni prizori lanskega slovenskega silvestrskega progama. Res sem si želel v še eno koronsko leto vstopiti s prizori mladih ljudi, ki ure in ure ob harmoniki poplesujejo z maskami na obrazu. Če bi imel težave z alkoholom, bi se naj tej točki odločil z njimi nadaljevati. Podobno kot ob odprtju in zaprtju tokijskih olimpijskih iger pred praznimi tribunami. Prav te dni bi se tradicionalno moral ukvarjati s tem, katero precenjeno, preživeto in od življenja zdelano zvezdnico bo ostareli avstrijski milijonar Richard Lugner spet zvlekel na Dunajski operni ples, najelegantnejši dogodek evropske smetane, ki pa že drugo leto zapored odpade.

Povsem jasno mi je, da so strah in koronski zaščitni ukrepi naredili svoje, ni mi pa povsem jasno, zakaj ga zadnje čase tako lomijo tam, kjer so si estradni glamur izmislili. V Hollywoodu. Pri gala družabnih dogodkih je tako - ali jih narediš na polno, po najboljših močeh, ali pa sploh ne. Takšnim oskarjem in zlatim globusom, kot smo jih videli, bi se lahko mirne duše tudi odpovedali. Ste sploh zaznali, da so slednje pred dnevi podelili? Brezzvezna podelitev, ki letos ni zanimala nikogar, je zaradi bojkota zvezdnikov v hotelu Beverly Hilton v Los Angelesu potekala brez občinstva in brez neposrednega televizijskega prenosa. Zmagovalce so sproti objavljali na twitterju. Televizija NBC je prenos odpovedala zaradi pomanjkanja temnopoltih članov Združenja tujih dopisnikov Hollywooda in etičnih pomanjkljivosti, ki sta jih razkrila časopisa New York Times in Los Angeles Times. Ker samo pandemija ni dovolj. Aprila lani smo videli tudi najbolj obupno podelitev oskarjev v zgodovini. Organizatorji so imeli več mesecev čas najti format, ki bi kljub pandemičnim razmeram bil atraktiven, pripravili pa so turobno in do onemoglosti razvlečeno komemoracijo, ki jo vsi želimo čim prej pozabiti. Če je že nismo. Vodja producentske ekipe Steven Soderbergh si je zaradi pandemičnih razmer lanske oskarje zamislil tako, kot da je sveta že konec. Glavna podelitev je potekala na lokaciji železniške postaje Union Station, del so je zaprli zaradi podelitve, del pa je še vedno deloval nemoteno. Pravila igre so bila kot na snemanju filma. Ko so snemali, maske dol, ko niso, maske gor. Bizarno surovo prizorišče z izjemo nekaj secesijskih detajlov ni bilo zelo glamurozno. Podelitev že nekaj let nima več voditeljev, to vlogo prevzamejo kar podeljevalke in podeljevalci nagrad, kar glamurozno vzdušje še dodatno ubija. Glasbenih nastopov ni bilo, glasbeni del je imel v rokah DJ, ki je izvedel tudi kviz med prisotnimi. Kot sedmina za neko civilizacijo. Naslednjič naj bi oskarje podelili 27. marca in bojda se vsaj voditelji vračajo.

Nepremišljeno eksperimentiranje s temelji in prazniki zahodnjaške popkulture je neodgovorno in do neke mere tudi nevarno. Ljudje smo zamerljivi, znamke z desetletji žlahtne tradicije lahko hitro propadejo. Na nedružabno in nebleščeče življenje v trenirki smo se medtem že kar preveč navadili in lahko shajamo brez marsičesa. Koronsko otopeli duh potrebuje steroidno injekcijo glamurja. Že zato, ker je nekatere reči vredno ohranjati in negovati zgolj zato, ker so lepe. In ker je brez njih depresivno še bolj.