(REPORTAŽA) V Kozjanskem regijskem parku: Ciljati moraš v srce

Praznik kozjanskega jabolka med 4. in 11. oktobrom v Podsredi, ki ga že enaindvajsetič organizira javni zavod (JZ) Kozjanski park in je eden največjih okoljskih dogodkov v Sloveniji, bo letos izgubil nekaj svojega formata. Koronačas, koronakriza, prilagajanje epidemiološkim ukrepom. A visokodebelni travniški sadovnjaki, ki rišejo portret kmetijske krajine, stojijo in so bogato otovorjeni z beličniki, ferdekelcami, carjeviči, škrbotlji, krivopeclji ... Neka modra politična betica je nekoč povprašala, kako to, da se v javnem zavodu, ki upravlja Kozjanski regijski park, ukvarjajo z jablanami, saj niso kmetijska organizacija, in ji je bilo razloženo, da so visokodebelni travniški sadovnjaki evropsko pomembna varstvena območja Nature 2000. Da ohranjajo visokodebelne sadovnjake zaradi ptic, ki lahko prebivajo samo v takem sadovnjaku. In so bili vsi od zadrege malo rdeči v lica.

Za oba bo slabo, če se me lotiš

A nismo tukaj v Podsredi, kjer domuje uprava JZ Kozjanski park, zaradi "kozjanske jabke", pač pa zaradi tega, ker je tukaj z letošnjim letom stekel projekt LIFE Varstvo dvoživk in obnova njihovih habitatov, ki bo trajal sedem let in je na tem območju namenjen temu, da obdržimo zavarovanega urha, ob hribskem, ki je pogostejši, še nižinskega urha, ki mu grozi izumrtje.

Za urha bo večina ljudi rekla, da je žaba. "Pa ni ne žaba ne krastača. Je pač urh," pravi Dušan Klenovšek, biolog v JZ Kozjanski park in tudi eden najbolj znanih in zagnanih posavskih naravovarstvenikov. Eden tistih, ki jih je naš premier v tvitu uvrstil v "obskurno društvo za zaščito zlate ribice".

Tako je z urhom: "Je majhna, le pet do šest centimetrov velika, rjava, neugledna brezrepa dvoživka, na prvi pogled žabica. Urha stežka opaziš, ker ima svetlo rjavo in olivno-sivo barvo mlake, a ko je v nevarnosti, se obrne na hrbet in plenilcu pokaže strupeno črno-oranžno ali črno-rumeno spodnjo stran, ki opozarja: 'Pusti me, za oba bo slabo, če se me lotiš.' Hribski urh je razširjen po vsej Sloveniji, le vedno bolj redek, ker izginja njegov življenjski prostor, nižinskemu urhu pa se zares črno piše. Naseljuje le severovzhodno Slovenijo, Krakovski gozd, na našem območju pa predvsem Jovse, obsežno poplavno ravnico ob Sotli."

V Jovsih je problem, pojasnjuje sogovornik, ker gre za nižinske ekstenzivno gojene mokre travnike, razdrobljene med številne lastnike, od katerih se le še redki ukvarjajo s kmetijstvom. Male kmetije s tremi, štirimi repi v hlevu so postale zgodovina. "Tisti trije veliki kmetje s tega območja, živinorejci, pa imajo na voljo boljše travnike, kot so ti, na katerih rastejo nekvalitetne kisle trave, in tako mokrotni travniki ostajajo tudi deset let nepokošeni in se počasi zaraščajo. S tem izginja habitat za urha in številne druge dvoživke pa seveda za mnoge živalske in rastlinske vrste. Izginja življenjsko okolje tudi za največjo populacijo kosca v panonskem delu Slovenije. Kmetijski ukrepi so pisani za velike igralce v intenzivnem kmetijstvu, finančnih spodbud za varstvene načine kmetovanja ni ali pa so te tako pičle, da ne stimulirajo."

In stanje biotske raznovrstnosti se nenehno slabša, pravi Dušan Klenovšek. Letos, ko so morali za zagon projekta popisati stanje populacije nižinskega urha v Jovsih, urhov sploh niso več našli.

Iz bazenčkov v naravo

"Letos je bilo porazno leto zanje. Spomladi je bila suša, ni bilo mlak za odlaganje mresta, potem so sledile še zelo nizke nočne temperature. Če naslednjo pomlad urhov spet ne bomo našli, pa se utegne projekt zelo zaplesti, ker jih bomo morali od nekod pač dobiti. Ali iz Prekmurja, morda iz Hrvaške, a to pomeni na kupe papirologije ..."

Projekt ​LIFE ​v Jovse prinaša novost: s pomočjo strokovnjakov iz Danske in Nemčije bodo v zavodu Kozjanski park začeli nižinske urhe načrtno gojiti, da povečajo njihovo število na območju Jovsev. Praksa, ki se je letos na Barju odlično obnesla pri naselitvi metulja barjanskega okarčka, se širi na ogroženo dvoživko.

"Na območju Jovsev kupujemo 15 hektarjev zemljišč, kjer začenjamo urejanje desetih mlak, da nižinskemu urhu že do pomladi izboljšamo možnosti za preživetje, 30 mlak za hribskega urha pa bomo pripravili na območju Bohorja. "

V Jovsih je še nekaj "izgubljenih" okljukov Sotle, pripoveduje Klenovšek, ki pa se zaraščajo in zasipavajo. Urh potrebuje za razmnoževanje osončene, tople mlake, kjer odlaga mrest in kjer se iz paglavcev razvijejo odrasle živali. Potrebuje tudi primerno podrast ob mlaki, kjer živi kot odrasla žival in kjer lahko prezimi. A stanje je že tako alarmantno, da ne zadostuje več samo izboljšava življenjskega okolja.

"Spomladi bomo poiskali urhe in jih dali v umetno okolje, v primerno opremljene bazenčke, kjer bodo samice odložile mrest, in potem bomo skrbeli za paglavce, dokler se ne preobrazijo v odrasle živali. Šele takrat jih bomo vrnili v naravo. Računica je preprosta: če prepustimo naravi urhov razmnoževalni ciklus, bo preživelo kvečjemu pet odstotkov živali - druge so ali kot mrest ali kot paglavci hrana najrazličnejšim plenilcem, a če jih bomo vzgojili v zavarovanem okolju, jih bo preživelo 90 odstotkov. In to je pomembna razlika."

Dvoživke so po vsem svetu najbolj ranljiva skupina, predvsem zato, ker je njihov obstoj odvisen od dobrega stanja dveh habitatov - vodnega in kopenskega. Zaradi svoje tanke kože in jajc brez ovoja so lahka tarča različnih oblik onesnaževanja. Umetna vzgoja ogroženih vrst v nadzorovanem okolju je v svetu že dolgo uveljavljena, pri nas smo se lahko postavljali s še dokaj ohranjeno naravo, a tudi to se spreminja.

"Sploh travniške vrste bo treba vzgajati in naseljevati, če nočemo, da izumrejo, ker v območjih Nature 2000 izredno slabo varujemo travniške habitate. Zato je lani Evropska komisija poslala Sloveniji opomin zaradi upadanja travniških ptic in metuljev, kar je posledica neustrezne kmetijske politike. Pred 15 leti sem na teh travnikih še videl ročne motorne kosilnice, znamenite 'bečeeske', pa nakladalke za seno - zdaj jih ne vidiš več. Zdaj so tu rotacijske kosilnice pa traktorji, kot da si jih vzel iz voznega parka formule ena. Samo stari ljudje še hočejo, da so rože na travnikih, da so metulji, hrošči, ptice, da frfota in cveti ... Samo ti še gredo z grabljami na travnik in bodo tako delali, dokler bodo dihali. Moderni kmet skorajda ne stopi več s traktorja na zemljo. V klimatizirani kabini posluša Modrijane ali Led Zeppelin in razmišlja o številu bal in obrokov za traktor. Pa ne krivim kmetov, kriv je sistem kmetijske politike, ki najbolj spodbuja tiste kmetijske prakse, ki siromašijo biotsko pestrost."

Sviščev mravljiščar dobi ograjico

V slovenskem naravovarstvu, pravi Klenovšek, je veliko dobrega strokovnega dela, a premalo komunikacije z lokalnim prebivalstvom in to je resnično velik problem. Z dobro komunikacijo se da pri ljudeh doseči, česar ne boš dosegel ne z zakonom ne s kaznijo, je prepričan.

"Leta 2012 je EU praznovala 20-letnico direktive o habitatih in območij Nature 2000. Zaključni dogodek je bil v Sloveniji, ker je bil takrat evropski komisar za okolje Janez Potočnik. In v Ljubljani so se odločili, da bo slovesnost - na kateri je bilo kup ministrov, naših in hrvaških, pa bruseljskih uradnikov - v Kozjanskem parku. Po svečanem programu v gradu Podsreda so rekli, da bi šli na teren in sem jih odpeljal na travnik ob botanični poti in seveda povabil tudi lastnika travnika. Ministrom sem ob močvirskem svišču na travniku pripovedoval zgodbo posebnega, redkega metulja - sviščevega mravljiščarja, ki je na rdečem seznamu ogroženih metuljev ..."

Že njegovo ime pove, da je povezan s sviščem in mravljami. Samica sviščevega mravljiščarja odlaga jajčeca na močvirski svišč; iz jajčec se razvijejo gosenice, ki s posebnimi hormoni naplahtajo mravlje, da jih odnesejo v mravljišče ter jih hranijo in negujejo kot svoj zarod, dokler se iz njih ne razvijejo metulji. V zadnjih 20 letih je ta metulj z edinstvenim življenjskim krogom izginil z večjega dela območij njegove nekdanje razširjenosti.

"Videl sem, kako pozorno posluša tudi lastnik travnika. Ko sem šel čez dva dneva pogledat, koliko travnika smo ob obisku potacali, so bili okoli vseh sviščev, ki so edina rastlina za preživetje tega metulja, nabiti količki in narejene ograjice. Ni potreben denar ne grožnje s kaznijo, zadostuje, da človeku na primeren način poveš, kako lahko naredi nekaj dobrega."

Takih zgodb je na Kozjanskem veliko in znašle so se tudi na plakatih, ki jih je zavod vsak mesec uokviril in jih izpostavil v šolah, knjižnicah, zdravstvenih domovih ... "Vsak mesec so bile na plakatu predstavljene aktualne rastlinske in živalske vrste in vsakič tudi prebivalec Kozjanskega, ki dela dobro za naravo. Denimo gospod, ki že 25 let skrbi za gnezdilnico za sovo na svojem seniku. Lastnik travnika, ki se je obvezal, da bo prvič kosil šele po 1. avgustu in tako omogočil, da rastline in živali na njem sklenejo življenjski krog. Gospod, ki je v duplu drevesa opazil redko ptico in je šel k lastniku gozda, da odkupi tisto drevo zgolj zato, da bo še leta stalo in dajalo ptici dom ..."

Danes otrok ne more več doživeti narave

Pred leti, pripoveduje, so v zavodu v projektu LIFE odkupili sto starih, že malo sušečih se mogočnih hrastov, da bi ohranili hrastovega kozlička, velikega rogača pa tudi črno štorkljo, ki gnezdi v krošnjah teh hrastov.

"Z lastniki smo za nekaj deset evrov sklenili desetletne pogodbe, da teh dreves ne posekajo. In ko smo z njimi hodili po terenu in iskali primerne hraste, je bilo marsikomu od njih resnično žal, da takega drevesa nima v gozdu. Ne zaradi denarja, ampak zaradi zgodbe, zakaj dajemo denar, zakaj je tako pomembno, da je takšno drevo v gozdu. Koliko ogroženim živalim omogoči preživetje. Ciljati moraš v srce. Ko človek v srcu sprejme odločitev, da je nekaj vredno varovati, bo pazil, kaj in kako dela."

Zato, pravi naš sogovornik, se vsako poletje v JZ Kozjanski park na veliko ukvarjajo z otroškimi tabori. "Danes otrok ne more več doživeti narave, kaj šele nočne narave. Slika, video, še hologram ne ponuja tega, kar vidiš v živo. Nikoli ne bom pozabil fanta iz Kranja - neki večer smo organizirali opazovanje nočnih metuljev in na poti smo naleteli na bukovega kozlička. To je v svetovnem merilu ogrožen hrošč, ki ga uničuje sodoben način gozdarjenja. Cela štiri leta potrebuje za razvoj, in ko samica izleže jajčeca v požagan les in les odpeljemo in uporabimo, uničimo cele generacije teh redkih prebivalcev starih listnatih in mešanih gozdov. Bukov kozliček ima še to smolo, da ne leti, zato se tudi težje seli. No, tega hroščka smo si ogledali, se pogovarjali o njem in potem ga je fant dal na lahet in ga nosil po gozdu. Čez čas sem videl, da ga roka s hroščem, ki jo je držal pred seboj, očitno že boli, zato si jo je podpiral še z drugo roko. Čez kakšno uro je priznal, da ga zebe, jopico pa je imel privezano okoli pasu. Ampak še zmeraj ni bil pripravljen odložiti hrošča; moral sem ga prevzeti, dokler se ni oblekel in potem ga je nosil še celo večnost, preden sta se ločila. Prišel je k meni in zelo čustveno izjavil, da mu v tem trenutku več od tega bukovega kozlička pomeni samo še mama. Verjamem, da se mu je vtisnil v spomin za vedno, in ko bo morda čez 30 let kaj delal v gozdu, bo delal pravilno in dobro za naravo."