Za zmeraj bo ostal v spominu tak, kot smo ga ljudje imeli radi: na odru, z roko nonšalantno v žepu kavbojk, širokim nasmehom, obkrožen z izvrstnimi glasbeniki ... Ni bilo treba drugega, kot da je zapel nekaj prvih verzov skoraj katerekoli svoje pesmi, potem je pela publika. "Kaj mi ploskate, saj ste vi odpeli," je imel navado reči. Od Maribora, zlasti Festivala Lent, preko cele Slovenije do praktično celotne nekdanje Jugoslavije. Đorđe Balašević, ta mehka vojvodinska duša, je odšel. Brez pesmi, brez aplavza. Vzel ga je covid-19.
Polnih 43 let je Đole pisal in snemal pesmi. Poslušali jih bomo še dolgo
"Bil je eden največjih kantavtorjev z Balkana in njegova besedila, njegove pesmi so imele tako zelo univerzalno in istočasno lokalno moč. Kot Vojvodinec Lala je opisoval svoje kraje na tak način, da smo jih znali doživeti vsi, kot da bi jih poznali. Zelo rad je imel Maribor. Po nesreči njegove hčerke na Madžarskem je s pomočjo Vladimirja Rukavine - Goga in Narodnega doma poiskal stik, kupil hišo v Mariboru za nekaj časa in nasploh je jemal Maribor kot pristanišče Panonskega morja," se spominja njegov skoraj glasbeni sopotnik in prijatelj, slovenski pevec in gonilna sila skupine Lačni Franz Zoran Predin. "Moja mama je iz Vojvodine in on je vedno rekel, da se pri meni takoj vidi, da sem tudi jaz Lala, ker tako počasi govorim. Nazadnje sva se videla pred kakšnim letom, ko je dal izjavo za film, ki ga snemajo o meni. Takrat sva si vzela pol ure za klepet, tudi o tem, da bova končno nekaj skupaj naredila, pa je vmes posegla usoda." Omenjeni Vladimir Rukavina od bolečine ob žalostni novici skoraj ni mogel govoriti. "Bila sva velika prijatelja, na družinski ravni. Brez besed sem in mnogo prerano je, da bi lahko zbral misli. Povem lahko le, da sva bila za letos dogovorjena za koncert, ki ga zdaj nikoli več ne bo."
V glasbi je bil Đole, kot so ga vsi imenovali, več kot štiri desetletja. Začel je davnega leta 1977 s skupino Žetve, imeli so en hit, U razdeljak te ljubim, in se razšli. Sledil je band Rani mraz, za naslednjih nekaj let, in dve skladbi iz Đoletovega železnega repertoarja: Priča o Vasi Ladačkom in Život je more. Z njim je posnel tudi pesem Panonski mornar, kar je bil njegov drugi vzdevek, in ob Titovi smrti še Računajte na nas, kar so mu mnogi kasneje zamerili. Ko je leta 1982 začel samostojno kariero, pa je šla njegova pot samo še navzgor, že prvi album z naslovom Pub je bil prodan v večkratni zlati nakladi. Sledilo je še enajst studijskih albumov in njegovi oboževalci ne vedo, katerega bi izbrali za najljubšega. Kritiki in kupci so bili najbolj navdušeni nad albumom Bezdan, izdanim leta 1986.
Ko je razpad(a)la Jugoslavija, ni bil tiho, bil je oster kritik srbskega nacionalizma in tedanjega srbskega voditelja Slobodana Miloševića. Komaj se je izognil, da ga oblasti niso kazensko poslale na fronto, verjetno tja proti Vukovarju, manj kot sto kilometrov od njegovega Novega Sada. Kot da bi bil slutil gorje, ki se je zgrinjalo nad državo in še bolj ljudi, je že leta 1987 napisal pesem Samo da rata ne bude (Samo da ne bo vojne), pred koncem Miloševićeve vladavine pa je udaril še z izrazito političnim albumom Devetdesete. In čeprav je bil Vojvodinec, je bil na neki način Jugoslovan, a ne jugonostalgik. Kot je bila njegova publika od Jesenic do makedonske Đevđelije.
