Strah me je korone, tam notri sem videla čuda stvari." Pogovor z Majo Bračič odpreva na kavi pri Aliju, pripravlja se na nevihto in nekje vmes prične tako liti, da se je treba evakuirati pod napušč. Druščina, ki jo je septembrski naliv zagnal pod streho banke, seveda takoj začne z dovtipi o PCT. Šlo je za situacijo, ko je nekako vse vseeno, meteorološka sila nas je izenačila, utopila PCT, in večina se smeji. Seveda, kdo bi vedel, kako strašno, dolgotrajno izkušnjo s korono ima moja sogovornica.
"Cel mesec sem hodila v bolnico k očetu, pa nič. Moj partner jo je prebolel in se nisem okužila. Oče sploh ne ve, kje jo je staknil. Mislil je, da se je prehladil, nihče od znancev ni imel korone. Bilo je oktobra." Zgodba, ki jo odmotavava v nalivu, je pravzaprav zgodba njenega očeta, a jo pripoveduje hči. Tudi zato, ker jasno pove, kaj vse ob bolniku, ki visi na robu smrti, preživlja in prestaja cela družina, pa zato, ker oče Milan Bračič za veliko večino stvari niti ne ve. Več mesecev je namreč prestal uspavan v umetno komo na intenzivnem oddelku UKC Maribor. Je namreč eden od dveh bolnikov s strašljivo rekordno ležalno dobo ali, bolje rečeno, eden od rekorderjev hoje po robu življenja.
Kolobocija strahu, sprostitev in zategnitev
Nazaj na začetek. "V prvem valu smo bili vsi prestrašeni, izolirani v družini, z drugimi smo se pogovarjali na daljavo, se razkuževali, nosili smo maske. Poleti smo se sprostili, nato pa se je začelo. Ukrepi tako in drugače. Salon s sedmimi zaposlenimi smo zapirali, odpirali, zapirali, uvajali razkužila, maske, očala, zaprli in čez dan, dva spet vse na novo. Vsak dan smo spremljali vse kanale in novice, ukrepi so postajali vse bolj nesmiselni in taki so še danes. Moj zaposleni se testira, da lahko dela, ne more pa s tem testom na kavo! Potem kriteriji za dodelitev pomoči in nato vračanje pomoči, poleg tega do takrat nisem poznala nikogar, ki bi zbolel. Postajala sem jezna. Na državo, bolezen, vse skupaj. Zdelo se mi je, da to pač ne more biti res. In sem začela trdno verjeti - korona ne obstaja, vse to ne more biti resnično," pripoveduje Bračičeva. Nato je zbolela, prepričana je bila, da ni korona, zdravnik jo je prepričeval, da verjetno je, a antibiotiki so učinkovali in "dobila sem potrditev - korone ni". Tisti vmesni čas je razmišljala - kaj pa, če je korona? "Spomnim se, da sem razmišljala, kaj pa, če se mi ta korona še enkrat maščuje?"
Kasneje je zbolel oče in prepričevala ga je o svojem mnenju, da to že ni korona. Ker je v njenem primeru šlo vse v redu, antibiotiki so delovali in je tudi to dokaz, da korone ni, pa da "potrebujejo le številke, da nas lahko znova zaprejo. Celo prepričevala sem ga, naj se ne gre testirat. Prvi teden si je kuhal šnops, prijatelj mu je to svetoval. Pa ni pomagalo. K sreči je moj Rok zdravstveni tehnik; vedel je, da je oče rizičen zaradi starosti in sladkorne." Tako se je oče vendarle testiral, in to takrat, ko je bil že čisto v redu, celo sam se je peljal na testiranje, bilo mu je bolje in mislili so, da je hujše za njim.
"To je bilo 27. oktobra, 28. pa dobimo rezultat, da je pozitiven, ampak bil je v redu, deset dni karantene pa bo, smo rekli. Naslednji dan kliče Rok - 'Maja, ata je slabo.'" Zaslutili so, da je resno, in poklicali so rešilca. "Ko so ga pripeljali v bolnico, je imel izredno nizko saturacijo. Ko so prišli reševalci, je imel sicer res nekoliko višjo saturacijo, ampak ko so mu dali na obraz masko, pljuča niso več zmogla zajemati kisika. Mislil je, da ga je kap, ampak primanjkovalo mu je kisika. Končno so ga stabilizirali in prestavili na intenzivo," pripoveduje hčerka danes, ko dobro ve, kako zelo resnična zadeva je koronavirus. "Mislila sem, hvala bogu, da je še prostor na intenzivni, takrat je ravno pričelo zmanjkovati postelj. Noter je šel 29. oktobra, domov je prišel 19. marca. Star 62 let, dobro, živel res ni preveč zdravo, a brez večjih težav," se namuzne Bračičeva.
Začelo se je obdobje na prelomu
Po sprejemu se je začel telefonski odnos z UKC Maribor. Ti pogovori so mučni in strašljivi, pravi. "Pogovor se začne: 'Veste, gospod je prišel v zelo slabem stanju, nikakor ga nismo mogli stabilizirati kljub velikim odmerkom dodanega kisika, nikakor...' Tega nisem mogla več poslušati. Izstrelila sem samo 'Ali je živ?' No, potem sem izvedela, da je živ, da je na intenzivi le za eno noč, in če bo stabilen, gre na navaden oddelek. Bila sem vesela, da je na intenzivni, da je pod budnim očesom osebja, a vseeno, lanske slike iz Bergama so ostale v glavi. Zjutraj kličem optimistična, ali so ga že prestavili, pa so rekli, da ne, da ima kritičen rentgen, obojestransko pljučnico, da je stanje kritično. In da naj pokličem jutri."
Začelo se je obdobje dolgega, utrujajočega čakanja na robu živčnega zloma. Obiski seveda niso dovoljeni, edina vez s sorodnikom in njegovimi skrbniki, ki imajo v rokah njegovo življenje, je telefon. "Tako si čakal. Vsak. Ljubi. Dan. Vsako uro. 70 dni. Na oddelek nisi mogel, na intenzivno lahko kličeš enkrat na dan. Kako naj čakam 24 ur, če vem, da lahko v eni uri zdrsne iz stabilnega stanja? Saj potem mi je bilo jasno, takrat so lahko povedali le, ali je stabilen ali ne. Vseeno sem klicala trikrat na dan. Potem so mu nesli telefon in nato sem ob pol enajstih zvečer dobila fotografijo, na kateri je imel glavo v balonu. Čeprav je bila slika grozna, sem bila najbolj srečen človek na svetu. Kljub tako slabemu stanju se je bil sposoben slikati in še celo zbijati šale na ta račun! Vedela sem, da ni tako slabo. Malo smo si pisali, enkrat na dan se pogovarjali z zdravniki," pove Bračičeva, ki takrat še ni slutila, da je bil to le začetek nekajmesečne agonije.
Ura priprav za eno sporočilo
Sledilo je relativno mirno obdobje, oče je lahko delno uporabljal telefon, poročal, kaj je jedel, se šalil, čakanje je bilo znosnejše. Poguma je imel dovolj. Nato pa sporočilo, da bo intubiran, no, sam je temu rekel, da "dobi šlauh". Zdravniki so razložili: "Stanje je slabše, bolje, da ga uspavamo za nekaj dni in ga priklopimo na ventilator sedaj, da se stanje izboljša, kot da postane res slabo." Od tod je šlo samo navzdol. Ob pet do šest je poslal zadnje sporočilo, potem je bila povezava z očetom le še telefon v centrali intenzivnega oddelka v kirurški stolpnici UKC Maribor. Začele so se okužbe, sepse, vsega skupaj šest. Vse to v času, ko kar precejšen del javnosti sploh ni verjel, da virus obstaja, in celo, da se zdravstveno osebje pretvarja, da mu ne bi bilo treba delati.
"V petek so mu naredili traheostomo, v nedeljo kličejo z intenzivne in rečejo, da imajo nove informacije. Mislila sem, da so dobre, ker so ga želeli zbuditi. Ampak ne, bila je prva sepsa," pravi.
Po raziskovanju na družabnih omrežjih je odkrila bežno znanko, ki je sedaj sestra na tem oddelku. Bil je čas, ko so imeli le en klic na dan. "Ona je nato brala moja sporočila očetu v umetni komi. Jaz sem ji pisala in ona je brala. Bila je čudovita izkušnja. No, sedaj je čudovita, takrat je bilo grozljivo. Ampak smo ga tako bodrili, pripovedovali o moji hčerki, torej vnukinji, ki jo ima strašno rad, imata projekt - konja. Uporabljali smo v teh besedilih čim več domačih, znanih besednih zvez."
Očetovo zdravstveno stanje je precej nihalo. Od trenutka, ko so rekli, da ne vedo, ali bo preživel noč, do takrat, ko se je začelo stanje izboljševati. Vmes pa čakanje in nervoza, se zdrzne sogovornica: "Sistem je bil, da si poslal SMS, in ko so imeli čas, so te poklicali. Ko je bilo kritično, sem se včasih celo uro pripravljala, da pošljem sporočilo. Včasih sem pokadila škatlo cigaret, preden sem poslala sporočilo. Vedela sem, da ko pošljem sporočilo, pričakujem klic. Ta pa je lahko bil čez pol ure, deset minut, čez štiri ure ali osem. In dokler me niso poklicali, nisem upala v avto, v službo, nikamor. Kako bom reagirala, če pokličejo, medtem ko vozim, in mi povedo slabo novico? Težko je prenesti 24 ur, kaj šele 70 dni."
"Ni mogel govoriti, ne se gibati, ne jesti. Nič"
Po prvi sepsi se je stanje toliko izboljšalo, da so Milana Bračiča že želeli zbuditi, pa spet - nova sepsa. In znova tisti uradni ton skozi zvočnik telefona: "'Gospa, zavedajte se, da je vaš oče kritično bolan ... En antibiotik še imamo na voljo, če ta na bo učinkoval, na svetu ni več zdravila, ki bi mu lahko pomagalo.' Rekla sem, da to ni res. Ampak dobil je uroinfekt, odpovedale so ledvice, bil je na dializi, v bistvu je delalo samo še srce. Še tisto malo imunskega sistema, kar ga je ostalo, je odpovedalo. Vedno se je v njem razraščala nova bakterija in čakali so trenutek, da bi se stanje toliko stabiliziralo, da bi ga lahko zbudili. Ko so ga začeli zbujati, pa spet ni teklo tako, kot bi moralo, in iz kome se je zbujal 13 dni. Po nekaj dneh so rekli, da obstaja možnost, da ga je kap. Takrat sem lahko šla prvič k njemu, bila je nedelja okoli 15. decembra. Prijateljica, ki je imela v podobnem stanju brata, me je bodrila, naj tam ne jočem. Res nisem, ampak bil je šok. Že pogled na vse te ljudi je bil grozljiv. Pod vso tisto opremo nisem več mogla niti dihati. Prepoznal me je in to je bilo to, nato je zaspal."
Potem je sledil četrti zagon sepse. Spet prav takrat, ki je kazalo, da mu je boljše. "Doktorica Barbara Krunič se je ves čas res trudila za njega, komunikacija je le stekla, prišel je k sebi. Ni pa mogel govoriti, ne se gibati, ne jesti. Nič. Vsega se je moral učiti na novo. Rok mu je razlagal, da bo z njim vse dobro, samo čas potrebuje. Počasi je dobival voljo. Ves čas smo bili v stiku, se hecali, smejali. Do naslednjega poslabšanja. 'Gospodu se je danes stanje drastično poslabšalo, vročino ima čez 39 stopinj Celzija.' Znova je šlo za septični šok. Na božični večer. Znova pomirjevala, iskanje antibiotika, imunski sistem človeka, ki je tako dolgo v komi, je izredno slab."
Zgodba se je ponovila še enkrat: izboljšanje - optimizem - sepsa. "A pri zadnji sepsi se mu stanje ni več tako poslabšalo, ker je znova funkcioniral; imel je fizioterapije. Ko sem videla na njegovi polički vodo s slamico, sem vedela, da so poskusili, ali lahko pije. Ko pa sem prvič videla pladenj z grisom, sem vedela - sedaj je na konju," podoživi dneve upanja Bračičeva.
Neverjetno, kako veliko sporočilo lahko prineseta kozarec vode ali skledica mlečnega zdroba. Stanje se je počasi boljšalo, končno je kdaj kaka sestra tudi rekla "v redi je danes ata". "Ampak že en mesec je bil pri sebi, a si ni mogel pregnati muhe z nosa, ni mogel povedati, ali mu kaj manjka. Potem so mu traheostomo zamenjali za govorno stomo. Ko me je poklical, me je skoraj kap, zaželel si je sadje. Potem sem vsak dan iz službe hitela v trgovino po sadje iz Bistrice v Poljčane, spasirala sadje in se odpeljala nazaj v Maribor. Tako je prihajal k sebi do odhoda v Sočo."
V Sočo in nazaj - na obisk
V Rehabilitacijski center Soča je Milan Bračič šel nepokreten, lahko je govoril in lahko je pol ure sedel. To je vse. A še to je bilo po mesecih ležanja zelo naporno. Tja je šel februarja, domov je prišel 19. marca. "Zdravnikom na intenzivni je obljubil, da jih pride pozdravit na dveh nogah, pa so rekli 'Bračič, če vi pridete do konca leta, ste zmagali.' Pa smo jih šli pozdravit že v začetku aprila. Tako je kar prehitel zadeve. A to samo zaradi izredne bikovske moči. Naučil se je jesti, hoditi, vse. Nekaj časa je živel pri nas, nato pa je lahko spet zaživel samostojno in v začetku junija je šel domov. Je pa že prej vozil avto, lovil ribe, včeraj je na Pohorju prehodil sedem kilometrov. Izgubil je 40 kilogramov, ki jih sedaj postopoma pridobiva nazaj."
Ji je bilo kdaj žal, da ni prej spodbudila očeta k testiranju, da je zanikala obstoj virusa? "Ne, bilo je nekaj samoumevnega, tako trdno prepričanje je bilo. Sem pa izredno vesela, da je imel Rok toliko več pameti kot jaz, da smo takrat poklicali rešilca in so ga peljali v bolnico. Zdravnikom sem res popolnoma zaupala. Seveda lahko gre tudi v bolnici kaj narobe, ampak to je edina ustanova in osebje tam je edino usposobljeno za to, da ukrepa. Ni bilo možnosti, da bi uspelo brez njih. Oče bi doma zaspal, če bi poklicali le uro kasneje. Zdravniki niso mogli verjeti, da je celo noč plesal na zabavi, ki smo jo priredili za oddelek, v bistvu za vse, ki so mu pomagali." Bračičevi so namreč v zahvalo osebju priredili piknik, Maja Bračič pa je med drugim napisala pismo, ki je medicincem, ki se poleg virusa borijo še s sovražnostjo in nestrpnostjo, polepšalo naporni vsakdanjik.
Poleg neskončne hvaležnosti osebju Bračičeva poudari tudi podporo družine in vseh zaposlenih v njenem podjetju - družina in zdravniki so namreč vsi skupaj poskušali vlivati bolniku voljo. Družina je snemala videe, hecali so se, oče se je šalil s sestrami in zdravniki.
Hvaležnost
Kmalu bo leto dni, odkar se je začela velika družinska preizkušnja. Kako danes gleda na zanikovalce virusa, vernike v zarote in nevernike v medicino? "Gibljem se v družbi, kjer kar veliko ljudi zanika virus. In ves ta čas se nisem trudila razlagati vsega, kar se nam dogaja. Ne bi razumeli ali pa ne bi želeli razumeti."
Najhuje je, da se med sabo sploh ne znamo več pogovarjati, vsi samo kričijo o svojih vkopanih stališčih, pravi. "Slišala sem celo, da če bi ata imel malo hujšo gripo, bi tudi bilo tako. Je smiselno takemu človeku sploh kaj razlagati? Ne. Bila sem v bolnici, vem, kaj sem tam videla. Ljudi, ki so hlastali za zrakom, ljudi, ki so si vlačili cevke iz telesa, ker niso vedeli, kako naj povedo, da ne morejo dihati. To so prizori, ki jih nikoli v življenju ne bom pozabila. In če dobim korono, me je strah, kaj bo z mojo psiho.
Ampak obstaja del ljudi, ki ne bo nikoli verjel, da virus obstaja, imeli so mojo zgodbo na dlani, pa ni pomagalo. Morda sedaj komu bo. Ker četudi misliš, da ti ne boš težko preboleval korone, je možno, da jo preneseš nekomu, ki bo zbolel tako, kot je moj oče.
Ves čas te zgodbe smo dihali skupaj, kot za eno, z zdravniki vred. S popolnimi tujci! Ampak to so ljudje, ki so reševali življenje mojega bližnjega, ne vem, kako bi se jim lahko še zahvalila. Videla sem sestro, ko ga je pobožala po glavi in mu rekla 'Kako ste danes, gospod Milan?' To je vredno več kot zaboj zlata, da veš, da je tam v dobrih rokah. In to so bili tujci, ki imajo veliko pacientov. Nisem mogla dojeti, da so lahko zdravniki in sestre tako prijazni, in ne morem povedati, kako globoka hvaležnost je to."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
