Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pištolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovine. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesarja klavca oriše psihologinja Maša Blaznik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. "Ne gre za pomanjkanje empatije ali informiranosti o krutosti sistema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za ugašanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir," komentira psihologinja. Sogovornica je jasna: mesarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga postavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni prirojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: "Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potrebujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije." Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raziskave kažejo, da se soočajo tako s telesnimi kot z duševnimi težavami. "Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav element namenskega ubijanja živali," pojasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raziskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v primerjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovimi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s katerimi se zaščitimo pred tesnobnimi mislimi ali občutki, pojasni Blaznikova. "Ustvarja se čustvena in mentalna ločenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogočajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihnejo tudi lepa," pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, zaposleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. "To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresivnosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge ...). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družinski prostor, lahko tudi širše. Opravljajo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simptomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu," pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: "Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolskega sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali," pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. "V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spremembe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mladostnik po eni strani preko možganskega zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soočati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajočih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgovorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere povezave se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?" se sprašuje psihologinja. Področje dijakov mesarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogosto odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja soglasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne usposabljati za tak poklic. "Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializacije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasilne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasilju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kulturnem nasilju. Usposabljanje mladoletnikov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture," razmišlja.

Resnica sistema

"Kljub temu da si z nekaterimi živalskimi vrstami delimo skupno možgansko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primarna čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razglasili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenjskim pogojem. Mesna industrija je nazoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kulturno nasilje. Sistem mora redno ohranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, teletina in ne teliček)," razpravlja sogovornica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem industrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridelana z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skritih kamer iz Košakov.

"Posnetki iz klavnic so naše ogledalo. Lahko se nad njim jezimo, zgražamo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je odgovornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na posamezniku kot na družbi," sklene psihologinja.