V Sloveniji smo konec marca v državnem zboru po skrajšanem postopku sprejeli novelo zakona o vodah ob glasnih kritikah dela civilne družbe in stroke, ki je tudi opominjala, da o noveli ni bilo potrebne širše javne in strokovne razprave. S posegom v 37. člen zakona se po oceni kritikov širi možnost posegov na vodna priobalna zemljišča. Gibanje Za pitno vodo je zato ta teden zbralo 48.479 overjenih podpisov volivk in volivcev pod zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o noveli zakona o vodah, in to še pred iztekom 35-dnevnega roka, ki bi se sicer iztekel v ponedeljek. Državni zbor mora v skladu z zakonodajo referendum razpisati v sedmih dneh po vložitvi zahteve.
Voda, sploh pitna, je nenadomestljiv naravni vir. Do zdaj je zakon na vodovarstvenih območjih prepovedoval gradnjo objektov za proizvodnjo, v katero so vključene nevarne snovi, pa vendar ga je investitorjem kdaj tudi uspelo obiti. Nedavni primer je gradnja lakirnice Magne na Dravskem polju. Pod posebnimi pogoji bo poslej dovoljena tudi gradnja na vodovarstvenih območjih in v priobalnem pasu, kjer je zakon doslej pri celinskih vodah določal petnajst- oziroma petmetrski priobalni pas. Tam so bili gradbeni posegi dovoljeni zgolj pod določenimi pogoji ne glede na lastništvo. Tako je okoljski minister Andrej Vizjak v parlamentu dejal: "Večkrat se je iz lokalnega okolja pojavila pobuda, da bi ob reki, denimo, gradili čolnarno, a glede na obstoječi zakon o vodah je bilo to praktično nemogoče. Ko smo v državi temu želeli ugoditi, smo zoževali priobalni pas. Z novelo pa omogočamo poseg v prostor, v priobalnem in vodnem zemljišču - seveda pod določenimi pogoji."
Nepremičnine ob vodi
Druga je zgodba, ki bi se lahko s sporno novelo ponovila v Sloveniji. Vouk nadaljuje: "Kar sem govoril, seveda velja za vodne površine, medtem pa lastnina obrežja ali priobalnega pasu v Avstriji že sledi splošnim pravilom v zvezi z nepremičninami, ki se lahko pridobivajo tudi v zasebno last. Posledica tega je, da so parcele ob vodah v lasti zasebnikov in je zato marsikje oziroma kar po pravilu dostop do vode v Avstriji precej otežen." Izbrskali smo podatek, da je le okoli 13 odstotkov obale mondenega Vrbskega jezera še v lasti občin ali dežele. Vouk pove, da pa je tudi teh površin v javni lasti zmeraj manj: "Zato smo tudi v Avstriji vse večkrat soočeni s protesti, če skuša kdo privatizirati še te zadnje javne površine. Zasebniki pač smejo na svojem zemljišču za dostop denimo do plaže zahtevati vstopnino. Imajo pa tudi pravico, da javnosti popolnoma prepovejo dostop do vodne površine."
Vouk pravi, da v Avstriji nikoli niso poznali pasu javnega dobrega ob vodah, kot to poznamo v Sloveniji: "Tega pasu javnega dobrega ob obrežjih, obalah v Avstriji nikoli ni bilo. Zgodovinsko gledano, so prav naši slovenski kmetje na avstrijskem Koroškem veliko izgubili, ko so konec 19. stoletja pa vse tja do sredine 20. stoletja svoja zemljišča ob koroških vodah poceni prodajali. Med njimi je dolgo vladalo prepričanje, da taka močvirna, obrežna zemljišča nimajo vrednosti, saj je bila tam zemlja za poljedeljstvo neuporabna. Zemljišča so prodali, nato pa so se čudili, ko so tam zrasli penzioni in hoteli. Danes so ta zemljišča, sploh ob Vrbskem jezeru, med najdražjimi na svetu."
Pa je kdo svoje zemljišče na obali namenil javnemu dostopu do vode? "Seveda imamo tudi take primere. Mora pa biti lastnik pozoren in ponavadi dostop dopusti do preklica. Če prost dostop traja dlje časa, si namreč lahko javnost prisostvuje pravico do dostopa. Take primere smo že imeli, recimo pri Millstattskem jezeru, ko je čez zasebno zemljišče nastala promenada za sprehajalce, lastniki pa na to niso bili pozorni. In je sodišče odločilo, da je promenada prisostvovna za javnost."
Javno nasprotovanje
Kaj so prednosti zasebnosti in kaj slabosti? Avstrijcem je recimo všeč, da se lahko ob vodi sprehodijo okoli Blejskega jezera in ni ovir, niti vizualnih, v Zaki pa se lahko celo zastonj vržejo v vodo in zaplavajo.
"Seveda je za javnost prijetno, da ima ljudje dostop do vode in da naravne lepote pripadajo vsem. Po drugi strani pa je slabost verjetno to, da je pri turistično zanimivih površinah gospodarsko bolj upravičeno, če se tam zgradi infrastruktura, ki bo privabila goste. Teh verjetno ne bi bilo toliko, če bi do obale bil še nek varovalni pas. Vendar prav takšne gradnje po drugi strani zabetonirajo naravne lepote. Sicer je za gradnjo ob vodi sedaj potrebna množica dovoljenj in predvsem naravozaščitno dovoljenje je v Avstriji zelo težko dobiti. Seveda so vsaj v turističnih centrih taka dovoljenja dobili že zdavnaj. Na žalost je bilo v Avstriji tako v zadnjih desetletjih pozidano povsod, kjer je bilo mogoče, marsikdaj kljub vsej naravni zaščiti."
Vouk še doda, da pa občine, ki izdajajo gradbena dovoljenja, kdaj iz gospodarskih razlogov, ker pričakujejo finančne profite, kje še dovolijo gradnjo: "Prav zdaj poteka burna razprava o Preseškem jezeru pri Šmohorju. Tam želi investitor zgraditi velikanske luksuzne apartmaje tik ob jezeru, ki je do danes ostalo skoraj povsem nezazidano. Občina škili na zaslužek, javno mnenje pa je odločno proti in zahteva, da občina gradbenega dovoljenja ne izda."
Bogataške zgode in nezgode
Wakounigova pozna veliko zgodb različnih bogatašev, ki so si ob Vrbskem jezeru omislili svoje rajsko pribežališče. "Najbogatejša je vdova Karla Friedricha Flicka, čigar oče je bil Nemec, tovarnar, ki je obogatel s prodajo orožja tretjemu rajhu. Ker so Nemci sodelavce nacistov po vojni preganjali, se je preselil v Avstrijo, kjer je imel mir. Vdovino premoženje naj bi bilo vredno osem milijard evrov. Večjo pozornost pa je Flick, torej sin nemškega tovarnarja, vzbudil po smrti. Iz grobnice so nepridipravi ukradli njegovo truplo. A užaloščena vdova niti pomislila ni, da bi plačala odškodnino. Nepridiprave je nato policija izsledila in prijela. Poleg Flicka ima svojo vilo še en Nemec, to je Piëch, potomec Porscheja. Blizu, tisti dvorec nad vodo, ki se vidi z Otoka, pa je od enega najbogatejših Avstrijcev, Franka Stronacha. Pri dvorcu mu je občina nedavno prodala plažo, kjer je bilo javno kopališče za prebivalce Ribnice. Ljudje so prodaji oporekali, a so tožbo izgubili in plaža zdaj seveda ni več javno dostopna."
Odpeljemo se še h Klopinjskemu jezeru, kjer smo v Škocjanu dogovorjeni z županom Thomasom Krainzem: "Obala Klopinjskega jezera je dolga 5,2 kilometra. Od tega je 300 metrov obale, kjer ni mogoče graditi. V javni lasti je sedem odstotkov obale oziroma slabih 400 metrov. Te nepremičnine so sicer v lasti dežele, s nepremičninami pa razpolaga občina, ki za to plača najemnino. Na teh površinah imamo javno plažo, tobogan, skakalni stolp, športna igrišča, fitnes, potapljaško šolo, sposojamo čolne na nožni pogon, srfe. Na Klopinjsko jezero se od julija do avgusta dnevno zgrne 20 do 25 tisoč turistov. Klopinjsko jezero, kjer se je turizem začel že leta 1890, ima poleti najtoplejšo vodo med vsemi avstrijskimi jezeri. Dosega namreč 28 stopinj Celzija in celo več."
Župana, ki prihaja iz vrst socialdemokratov, povprašamo, ali je bilo pred dvema letoma, ko je občina ob obali prodala manjši kos zemljišča, kaj javnega nasprotovanja. "Takrat ne, je pa nam to prodajo ob letošnjih lokalnih volitvah marca očitala stranka Zelenih. Občina je zemljišče prodala zasebniku in ta je tam napravil še eno kopališče. Ampak na zelo inovativen način. V kopalni sezoni si ljudje tam lahko najamejo košček plaže, temu rečejo brisačna površina. To so majhne parcele, na katerih se lahko zlekne različno število ljudi. Brisačno površino lahko najamejo družine ali penzioni za svoje goste." In zakaj tega kopališča ni uredila občina? "Teh 4800 kvadratnih metrov je bilo za občino neuporabnih. Zemljišče je močvirno, še več pa je tam v vodi mulja. Parcelo je sicer občina kupila od grofov Orsini-Rosenberg že leta 1949. Grofje so tam v vodi zgolj kopali konje. Zasebni investitor je čez mulj potegnil 60 metrov dolg pomol, da po njem pridete do plavalne globine. Za občino takšna investicija nikakor ne bi bila vzdržna, tega denarja ne bi nikoli imeli, ker ga zmeraj potrebujemo drugje. Pomembno pa je, da tu ni novega betona, novih velikih stavb, recimo hotela."
Nikar nas ne posnemajte!
Za kopališko parcelo občina pobira še posebni davek, posebej se plača davek tudi na pomol nad vodno površino, ki je javna površina in pripada občini, razlaga župan. "Na bližnjem Zablaškem jezeru vodno površino upravlja Društvo Koroška obmejna dežela in ne občina. Tam so ti davki še višji. Na Zablaškem jezeru ima tudi naša občina veliko kopališče, ki meri deset tisoč kvadratnih metrov. Vendar tam v jezero pomola ne smemo zgraditi, ker gre za naravovarstveno območje zavoljo neke vrste raka, ki živi tam. Zato morajo kopalci do plavalne globine nekaj metrov gaziti po mulju. Ni prehudo, a je vseeno moteče."
Nato pa se župan zresni, pomolči in pove: "Če smem, bi Slovencem dal nasvet. Nikar nas ne posnemajte in ne sprostite obalnih in obrežnih površin za zasebne investicije! Če boste to dopustili, boste imeli kmalu vse pozidano, kot se je to zgodilo pri nas. To pa je zelo narobe! Zgledujete se raje po Bavarcih, ki ne dovolijo gradenj ob vodi. Pri Kimskem jezeru, tam, kjer ni vasi, je gradnja dovoljena šele več sto metrov proč od vode." Krainz nadaljuje: "Do jezer bi bilo treba ohraniti prost dostop. V Avstriji smo to že zdavnaj v veliki večini zapravili. Ko je ob vodi vse zabetonirano, zasebne parcele pa ograjene, ni več nobene možnosti in dostopa do naših jezer skoraj nimamo več."
"Ena od rešitev, kako v Avstriji preprečujemo nadaljnjo zazidavo atraktivnih zemljišč ob vodah, je visok davek," še pojasni župan. "Nepremičnine ob vodah so desetkrat bolj obdavčene kakor tiste v vasi ali v mestu. Ampak tudi to ne pomaga najbolj, saj se zmeraj najdejo ljudje, ki premorejo dovolj denarja tudi za to."
