Podpis pogodbe ni ne zmaga ne poraz nikogar, je le osnova, da lahko Slovenska tiskovna agencija (STA) dobi vsa sredstva, ki so ji jih namenili poslanci državnega zbora. Tako je pogodbo o financiranju javne službe med Uradom vlade za komuniciranje (UKOM) in STA-jem najprej pospremil novi direktor STA Igor Kadunc, ki bo še do konca leta v vlogi vršilca dolžnosti, nato pa začenja polni mandat. Opredelitev je kar točna: presekanje agonije STA s podpisom pogodbe ni zmaga, še najmanj UKOM-a, ki sicer glede na celotno komunikacijsko shemo vlade pričakovano prejema čestitke za ta izjemni dosežek, sploh iz vladnih vrst. Da ni poraz, pa je že trditev, pri kateri je treba nekoliko stisniti zobe - čeprav je hkrati dejstvo, da je nagla sklenitev pogodbe terjala takojšnji kompromis in da kompromisi vselej terjajo obojestranska popuščanja. Da je STA več kot urgentno potrebovala rešitev, da je stanje alarmantno in ne več le resno, je seveda že dolgo na dlani. Opozorila, da je tik pred stečajem, niso bila nikakršno medijsko pretiravanje, tudi ne, da bi zaposleni na STA ob nadaljnjem izčrpavanju dobili kvečjemu le še eno plačo.
Tako tudi ni pretiravanje, da so bili zaposleni po 316 dneh brez plačila za opravljeno javno službo izžeti - da sta nenehen pritisk in stopnjevanje pritiska, stalno pospremljenega z žalitvami o delu te, po predsedniku vlade Janezu Janši, nacionalno sramotne institucije, učinkovala na več ravneh - kolektivni in povsem zasebni. (Pre)več dobrih novinarjev je v agoniji odšlo v druge medije, tudi izstopilo iz novinarstva, ker se jim je situacija zdela brezizhodna, ker so na novo pretresli svoje perspektive in imeli možnost izbrati drug izhod. A zaradi več dobrih novinarjev, tudi neomajnih urednikov, je ekipa hkrati tudi vzdržala, čeprav je delala vse bolj na robu zmogljivosti. Vztrajati ob upanju, da se bo STA vendarle pretolkla tudi ob vsesplošni protimedijski vojni, v kateri je bila prvi talec, je bilo vse prej kot preprosto. V vsem tem obdobju je ekipa opravljala delo profesionalno in odgovorno, kot da ne stoji pred vislicami in kak trenutek morda celo prav zato - nikoli ni z morebitnim opuščanjem dolžnosti dala razloga, ki bi ga vladna stran prikladno izkoristila za le še en argument v prid načrtnemu izogibanju svoji zakonski dolžnosti. Da sta bila že zakon o STA in ob tem tudi v letu 2021 dodatna protikoronska zakonodaja že pred podpisom pogodbe dovolj, da bi vlada izpolnila svoje obveznosti, je zdaj postalo manj pomembno - zdaj je torej v ospredju rešitev letošnjega leta in premostitev do naslednjega, ki bo novo poglavje. Gre prej za hipno olajšanje in ne dolgoročno zadoščenje, vsekakor pa gre pod površjem tudi za reševanje UKOM-a in njenega direktorja Uroša Urbanijo in nikakor ne le za reševanje STA-ja. Na to dejstvo nakazujejo tudi poteze, vezane na reševanje spora pred sodiščem, v katerem konec koncev tiči tudi priznanje o nezakonitih ravnanjih vlade ob neplačevanju zahtevkov, še vedno pa je vprašljiva tudi uredba, četudi je veljavna.
A to seveda ni populizem, ki bi prodrl v javnih sporočilih: zmagoslavje UKOM-a oziroma Urbanije ostaja v tem, da še naprej uspeva javno črniti prejšnjega direktorja Bojana Veselinoviča kot glavnega krivca, ki naj bi bil edini držal STA in zaposlene v stalnem šahu. Že v prvi minuti, ko je Urbanija vehementno odvodil na hitro sklicano tiskovno konferenco o sklenjeni pogodbi, "ni pozabil" poudariti neštetokrat ponovljenih trditev, kako je "nekdanje vodstvo STA zaposlene izkoriščalo v obupnih poskusih, da bi izigravalo zakonska določila". Priložnost je pravzaprav spretno izkoristil, tudi ker zdaj trditev, da je bila STA vselej le talec Veselinoviča, gradi na trdnem novem dokazu - v hitrem preobratu in dogovoru z novim direktorjem.
Seveda so vsa obtoževanja še naprej del retorike, ki sloni izključno na manipulacijah. Te zamegljujejo bistvo in odvračajo pozornost ter povsem banalizirajo in minimalizirajo osnovno aspiracijo vlade, ki je nedvomno bila poskus nadzora in obvladovanja agencije ob spodkopavanju njene uredniške avtonomije ter s tem tudi tendenco uničenja. A UKOM je ob nepopustljivih pritiskih, okrepljenih tudi iz mednarodne sfere, moral najti hitro rešitev - nikakor ni bila v tej poziciji le STA, sploh pa ne s Kaduncem, ki je za vlado gotovo vstopil v igro kot neprijetno presenečenje v poskusu demontaže agencije.
Nesporno pa ostaja dejstvo, da je STA tista, ki jo je vlada potisnila tik pred finančni zlom. Brez uspešne donacijske kampanje za obSTAnek, zasluge kritične in verodostojnemu novinarstvu zavezane javnosti, ki razume vlogo in pomen medijev, bi se tiskovna agencija tudi res zlomila. Zdaj lahko skušamo na podlagi povedanega oziroma znanega ocenjevati določbe pogodbe, ki "rešuje" le letošnje leto, in se hkrati sprašujemo o temeljih, ki jih bodo neizbežni kompromisi prinesli za naprej. Direktor Kadunc je po vendarle še z nujno potrebno dodatno obrazložitvijo nanizal dodatna dejstva, pa tudi dileme oziroma pomisleke in nestrinjanja, ki ostajajo in nakazujejo, da boj za STA še zdaleč ni končan. Gotovo se upravičeno sprašujemo o nadaljnjih razmerjih med tržnim delom in javno službo ter s tem tudi finančnih pogojih kot hkrati o (ne)priznavanju in vrednotenju avtorskega dela (zlasti fotoreporterskega), ki bo ne nazadnje lahko imelo posledice tudi na širšem medijskem trgu. Razdiranje ravnotežja med javnimi in komercialnimi prihodki, ki je STA v preteklem desetletju omogočilo razvoj in končnim uporabnikom ponudilo kakovosten javni servis, je tvegano, sploh če želi STA ohraniti zaposlene in dodatno zaposlovati ter s tem ohraniti kakovost. Financiranje tudi nikdar ne sme biti pogojevano z mesečnim nadzorom UKOM-a nad opravljanjem javne službe, ki ga zakon o STA ne predvideva in tudi predstavlja grožnjo uredniški neodvisnosti STA. A računati, da bo UKOM oziroma vlada nenadoma razumela in spoštovala uredniško avtonomijo STA, ker zdaj velikodušno zagotavlja financiranje v prej nepojmljivem celotnem znesku (ki je nenadno razumljena kot državna pomoč) in se ne bo skušala več vmešavati, je enako naivno, kot če bi kmet lisici zaupal čuvanje svojega kurnika.
Borba za obSTAnek je bila odločna in pokončna, njeno nadaljevanje tudi zato, pa ne le zato, nikakor in nikoli ne sme (p)ostati le uklonjeno preživetje. Tudi širša borba za svobodno in neodvisno novinarstvo je daleč od končane. Ne nazadnje je Urbanija po podpisu pogodbe s STA očitno v naletu in pred novimi nalogami - ilustrativno je na twitterju mimogrede naskočil programsko shemo po njegovem strankarske in ne javne TV Slovenija in Studia City. Bržkone v imenu javnega in ne strankarskega interesa. Bržkone, ker je RTV vsaj tako pomembna vladna tarča kot STA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
