(REPORTAŽA) Šaleška dolina: Na šiht na šaht. Kako dolgo še?

Diši ali smrdi?

"Diši. Meni koln še zmeraj diši."

To je tisti značilni vonj, ki ga ujameš, če se zapelješ iz Šoštanja proti Velenju, ki je vdelan v ta prostor in zbudi čustva in pravi, da si prišel domov ... Kot v romanu Parfum, pravi Peter Rezman in spomni na knjižnega mračnega morilca, ki izključno skozi vonje lovi ideje, čustva, razočaranja, cel smisel svojega obstoja. Rezman je bil knap in je pisatelj, pet njegovih romanov je zraslo iz knapovstva, posebne kulture rudarjev in njenega počasnega izginevanja. Roman Zahod jame je bil nominiran za nagrado Kresnik, za zbirko novel Skok iz kože je prejel Dnevnikovo fabulo, nagrado za kratko zgodbo.

No, ta sladko trpki-vonj, ki me dohiti ob deponiji premoga, mogoče pa tudi iz prezračevalnikov podzemnih jamskih prostorov in se ordinarno menda imenuje plin trimetilsulfid, zna iti v nos.

Tako je na forum napisal turist v bližnjem "centru sprostitve in zdravja":

"Sem na dopustu v Termah Topolšica, imam čas in pohajkujem po okolici. Res lepo imate urejeno, od kolesarskih do sprehajalnih poti, ljudje so prijazni, kulinarika odlična, samo nekaj me pa moti, in to vedno eno in isto - smrad po Šoštanju. Zato sprašujem, od kod ta smrad, razumem polivanje gnojnice po travnikih in njivah, tega smrada, ki se širi vse od Šoštanja do Velenjskega jezera, pa ne razumem. Ali sem tako občutljiv ali pa vi, spoštovani prebivalci Šaleške doline, ne zaznavate več smradu. Škoda. Sem realen človek, in ko me bodo vprašali prijatelji, sosedi, kako je bilo na dopustu ..."

Nakar sledi odgovor:

"Imel si to srečo, da si bil na dopustu ravno pravi čas. Vonj po premogu mnogim diši. Zaznati pa ga je mogoče samo občasno. Zaradi tega bi kazalo ta vonj vtisniti v osvežilne robčke, parfum, milo ali šampon za tuširanje (za dobrodošlico v hotelsko sobo), večja pakiranja pa prodajati kot originalni spominek iz naše doline."

Bo ta vonj res kmalu za skladiščenje med spomine?

Kot dva magnetna kolosa

Postopen izstop iz premoga in zaton rudarskih dejavnosti v Sloveniji poteka že leta. Po 1990. in do zaprtja leta 2013 so v Sloveniji vztrajali naslednji podzemni rudniki: rudnik kaolina v Črni pri Kamniku, rudnik svinca in cinka v Mežici, rudnik živega srebra v Idriji, rudniki premoga Senovo, Kanižarica, Zagorje, Hrastnik in Trbovlje pa še rudnik urana Žirovski Vrh. Zaprti so bili po programih in številnih zakonih. Premogovnik Velenje je zadnji delujoči slovenski premogovnik in Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) - njen "sloviti" šesti blok je začel obratovati v letu 2016 - energijo proizvaja iz lignita, izkopanega v tem poslednjem rudniku; vleče ju skupaj kot dva magnetna kolosa.

Lanskega julija, ko smo si začasno oddahnili od bolezni, so velenjski rudarji lahko spet izvedi tradicionalni skok čez kožo, v svečanih črnih uniformah s prav toliko zlatimi gumbi, kot je sveta Barbara, njihova zavetnica, doživela let, zaprta v temni stolp, so se naposlušali navdihovalnih misli o tem, da bo knapovstvo še dolgo doma v Šaleški dolini. Nekaj mesecev kasneje je vlada sprejela nacionalno strategijo, po kateri Slovenija iz premoga izstopa najkasneje leta 2033. Bi se morala zatresti nebo in zemlja? Gre zdaj od besed k dejanjem na poti v brezogljično družbo?

Na poti skozi Šaleško dolino me je v preteklosti znal ustaviti kvečjemu Pikin festival ob Velenjskem jezeru. Vse druge poti so bile hitre in skozi. Skozi Velenje, skozi Šoštanj, kot pač greš hitro skozi "energetsko dolino", "industrijsko področje", mimo umetnih jezer, izstopajočih visokih dimnikov in v prostoru gospodovalne elektrarne. Takrat pač nihče ni govoril, kot se govori danes - seveda ne brez popolnih pristašev in popolnih zanikovalcev -, da je Šaleška dolina najboljši primer izboljšanja stanja okolja v Sloveniji in velik potencial za turizem. A od nekdaj se je govorilo o knapovstvu in kameratstvu, posebne vrste tovarištvu, ki je v stoletju in pol neizbrisno zaznamovalo to dolino in imelo globok vpliv na značaj in navade ljudi. Veljalo je: Lepo je biti knap, ker je plača poštena in prihodnost zagotovljena. Slednje, vse kaže, se utegne izpriditi.

Znana zgodba - oče rudar, sin rudar

Gaberke. Maksimiljan Meh je na sveže upokojeni rudar; mlad upokojenec, komaj čez petdeseto, delo v jami namreč pomeni beneficiran staž. Velunjski graben je vreden svojega imena - ves svet okoli hiše je postavljen pokonci. "Zato ovce, ker kositi v tako strmem je nemogoče," reče, ko pridrvijo in prizvonijo na klic. "Prav nič ne pogrešam rudnika. Imam nekaj zemlje in zmeraj kaj za delo. Če nimaš nič, če si v bloku, je pa hudič najbrž."

Znana zgodba - oče rudar, sin rudar. Specialnost: rudarsko vrtanje. "Mislim, da mi oče nikoli ni rekel, niti naj grem niti naj ne grem v rudarsko šolo. Sploh nisem razmišljal o kakšni drugi smeri. A imam dva sina in sem rekel: Ne. Ne med rudarje, ne v jamo. Tudi sama sta rekla, da v rudniku ni več prihodnosti. Eden je šel med lesarje, kot je bil moj ded, tišlar, drugi študira geomehaniko.

Ni bilo slabo, bilo je dobro. Čudil sem se sosedu, sodelavcu, ki mi je zelencu rekel, da z užitkom hodi v jamo. Bil sem še zelo mlad. Komaj čez leta sem videl, kakšen je bil takrat odnos med nami, kakšno vzdušje, in takrat sem ga razumel. Zadnja leta je bilo čedalje slabše - vse mehanizirano, mi smo delali še na klasičnih čelih, klasično podporje in vse to ... Zdaj delaš progo naprej, rineš, zadaj pa že stiska stene. In predvsem odnosi - včasih si odgovarjal enemu šefu, zdaj bi bil že vsak rad šef, vsak bi komandiral ... Svojčas je bilo tako, da so si stari knapi zelence, torej novince, radi malo privoščili. So me poslali, recimo, k drugi skupini, naj prinesem to in to, kar izmislili so si nekaj, kar ni obstajalo, in potem si prišel po tisto reč in so tam umirali od smeha, ker so seveda vedeli ... No, tudi tega ni več. Zadnja leta si bil za take štose poslan kar na disciplinsko. Ni bilo več potegavščin, maltretiranja pa vedno več. Nič ne pogrešam take službe ..."

Lignita pa ni spustil iz rok. Zdaj iz njega izdeluje spominke in iz vseh ti govori ista beseda: Srečno.

"Bil sem zraven, ko sta zaradi metana umrla sodelavca, Janez in Miran. Leta 2003. Čudno je bilo vse skupaj. Od takrat mi ni bilo več čisto vseeno, ko sem se spuščal v jamo."

Govoriti z rudarji je nenehna bitka za razumevanje. Knap, kamerat, koln, šiht, colnga, čik, durhcug ... razumemo. Vmes pa na desetine vstavkov tipa: Kaj je ...?. Kaj je čelo? "Odkopno delovišče, odkop." Čelak? "Rudar, ki dela na čelu, a ne?" Fedrunga? "Količina nakopanega premoga. V eni izmeni navadno." Faleršus. "Stebrni udar. Groza." Ferzac? "Jalovina." Kaj? "Jalovina, to, kar ni koln." Forzinger? "Predelavec." Fudlanje? "Če greš na skrivaj prej iz jame." Hajer? "Tisti, ki koplje." Kroca? "Velika rudarska motika." Šremer? "Knapovski kramp." Luftštajger? "Nadzornik zračenja." Šaht? "Jašek, lahko tudi cel rudnik. Greš na šiht na šaht." ...

Startberajt, da takoj začne

Na zdaj že dobro znani Velenjski plaži ob Velenjskem jezeru s TEŠ za kuliso nad modro gladino. Lahko bi se dobila tudi v nekoč znameniti knapovski restavraciji Jezero, a je večino dni v tednu zaprta; pa tudi nekako se ne spodobi, da se o slovenskem knapovstvu pogovarjava v gostilni, ki je v kitajski lasti. Hisense pač. Magister Albin Vrabič je bil v svoji 40-letni karieri 25 let ravnatelj strojne, kasneje še rudarske in okoljevarstvene šole, ki je del Šolskega centra Velenje. Leta 2019 se je upokojil.

A se bo sploh še kdo vpisal na rudarstvo, ko začnemo pogosto govoriti o zatonu zadnjega našega rudnika?

"Ko kar naprej poslušate, da bo premogovnik zaprt, da je tudi TEŠ treba zapreti, da rudarski in poklici v energetiki niso več poklici prihodnosti, vas bo to gotovo odvrnilo od vpisa. Premogovnik ima že zdaj velike težave, kako pridobiti ljudi, in vse je šlo tako daleč, da razmišljajo o iskanju rudarjev v tujini. In potem je bila še ta smola, da so informativni dnevi zaradi covida tekli na daljavo, kar je slabo. Zmeraj smo delali tako, da smo angažirali dijake in bivše dijake, ki so govorili o šolanju, o študiju, o delu v rudniku ali termoelektrarni, kar je seveda veliko bolj privlačno za kandidate, kot da bi o tem govorili učitelji in ravnatelj. Še vedno smo edina šola v Sloveniji, ki izobražuje za rudarstvo. Tudi zaradi tega smo imeli zmeraj izjemno dobre stike s premogovnikom. Ne le jaz, velja tako za moje predhodnike kot za naslednika. Že zaradi praktičnega usposabljanja dijakov v jami smo bili tedensko v stiku, in ko je dijak končal triletni ali štiriletni program, je bil 'startberajt', da takoj začne. Se spominjam, da so me starši včasih spraševali, ali njihov otrok je ali ni za ta poklic, kaj menim jaz. Starši prevečkrat delajo projekcijo šolanja otrok in pozabljajo, da se mora otrok sam odločiti, kaj hoče biti. Jama je posebno delovno okolje, o tem ni dvoma, to je tovarna, ki leži 400 metrov pod zemljo, in gotovo ni mesto za fanta, ki je klavstrofobičen ali ima druge zadržke. Za široko javnost je jama nekaj strašljivega, nevarnega, čudnega. Ker nima izkušnje. V gradbeništvu je neprimerljivo več nesreč, a tega nihče ne problematizira. Upam si tudi trditi, da imajo zaposleni v gradbeništvu veliko trše pogoje za delo kot rudarji. Premogovnik Velenje je moderna tovarna pod zemljo. Pozabite na predstave o ročnem kopanju, krampih in lopatah, to je zgodovina - danes je vse mehanizirano, tu so sodobne odkopne in transportne naprave, podporje je hidravlično, na delu so elektronika, videonadzor ... Seveda pa to ni udobno delo - ni mogoče izključiti fizičnega dela, moraš biti krepak, dvigniti, preložiti, urediti, je prah in je hrup in je izmensko delo ... A so plače zanesljive in nadpovprečne, imajo urejene delovne pogoje, beneficirano delovno dobo, močan sindikat ...

Seveda se vse to strašenje z zaprtjem rudnika in TEŠ na vpisu že pozna. Sto let smo gradili energetsko omrežje in zdaj prav lomastimo po njem, kar nikakor ni dobro. Takoj je jasno, da bomo imeli velike težave z razogljičenjem, ki je religija in nima nič s fiziko."

Ker ljubimo naravo

Kar 30 odstotkov električne energije v Sloveniji dobimo iz velenjskega premoga, razlaga Albin Vrabič. Najlažje je reči zaprimo premogovnik in TEŠ. Ker ljubimo naravo.

"Nisem rudar, tega poklica sem se kot ravnatelj priučil, sem inženir strojništva, bil sem učitelj mehanike in zaradi tega vem, da je ravnotežje sistemov pomembno. V energetiki nas pa silijo v neravnotežje. Da danes udobno živimo z zavestjo, da elektrika samoumevno prihaja iz vtičnice - za tem je sto let razvoja naše energetike. Zdaj pa smo se začeli igrati razogljičenje, predvsem Evropa. Kakšna je makroslika? Na svetu se gradi okoli 1600 novih premogovnih elektrarn, pri polovici sodelujejo Kitajci. Evropa se je odločila, da se bo razogljičila do leta 2050 in da bi prisilila države v zapiranje termoelektrarn, je povsem administrativno - to nima nikakršne zveze s fiziko - uvedla emisijske kupone, vezane na izpuste toplogrednih plinov. In tako povsem administrativno tole moderno šoštanjsko termoelektrarno z odličnim izkoristkom obremenijo tako, da mora beležiti izgubo. V enem letu so se kuponi štirikrat podražili - z 20 evrov na 80 za tono CO2. Suverene evropske države so nemočne, ker v Evropi obstaja agencija, ki tiska in izdaja kupone, določa njihovo vrednost. Nobena premogovna tovarna ne more obratovati, ne da bi jo doletela ta navidezna izguba. Denar iz kuponov se zbira v podnebnem skladu, ki se troši v državi, ne gre v tujino. Ljudje pa preberejo v medijih, da TEŠ posluje z izgubo, da premogovnik posluje z izgubo. Da bi se potrudili razumeti problem emisijskih kuponov, se jim tako ali tako ne ljubi, in potem rečejo: "TEŠ se ne splača. Dajmo čim prej zapreti." In potem to ponavljajo še nekateri politiki, ker ljudje to radi slišijo in so volilni glasovi zagotovljeni.

​Poglejmo si še slovensko sliko. Imamo srečo, da smo z električno energijo skoraj samooskrbni. In srečo, da imamo tripartitni sistem - tretjina elektrike prihaja iz hidroelektrarn, tretjina iz edine termoelektrarne in tretjina iz nuklearke Krško. In zdaj bi tretjino v naslednjih desetih letih kar vrgli proč. In ker proces izganjanja ogljičnih virov teče po vsej Evropi, je ponudba elektrike na trgu vsako leto manjša. Ko je ponudba manjša, cena narašča. To nas že močno udarja po žepu.

A to še ni najhujše. V mrzlih mesecih povpraševanje po elektriki narašča - tudi pri nas ljudje prehajajo na toplotne črpalke, se pravi, da se grejejo z elektriko. Iz prve roke vam lahko povem, da so bili dnevi v januarju, ko je TEŠ proizvajala ne tretjino, ampak polovico vse potrebne elektrike v državi. Naša nuklearna elektrarna deluje v pasu. Kaj to pomeni? Najlažje to ponazorim tako: doma imate peč, in če je zunaj zelo mrzlo, vržete v peč dve dodatni poleni in je topleje. V nuklearki pa ne moreš dodati malo več nuklearnega goriva, ker je to smrtno nevarno. Če je vodostaj nizek, in v najhladnejših mesecih je, ne morejo proizvajati več električne energije, ker se NEK hladi s Savo, ki se ne sme pregreti, TEŠ pa lahko. Nuklearka v omrežje pošilja nekaj manj kot 700 MW (megavatov) moči, polovico gre na Hrvaško, torej dobi Slovenija iz Krškega 350 MW moči. Blok 5 v TEŠ daje 325 MW, skoraj toliko kot nuklearka, pa bi ga eni že danes zaprli, TEŠ 6 daje 600 MW, približno dvakrat toliko kot nuklearka. Januarja sta zaradi omenjenih okoliščin delala oba bloka in pošiljala v omrežje cca 900 MW moči, kar je bila polovica elektrike, ki jo je potrebovala država. Cena na borzah pa rekordno visoka. Bomo jo uvozili? Najdražja je elektrika, ki je ni. In ko bo dolgo hladno po vsej Evropi in bo vsaka država reševala najprej svojo situacijo, kje bomo dobili elektriko in po kakšni ceni? Vetrne elektrarne ne delajo, če ni vetra, sončne ne pomagajo, če ni sonca. Da ne govorimo, da je njihova skupna moč relativno majhna. Ni pošteno, da poslušamo samo o nujnosti zaprtja TEŠ, nihče pa ob tem jasno in glasno ne pove, da bo končno ceno plačalo vsako gospodinjstvo v znesku, ki bo nekajkrat višji od sedanjega."

Nemčija, razlaga Vrabič, je že lani skorajda pokleknila. Zaprli so nuklearke in uvažali elektriko iz sosednjih dežel - odvisnost jih je drago stala. In kaj zdaj, ko Rusi zapirajo pipo? Do leta 2038 so se Nemci zavezali zapreti tudi premogovne elektrarne, sedaj zapirajo predvsem povsem zastarele na ozemlju nekdanje DDR. A glej ga, zlomka, junija 2020 je začela tudi uradno delovati nova nemška elektrarna na premog Datteln 4. Projekt katastrofe, so rekli okoljevarstveniki. Nova elektrarna bo omogočila zaprtje štirih bolj umazanih termoelektrarn, je odgovorila vlada.

"Koliko termoelektrarn pa imamo mi? Eno. In kaj nam ostane, če jo zaprejo? Nič. Zato pravim, da se ne sme odločati prehitro. Modro bi bilo TEŠ ugasniti šele takrat, ko bomo imeli novo nuklearko, nič prej, ker je tudi premogovnih zalog več kot dovolj, navkljub dezinformacijam, da je premoga premalo.

Na sodišču še tečejo postopki o domnevnih nepravilnostih pri gradnji TEŠ 6. Ampak ne zdaj na prvo žogo reči, da je vse korupcija in da je najboljše, da vse razženemo, termoelektrarno pa zapremo. Ker objekt je zanesljiv in moderen, z odličnim izkoristkom ..."

Povsod so bili knapi zraven

Šaleška dolina je danes popolnoma drugačna kot pred petimi, šestimi desetletji, ko so na območju današnjih jezer bila širna polja in so stale kmetije. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se zaradi rudarskih rovov pod njimi prve začele pogrezati Stare Škale, v sedemdesetih jih je zalila voda. A niso pogreznjene v Škalskem jezeru, kot najprej pomisliš, ampak v Velenjskem. Sploh je z imeni teh jezer križ za prišleka. V Šoštanjsko jezero je izginila vas Družmirje, zato ga nekateri imenujejo Družmirsko jezero, drugi pa Preloško, ker je pod vodo tudi vas Preloge. Škalsko jezero, najmanjše med tremi, obsega 16 hektarjev in se ne bo širilo, saj je izkopavanje lignita v tem predelu doline že zaključeno. Velenjsko jezero je med večjimi v Sloveniji, dolgo 1,4 in široko 1,3 kilometra. Z globino 54 metrov je globlje od Blejskega in Bohinjskega jezera, po površini je praktično enako kot Blejsko. Šoštanjsko ali Družmirsko ali Preloško jezero se je sredi Družmirskega polja pojavilo najkasneje - nastajati je pričelo leta 1975 in ima dve kotanji, prva ne presega globine pet metrov, druga je globoka kar 87 metrov in tako velja za najgloblje jezero v Sloveniji. Obeta pa tudi postati največje v dolini, saj se zaradi rudarjenja tudi v Gaberkah tla počasi, a vztrajno še naprej pogrezajo. V zadnjih desetletjih so popolnoma izginile vasi Družmirje, Pleterje in Preloge, delno pa Gaberke, Pesje in Škale. Razseljeni prebivalci potopljenih vasi se občasno še vedno srečujejo in obujajo spomine na čase, ko se v marsikateri hiši ni dalo naliti juhe do roba krožnika, ker je cela hiša visela.

V družmirski cerkvi sv. Mihaela so 30. junija 1974 brali zadnjo mašo. Še prej so šest let selili na novo pokopališče posmrtne ostanke iz več kot 1000 grobov, več kot 200 objektov so porušili; brez slabe vesti tudi trške prangerje, nekdanje srednjeveške sramotilne stebre - ekonomska računica med vrednostjo premoga in vrednostjo domačij je bila zmeraj v prid gospodarskemu razcvetu. Stara župnijska cerkev sv. Mihaela je stala na ugrezninskem območju velenjskega rudnika in je bila torej porušena, a v Skornem so leta 1973 nadangelu začeli graditi novo.

Tako je s temi modernimi cerkvami - telefon vztrajno ponavlja "prispeli ste", cerkve pa nikjer. Dokler mi ne šine, da bi bilo mogoče treba to ogromno okroglo stavbo pogledati še z druge strani. Ja, cerkev sv. Mihaela, sedež Šaleške dekanije.

Monsinjor Jože Pribožič je župnik z najdaljšim stažem v Šaleški dolini, saj je tukaj že več kot štiri desetletja. "Ko sem prišel, je bila cerkev v surovem stanju, sami beton. Veliko pregovarjanj je bilo potrebnih, da smo dobili sem baročni oltar sv. Mihaela, ki je iz leta 1748 in je stal že v stari cerkvi. Družmirje je bila vas na ravnini, same hiše in njive. Tudi cerkvenega je bilo tam veliko, vse je šlo. Po nacionalizaciji smo dobili nekaj zemljišč nazaj, večina pa jih je pod vodo. Tako da rudnik še sedaj plačuje odškodnino."

Knapovsko okolje mu ni bilo novo, pravi, sam izhaja iz Rajhenburga, rudnik Senovo je bil nedaleč od tam. Knapi - a res na zunaj grobi, na znotraj mehki ljudje?

"Grobi - ne bi rekel. Za delo pa strašno odprti. Tukaj je dvanajst cerkva, ki smo jih postopoma obnavljali - povsod so bili knapi zraven. Poznam samo delavne."

Zdaj jih skrbi, seveda, pravi Pribožič, ko se toliko govori o zapiranju rudnika. "Prezaposlitve bodo, gotovo. Pa Gorenje se širi, išče delavce. Mogoče je dobro, da so ga dobili Kitajci v roke, ker oni ne znajo delati na malo. Ni enostavno za ljudi. Če bi rudnik 'laufal' vsaj še dvajset let, bi prišlo do penzije še veliko teh, ki so zdaj mladi."

Ne bodi nor, pobaši denar in bejži!

Družmirsko jezero s tiste strani, kjer table opozarjajo na prepovedan dostop nepooblaščenim. Ampak včasih je kakšno pravilo treba spregledati. Ugreznine na vse strani, nekaj domačij z bližnjih Gaberk bo v naslednjih letih mrknilo. In na drugi strani TEŠ, ki ga nenadoma skozi oblake obsije sončni žarek - kot je namenjeno samo glavnim junakom v scenarijih herojskih filmov. Če bi vas izginila pred stoletji, bi tukaj živele legende - mogoče o šepastem mežnarju, ki zvoni v potopljeni cerkvi in vabi nesrečnike, da končajo življenje. Eh, nič takega - saj se ve, da zvon iz potopljene cerkve danes doni v Šoštanju.

Ampak, ljudje! A se niso mogli upreti preselitvam? Kar pristanejo na to, da bo treba drugam?

Peter Rezman pravi tako: "Na splošno je veljalo sledeče: Kaj se ti sekiraš, ko si na ogroženem! Tebi bo rudnik vse naredil! Mi pa nismo na ogroženem in bomo morali sami bajto popravljat! To je bila ta politika, ki jo je rudnik znal zelo dobro podžigati. Srečko Meh, ki je takrat delal v rudniku, je fural tako imenovano službo rudarskih škod. In z delovno skupino je hodil od kmetije do kmetije, taktika je bila pa taka: v Družmirju recimo so šli najprej k največjemu kmetu, njemu fajn zrihtali zamenjavo, pa plačali, zrušili tu in tam. Ljudje se hitro uklonijo in gredo. Samo enega primera se spomnim, ko star možak ni hotel iz svoje hiše, pa je ta stala že čisto postrani, na pol zvrnjena - potem pa je od starosti umrl in so še tisto zadnjo lahko porušili in šli. Ta politika preseljevanja je bila zelo dognana, skoraj subtilna, seveda pa je bil rudnik popoln gospodar. Niso imeli besede ne občina ne prostorski načrtovalci. 'Tu je meja odkopnega polja, tu smo mi' je veljalo za premogovnik. Iz tega pride neka strašna psihološka moč, ki je imela vpliv na to dolino."

Peter Rezman je po nekem čudnem, zagotovo zelo dobrovoljno talentiranem zakonu vesolja vstopil v usodo Družmirčana iz svoje literature. Pred leti se je iz doline umaknil v mir in blaženost Plešivca, v hišo, ki je sedaj točno na poti viadukta 3. razvojne osi. "In zdaj na svoji koži zelo konkretno doživljam, kako se znajdeš v tem mlinu. Nisem srečal še nikogar, ki mi ne bi rekel: 'Pa daj, vzemi denar, veš kak fajn plačujejo! Nikoli ne bi toliko dobil, če bi posestvo sam prodajal.' Že, že, ampak z mojo Vero nisva zato gradila in obnavljala, da bi prodajala. Na koncu ne podležeš tistim, ki te naganjajo, Darsu v najinem primeru, ampak okolju, ki ti nenehno nabija, da ne bodi nor, pobaši denar in bejži."

Leta 1975 se je zaposlil v velenjskem rudniku in ostal v njem petnajst let, vse do službe vodje sekretariata za okolje na velenjski občini, potem ko je bilo za njim že nekaj let ekološkega aktivizma. Se danes sploh še počuti knapa? "Pa mislim, da se primarnega občutka tiste knapovščine iz časa klasike rudarstva tako navlečeš, da se ga ne moreš več znebiti. Ostane in knapovščine ​sem dodobra podoživel skozi pet romanov. Štimunga v jami, prijateljstvo, pa da si se zmeraj lahko zanesel na ljudi ... Vse to je še več vredno ob dandanašnjem egoizmu, v času pandemije zaznanem še bolj. Ne da v jami egoizma ni, tudi ga ne more biti. To je tisto zaznamovanje, ko se v kletki spuščaš na 300 metrov tri, štiri minute, to je kameratstvo, ki zraste iz podzavestnega smrtnega strahu spuščanja v jamo. Si v drugem svetu, hodiš po revirju tudi kilometre daleč pa ure in ure proč. Saj prideš vsak dan ven, seveda, po drugi strani pa je neka podzavest, da se lahko globoko spodaj karkoli zgodi, tako močna ... Intenzivno sem to doživljal, ker sem bil električar in sem moral veliko hoditi po celem šahtu sam po samotnih rovih in je bilo veliko časa za refleksijo. Navsezadnje sem na tistih samotnih poteh napisal kar nekaj pesmi, kratkih utrinkov. Danes čutim knapovščino čisto po knapovsko. Brat še dela v jami in sploh je hiša, v kateri živim, prežeta s tem duhom. Verin foter je bil knap, da ga ni, še doma je hodil v knapovskih bandurah. Pa svak je knap, in ko je živel še tast, je bila v pogovoru samo jama, jama, jama. To se je cimpralo, šprajcalo, nahrisalo ure in ure, na petek in svetek. Zaznamovalo nas je vse, nekatere bolj, nekatere manj, mislim pa, da tistemu, ki da jamo skozi, jama za večno ostane."

Zato, pravi Peter, na eni strani veselje, ko pride penzija, dočakal si, hvala bogu, na drugi pa strašno pogrešanje tega, kar je bilo.

"Poznal sem upokojene knape, ki so z jutranjim knapovskim avtobusom prišli v frlezcimer (Kam? Na zunanje zbirališče rudarjev pred uvozom v jamo.), tam pokadili dve, tri cigarete z jutranjo izmeno, in šli čez pol ure domov s kolegi, ki so prišli iz jame, kot da so bili z njimi na nahšihtu, nočni izmeni. Zdajle tega najbrž ni več, a v mojem času smo srečevali v frlezcimru pobe, ki so bili v penziji, pa vsako jutro tam na cigareti in čaju."

Pa tudi knapovski jezik gre najbrž z novimi generacijami v zaton. Prihajajo šolani mladi, ki gotovo ne govorijo štajger, ort, fedrunga ...

"Knapovski žargon se spreminja in izginja, ampak se mi zdi, da ne zaradi novih generacij, ampak predvsem zaradi hitre spremembe tehnologije v rudniku. Ko izginjajo ročna orodja, izginjajo tudi imena zanje - šremer, kroca, vinta ... Zdaj imaš kombajne, transporterje, napredovalne stroje, hiperodkopne metode ... Ne poznam izrazja za te nove reči."

Ampak kako se kaže to opevano kameratstvo?

"Že v osnovi je bilo tako, da so bile partije, skupine. Dvanajst nas je bilo v partiji, zjutraj smo se dobili na pelegi, razporedu, štajger je razdelil, kdo bo kaj delal, kam bo šel, skupina se je razdelila na tri, štiri manjše skupine in smo šli. Bila je ena taka družinica, ki je imela skupno delo, in ni bilo možnosti, da bi se kdo izmaknil in lenaril. Cilj je bil, da se odrejeno delo čim prej naredi in da po možnosti še pred koncem šihta fudlamo iz jame. Fudlanje se je pogosto končalo v kakšni gostilni, najpogosteje pri Hartlu, Pri veseli trugi po naše, ker je bila gostilna na odcepu proti pokopališču, in če si fudalal, si ziher prišel domov pozneje, kot če bi šel po šihtu normalno domov. Pogovori? Jama, jama, jama. In taka ​drobna prijateljstva se iz dneva v dan utrjujejo, na šihtu se skupaj fejst zmatraš, potegneš v gostilni, greš domov, prideš zjutraj zmačkan na šiht, obujaš spomine na včerajšnji dan ... Ciklus tega tipičnega proletarskega se nekako poveže."

Ko neko dolino tako močno zaznamuje velik industrijski obrat, ne veš, ali to prinaša prekletstvo ali blagoslov. In kaj potem, ko se začne zares govoriti o ukinitvi? Peter Rezman odgovarja: "Vse življenje živim s tem zaznamovanjem doline in ne vem, kako bi lahko bilo drugače, najbrž bom tudi zamudil čas, ko se bo to spremenilo, bistveno spremenilo. Sodim v tiste generacije, ki smo od tega največ imele, nenazadnje pa so ljudje iz moje generacije bistveno vplivali tudi na napačne odločitve okoli šestega bloka. Po mojem je prevladala želja po hitri rasti vsega, kar je, a če bi takrat naredili blok s 300 MW moči namesto s 600 MW, bi se boljše izteklo.

Moj največji strah je, kaj se bo zgodilo s tem prostorom, navajenim na relativno visok standard, ki ga prinašajo knapovske plače in plače vseh, ki so vezani na to industrijo."

Potem govoriva še o knapovski stavki sredi sedemdesetih v velenjskem premogovniku, ki je postavila plačilno logiko za vse rudarje v tedanji Jugoslaviji, pa kako so se v poznih osemdesetih in devetdesetih začele skozi kulturne sklope v Šaleški dolini rojevati prve ekološke zgodbe. Leta 1989 je bil Rezman eden od ustanovnih članov Zelenih Velenja, ki jim je slednjič uspelo, da je termoelektrarna v Šoštanju namestila prvo čistilno napravo.

Takrat je v Šaleški dolini izginil vonj po žveplu. Ostal je vonj po kolnu.