Vsako leto, ko se bliža dan mrtvih, nas je strah
Vremenske razmere, predvsem napovedane padavine, močno vplivajo na življenje zakoncev Kordež iz Dravograda, ki so ju katastrofalne poplave leta 2012 hudo prizadele. Strah pred vnovičnimi poplavami je v družini prisoten vsako jesen. "Vsako leto, ko se bliža dan mrtvih, nas je strah. Spomladi težav ni. Ko se bliža november, pri ženi vidim, da postane živčna. Če so po televiziji poplave, moram televizor kar izklopiti ali pa prestaviti program," pravi 72-letni Danilo Kordež. Četudi nekateri sosedje pravijo, da se scenarij iz leta 2012, ko so bile izredne razmere, ne more več ponoviti, Kordež o tem dvomi. "Glede na vreme, kakšne spremembe so, nenormalne poplave, ki jih spremljamo po televiziji, in dejstvu, da tako hitro nastanejo večje vode, tako kot je bilo zdaj v Ljubljani, ne moremo reči, da jih ne bo več. Včasih so starejši pravili, če je bil kak hiter naliv, da se je utrgal oblak - a to je zdaj vedno bolj pogosto, mora biti nekaj na tem, da k temu prispevamo sami in tako uničujemo sami sebe," razmišlja.
Da bi sicer zamenjala hišo in odšla drugam, pravi, a zaradi starosti in bolezni hčere tega ne moreta kar tako storiti. "Kam naj greš zdaj na stara leta? Hči je na vozičku, najraje je tu, v hiši sem naredil tudi dvigalo. Dokler še zmorem, ni problema. Ko sem leta 2012 šel po hčerko v hišo, mi je voda, preden sem jo prinesel ven, segala skoraj do boka," se spominja. Nikoli ne bo pozabil, koliko ljudi jim je nato priskočilo na pomoč. Tudi, da so jim hišo obnavljali s polno paro in so že decembra na obnovljenih tleh lahko postavili božično drevo. Kot pravi, so gradili obratno - streha je ostala, vse drugo pa so morali narediti ponovno.
Leta 2007 so jim ob hiši postavili škarpo. "Dokler škarpe ni bilo, je bila v kleti pogosto voda, pritekla je pri oknih, a tega smo bili navajeni, to ni bilo nič strašnega. Leta 2012 je bilo katastrofalno, s kolegom sva stala tukaj, ko je tulila sirena, da naj se gasilci odmaknejo, strah jih je namreč bilo, da se bo podrla škarpa. To se ni zgodilo, a naenkrat je zaropotalo in voda je šla čez," je ponazoril. "Tako še ni bilo nikoli in upam, da ne bo več. Mi ne slišimo Meže, ko ropota, ampak takrat, ko utihne. Takrat se vprašamo, kaj je narobe. Drava namreč tišči Mežo nazaj," pravi.
Čebelarstvo v takih razmerah ne more preživeti
Mitja Šibila je eden večjih čebelarjev v Halozah. Skrbi namreč za 320 čebeljih družin. Veliko dela in odrekanja zahteva čebelarstvo, a po njegovih besedah se v zadnjih letih v donosu to zelo slabo pozna. "Še v času, ko se je s čebelarstvom ukvarjal moj oče, je bil donos veliko boljši. Zdaj imamo le tretjino toliko medu, kot smo ga včasih imeli v slabi sezoni," pove. In kje je razlog? Ob tem, da je čebelarstvo pri nas vse bolj priljubljeno in so čebele morda že celo prenaseljene, so odločilne podnebne spremembe. Po letu 2010 se je veliko spremenilo, saj so od takrat naprej pozebe pogostejše. Letos je bila sezona zelo slaba - pozebla je celotna prva paša akacije, tudi kostanjeva paša je bila slaba. Poleg tega so v tem času čebele morali tudi krmiti. "Običajno smo čebele krmili do cvetenja akacije, a če akacije ni, moramo krmiti tudi takrat," pravi. Čebelarji zato v takih sezonah ves napor usmerijo le v to, da bi čebele preživele. Pomagajo jim s sladkorjem, raztopinami in pogačami.
"To je edini način, da se podnebnim spremembam prilagodimo. Torej s tem, da čebele obdržimo pri življenju," je dejal. Da bi povečali pridelek, pa ne gre. Povsem so namreč odvisni od vremena, niti na zavarovalnice se ne morejo zanesti. Druge kmetijske dejavnosti si na ta način lahko izpad zaradi vremenskih katastrof vsaj delno pokrijejo, čebelarji pa te možnosti nimajo. "Problem je, da nimamo ocen normalnega donosa po različnih regijah. Na podlagi teh bi lahko ustvarili premije, a interesa za to očitno ni."
Zato jim ostaja le še upanje, da bo naslednja sezona boljša in da si bodo potem lahko pokrili primanjkljaj, ki je nastal v slabi sezoni. "A zdaj prihajajo le še slabše sezone. Po več takih letih čebelar enostavno ne more preživeti. Če se bo tako nadaljevalo, bo čebelarstvo ostalo le še hobi in ne delo na profesionalni ravni. Pa še ljubiteljsko bo marsikje propadlo, saj bodo ostali le še visoki stroški." Za zdaj se sam rešuje z dodatno ponudbo, z različnimi medenimi izdelki z dodano vrednostjo, a to terja dodatne investicije. In kmalu se pojavi vprašanje - se sploh izplača?
Rudar je bil včasih gospod
Asmir Bećarević pravi, da se je za poklic rudarja, kar je bil že njegov oče, odločil izključno zaradi takratne beneficirane delovne dobe ter takrat cenjenega in spoštovanega poklica, ki je bil tudi dobro plačan. "Nekoč so bile plače rudarjev dosti višje v primerjavi z drugimi poklici. Samo za primerjavo; ker po končali srednji rudarski šoli nisem takoj dobil zaposlitve, sem se najprej zaposlil v Gorenju, delal pa v proizvodnji zamrzovalnih omar. Moja plača z nekaj sobotnimi nadurami je bila okoli 45.000 tolarjev. Po dobrih štirih mesecih dela v Gorenju sem šel služit vojsko, nato pa sem se zaposlil kot pripravnik v jami Rudnika lignita Velenje. Prva pripravniška plača, ki je 70-odstotna, brez nadurnega dela, je takrat znašala okoli 95.000 tolarjev, po opravljenem pripravništvu pa sem za redno delo prejel približno 140.000 tolarjev. V tistem času so bili celo petki prosti, ker ni bilo zadostnega povpraševanja po premogu. Iskreno povedano, nisem vedel, kako bi zapravil denar," se spominja.
Danes so plače sicer še vedno nekoliko višje kot denimo plače na kakšnem bencinskem servisu, a razlika je vedno manjša, čeprav delajo v povsem drugačnih razmerah kot običajni zaposleni. "Ironično se cene energije drastično povečujejo, medtem ko imamo knapi, ki smo sestavni del proizvodnje energije, že dve leti zamrznjeno plačo. Zahvala gre vodstvu podjetja in večjemu sindikatu, ker sta podpisala takšen dogovor. Dodatno opozarjamo, da se kršijo tudi pravice invalidom, ki so postali invalidi na delovnem mestu in se jim nato ponuja zaposlitev na nižje kvalificiranih delovnih mestih," opozarja.
"Delati v dejavnosti in poklicu, ki so mu šteti dnevi, ni lahko. Razumljivo je, da je zaposlene strah, kaj se bo zgodilo z vsemi nami, saj poznamo zgodbe o zapiranju drugih rudnikov v Sloveniji. Na žalost se je veliki večini nekdanjim rudarjem na Senovem, v Trbovljah in Hrastniku kljub vsem strategijam in obljubam v praksi socialni položaj drastično poslabšal. Zlasti v Zasavju so znane prakse 'mehkih' odpuščanj že desetletje pred zaprtjem rudnika, potem pa so nekateri knapi padli v milost in nemilost delodajalcev, ki so jih zaposlili za eno leto, pobrali subvencije in knapa po izteku subvencij zavrgli na zavod," dodaja. Zaprtje je blizu, zagotavlja. "Za poznavalce razmer v jami je ta letnica znana že najmanj eno desetletje. Mi se že nekaj časa zapiramo, a si marsikdo zatiska oči, vodstvo pa spretno zavaja, domnevamo, da zato, da bi pomirili strasti zaposlenih, beg sposobnih in kvalificiranih delavcev, da ohranijo svoja dobro plačana delovna mesta ter delovna mesta privilegirancev in ljudi, ki so zaposleni v Skupini HSE po navodilih politike. S tem se je marsikomu težko sprijazniti, a če ne bomo sledili izkušnjam RTH-ja, bo Velenje postalo drugo Zasavje."
Nikoli ne veš, kaj te čaka
Mojca in Marjan Druzovič iz Vitomarcev imata na svojem posestvu večinoma nasade jablan in vinograde. Mojca Druzovič, tudi predsednica tamkajšnjega društva vinogradnikov in sadjarjev, pravi, da je v sadovnjakih največ škode zaradi spomladanske pozebe in zadnja leta še zaradi suše v poletnih mesecih: "Zaradi pozebe in suše nikoli ne veš, kaj te čaka, letine so nestabilne, nihče ne more napovedati, kako bo s pridelkom, zato je naša dejavnost resnično vse bolj tvegana in se na zaslužek od nje ne moreš zanašati. Tudi če imaš pridelek zavarovan, veliko izgubiš, saj ti odškodnine ne povrnejo dejanske škode in stroškov, ob tem se tudi ne gre zanašati na državno pomoč, ker ta pride, če sploh, običajno z enoletnim zamikom."
Poudarja, da so sadovnjaki veliko bolj prizadeti zaradi suše kot denimo vinogradi: "Trta je manj občutljiva na sušo, ker ima globoke korenine, medtem ko je pri sadnem drevju koreninski sistem plitvejši in so denimo jablane veliko bolj ogrožene. Letos poleti kar mesec dni ni bilo niti kaplje dežja in je tokrat suša veliko večji problem kot pozeba." Vendar Druzovičeva poudarja, da nočejo živeti od odškodnin in pomoči, temveč želijo delati in pridelati sadje, ki ga bodo s ponosom ponudili slovenskemu potrošniku. Na sadovnjakih imajo zaščitne mreže in Druzovičeva pravi, da jih ima na njihovem območju kar 95 odstotkov sadjarskih kmetij. Želi si, da bi imeli tudi možnost namakanja in oroševanja, česar pa zaradi pomanjkanja vodnih zajetij še nimajo.
Kaj jim spričo negotovih razmer za pridelavo sadja sploh ostane? Druzovičeva: "Vsako leto znova razmišljamo, kaj bi lahko spremenili, da bi vplive vremena zmanjšali. Verjetno bomo morali zasaditi nove sorte jablan, ki so bolj odporne na vremenske vplive. Vendar so po drugi strani naši sadovnjaki v polni rodnosti ali so šele pričeli roditi. Malo bomo počakali s tem ukrepom, predvsem zdaj rastlinam poskušamo pomagati z različnimi preparati, ki pripomorejo k celjenju poškodb, da nam ostane vsaj nekaj pridelka. Če bi uspeli urediti namakanje in oroševanje, pa bi lahko vsaj delno zmanjšali škodo."
Druzovičeva ocenjuje, da imajo srečo, ker imajo poleg šestih hektarjev sadovnjakov še pet hektarjev vinograda ter ob tem tudi uspešno turistično kmetijo. Tako niso povsem odvisni samo od pridelka sadja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
