(SAMOGOVOR) Uršlja gora - koroško dobro, ki ga ne damo

Zdaj že standardno izpostavlja večplastnost identitete regije in njenih prebivalcev. Dobro je, da je vanj vpetih več mladih, ki razpravljajo o perspektivah in vizijah, pa tudi, da projekt hkrati zajema več ustvarjalnih dimenzij, tudi mladinsko kulturo, a ne le nje. Veliko pozitivnega je izrečenega o koroški biti in potencialih, ki jih ima(mo). Nekatere ugotovitve in trditve se ponavljajo iz leta v leto, nizajo se, utrjujemo jih. Nekatere so kot svojevrstne (samo)hvalnice, bodritve, spet druge se rojevajo iz nekakšnega pritajenega obupa, ki ga ne priznavamo pred drugimi, kakšna tudi iz sprijaznjenosti, ki v tem primeru ne deluje zagrenjeno. Trepljamo se po ramenih, ko govorimo o prebojnosti in uspehih, ki so jih dosegli Korošci. Da s(m)o morali premagati kako oviro več kot kdo iz centra, ki mu je več, če že ne vse pri roki, pogosto ugotavljamo. Kot tudi, da vedno najdemo pot naprej, četudi je polna vijug in težko prehodnega strmega makadama. Debate o regionalnih identitetah so predvsem emocionalne. Kot vsakič, ko se kolektivno združi in izpostavi v povezovalnem smislu - ko dobi nek naboj poenotenja, skupnega poganjanja, ko že rahlo zadiši po domoljubju, ki je zvedeno na lokalno dimenzijo in je s tem ožje, a globlje.

Ko nam kandidati za poslance dopovedujejo, kaj vse bodo naredili za nas in za regijo, ki bo, kakopak, vselej pred državo ali interesi stranke, in ko je že ustaljen rek, kako pomembno je, da bo regija sploh imela kakega poslanca ne glede na politične barve, seveda racionalno vemo, da bo glavnina zavez kandidatov hitro (pro)padla. Nekatere že v izhodišču niso uresničljive, a to je manj pomembno. Na karto regijske identitete je pač vedno prikladno, pravzaprav skoraj nujno staviti, saj je edina zanesljiva in trdna. Ponosni ostajamo na rojake, ki jim je uspelo doma in v tujini doseči karkoli izstopajočega, še posebno, če svoje znanje in veščine nato spet uporabijo doma. Ni torej koga, ki bi zatajil svojo Koroško - ki ne bi prisegal na svoje korenine in bil nanje pričvrščen tudi ob preselitvi. Ko se med nami začuti kaka razpoka, ko nas prežemajo delitve, ki nas kdaj udarijo in nasploh opredeljujejo ne glede na načeloma enotno lokalno identiteto, spet poskušamo najti regionalno vezivo - češ, Korošci pa ja moramo držati skupaj, ta čvrstost je vendarle edina pomembna za Koroško, izključno zanjo in za nas gre, nujno je, da smo povezani, iz te osnove izhajamo in se k njej vselej vračamo.

Realno znotraj regije seveda ni vse tako idealno. Kolektivno občutenje je vedno tudi in najprej individualno. Me res koroškost vselej tako pozitivno opredeljuje, kot si želim(o), in od kod ter do kod seže ljubezen do moje regije in mojega kraja, doma? Koliko in kako danes zlasti mladi, ki razpravljajo o koroški identiteti, vidijo regijsko bit kot konstanto, ki se ji ne bi odrekli oziroma ki jih spremlja povsod, se jim zasidra ne glede na večjo mobilnost kot nekoč? Kaj (naj)bolj udomačimo in kako se predstavljamo, ko se srečujemo z drugimi? Sta regijski ponos in zanos res tako samoumevna, je regionalna pripadnost primerljiva z neko obliko vere, dogmatična tako, da smo ji brezpogojno zapisani, predani in je nikoli ne preizprašujemo? Bi radi bili samo Korošci, več kot to, manj kot to? Kakšne pripadnosti si želimo in na kaj se oprimemo, ko nismo doma? Koliko in kako so ta vprašanja sploh relevantna, si jih moramo zastavljati ali gre za bolj ali manj nesmiselno preizpraševanje? Bi na nek način "izdal" svojo domovino, če je ne bi pogosto čutil na ta nekoliko vzneseni način?

V teh dneh je na Koroškem završalo, ker si vladna SDS v svojih oglasih v predvolilni kampanji pripisuje ekskluzivne zasluge za tako rekoč vse dosežke, tudi na regionalni ravni - in pri tem očitno namerno pozablja vsaj na koalicijske partnerje, če že ne na vse druge, ki so kakorkoli (so)delovali ali bili celo izključno vpeti za kak doseženi rezultat. Paradoksalno pri tem negira tudi lokalno samoupravo in vpetost občin, na katero sicer veliko stavi. Ni nenavadno, da je največ burnih odzivov sprožilo prilaščanje strankarskih zaslug za začetek obnove planinske koče na Uršlji gori - te identitetne točke narave, ki je ob Peci eden od prepoznavnih simbolov regije. Na Uršlji gori ni politike, še manj je lahko prostor za politizacijo - Uršljo dojemamo, kot da je od vseh in skupna. Nihče si zato ne more vzeti pravice, da bi si jo kakorkoli prilaščal in v čemerkoli jemal karkoli z gore, ki je naše skupno dobro. To, kar pa zagovarjamo in prepoznamo kot skupno, ima torej v individualnem naslavljanju, sploh če ima vzgib prilaščanja in kitenja s tujim perjem, ostre omejitve. Kar velja za skupno dobro, ostaja dobro za vse, je od vseh in je na nek način razumljeno kot neodtujljivo in nedotakljivo - tudi in zlasti znotraj regije.