Petra Lesjak Tušek
Filmske projekcije na prostem na Koroškem so redke, zato toliko bolj dragocene, še bolj to velja za lastno domačo, avtorsko produkcijo. Tudi zato, pa tudi, ker je v ambientu lepo prenovljenega Rimskega vrelca prijetno, sta domača ustvarjalca Grega Šteharnik in Dobran Laznik, uveljavljena glasbenik in fotograf, uspela nagovoriti občinstvo s kratkim filmom Dinozavrova dežela. Naravnost navdušujoč je bil odziv občinstva na povabilo na ogled filma koroških avtorjev, najprej s samim množičnim prihodom ljudi, nato z njihovim odobravanjem filma. Tudi s tem dogodkom se je pravzaprav nakazalo, da lokalno prebivalstvo sledi temu, kar je vlagateljica na tem območju Marjana Kaker omenila kot zaželeno v nedavnem pogovoru za Večer: da lahko območje dobro (za)živi tudi ob podpori, obisku domačih ljudi, lokalcev. Hkrati se je celoten prostor s travnato površino izkazal za več kot primernega tudi za bolj množične prireditve.
Laznik je sicer po projekciji duhovito ugotavljal, da je reklama bržkone obetala več od prikazanega filma, a da so ljudje vsaj prišli posedet na zrak. Pa vendarle: gre za posrečeno, simpatično ubesedeno zgodbo, razpeto med realnost in fikcijo, ki skozi nenadno odkritje najdbe v Dinozavrovi deželi pod Uršljo goro razpre več dimenzij posameznika in družbe. Glavni protagonist na svoji poti s psom pod Uršljo goro izkoplje kost, artefakt, kakršnega svet ni videl in kakršnega svet tudi ne bo sprejel. Še zlasti ga ne bo podprla akademska, strokovna srenja, ki po prepričanju osrednjega akterja v svoji mainstream naravnanosti ne prenese in sprejme odklonov. Šteharnik na drugi strani natančno, brez dvoma, ve, kaj je prava resnica in jo podkrepi z več dokazi ter predvidevanji, kako je ne bodo sprejeli, temveč jo pričakovano zavračali; zarote se potrjujejo tako rekoč na vsakem koraku.
Skozi pripoved in ponazoritve preiskovalnemu novinarju, ki navdušenega najditelja obišče in ob katerem ta razkrije vse svoje slutnje, vključno z zarotami in preganjavico, ter ob podpori tujih znanstvenikov, ki nista klasična akademika in po stiku na daljavo prispeta še z vlakom na Ravne (v vlogah Stojan Brezočnik in Gregor Podričnik), se potrdi (ne)pričakovano. Kaj torej točno je najdba pod Uršljo goro, kateremu delu pravijo Dinozavrova dežela, mar ta res obstaja (domačini (po)vedo), kakšno kost (ali kamen) nam torej Šteharnik in Laznik vržeta? Vsebino po premierni predstavitvi morebiti odkrijete še na kateri od projekcij, predvidoma bo v Črni med turističnim tednom sredi avgusta, načrtujeta jo še za druge koroške kraje. Na festival Shots v Slovenj Gradcu se film sicer v ostri konkurenci ni prebil, a vseeno ga bosta skušala prikazati čim širšemu krogu. Budžeta zanj nista imela. Vstopnine v Kotljah ni bilo, le prostovoljni prispevki so se zbirali (za ogled dino parka, kot je navrgel Šteharnik). Vsebinsko prilagojena in zaokrožena je bila tudi ponudba Rimskega vrelca, kjer so bili tokrat kreativni z Dinozavrovimi koktajli zelene barve.
Dober, družbeno kritičen in angažiran, je bil predvajani predfilm Aleša Gangla: Hashtag Activism 2248 Sound Odyssey. Zvočni film, dokumentarni zapis "online" aktivizma skozi futuristično zgodbo. Slovenj Gradec distopične prihodnosti v času lokalnih volitev. Vreden ogleda in premisleka o naših (ne)angažmajih v svetu.
