Občasno razstavo Alojz Krivograd Futy: "Iskal sem življenje, našel sem smrt" so ob 60-letnici rojstva odprli v Koroškem pokrajinskem muzeju (KPM) v njegovih domačih Ravnah na Koroškem. Izjemni fotoreporter se je že v mladosti ukvarjal s fotografiranjem in izdelovanjem fotografij v domači temnici. Njegov nemirni duh, uporništvo, empatija do ljudi, radovednost, iskanje resnice in prepoznavanje pomembnosti političnih odločitev so ga v prelomnem zgodovinskem obdobju oblikovali v vojnega fotoreporterja svetovnega formata. Njegov prostor ustvarjanja je na izteku osmega in začetku devetega desetletja 20. stoletja postalo bojno polje na Balkanu. Tam ga je na poti iskanja življenja prehitela smrt, zaukazali pa so jo ljudje, ki so odločali o življenju in smrti s črno-bele perspektive, so zapisali v KPM v vabilu na razstavi fotografij z bojišč, ki jih je z veliko raziskovalno vnemo in spoštljivostjo izbral fotograf Tomo Jeseničnik.
Slednji je izpostavil več vidikov fotografske poti Futyja, vojnega reporterja na območju nekdanje Jugoslavije, ki je sodeloval z Mladino in Tribuno, zagrebškim Slobodnim tjednikom, francosko agencijo SIPA - Press iz Pariza, preko katere so njegove udarne, krute, povedne fotografije objavljali ugledni in vplivni tuji časopisi in revije, kot so Times, Stern, Observer, European Times, Newseek. Deloval je, kot je ob odprtju razstave izpostavil tudi Jeseničnik, v povsem drugačnih okoliščinah kot novinarji in fotografi, ki dokumentirajo vojaške konflikte danes, na terenu brez novinarske izkaznice in "prepuščen samemu sebi, svoji iznajdljivosti, inteligenci, nagonu po preživetju." S svojim večkrat prestreljenim avtom je prevozil na tisoče kilometrov med Zagrebom in Prištino, na terenu iskal kontakte, pri čemer je imel vselej s sabo svojo beležko s številnimi telefonskimi številkami.
Poklon še s publikacijo
Futyju se bosta KPM in občina Ravne poklonila še s publikacijo, ki bo v kratkem izšla v digitalni obliki, jeseni pa je načrtovana še izdaja v tiskani obliki. Direktor KPM Tadej Pungartnik je povedal, da so v muzeju v zadnjem obdobju prejeli del družinske zapuščine, arhivsko gradivo zakoncev Krivograd in fotografsko gradivo sina, in se zahvalil za donacijo. Župan Raven Tomaž Rožen je opozoril na pomembnost rojaka, izpostavljeno že na okrogli mizi na Ravnah pred dvema letoma, ter poudaril nadaljnjo zavezanost občine pri ohranjanju njegove zapuščine. "Ravenčani se ga spominjamo vsak na svoj način, je še dodal župan, sam se ga tudi po njegovem druženju z žal že pokojnim slikarjem Benjaminom Kumprejem in prerešetanim belim avtom, parkiranim pri Pop baru, z napisom Press. Razstava v KPM bo odprta čez poletje vse do jeseni.
Vsi, ki so Futyja poznali ali ga srečevali na takratnih bojiščih in so bodisi kot novinarji, snemalci ali fotografi preživeli vojno v Jugoslaviji, jo opisujejo kot eno izmed najhujših grozot, ki jim je človeštvo bilo priča. Nekdo od njih jo je opisal kot "vojno, v kateri ni bilo prvih bojnih črt, prve bojne črte so bile povsod, v "varnem" zaledju so paravojaške formacije pobijale civiliste …" Christopher Morris, eden izmed redkih še živečih vojnih fotografov, ki je v zadnjih štirih desetletjih po celem svetu fotografiral praktično vse vojne, je v nekem intervjuju, kot je spomnil Jeseničnik, dejal da: "nikjer na svetu človeško življenje ni bilo tako malo vredno kot na območju nekdanje Jugoslavije." Zgodba o njegovem izginotju in usodi se je razpletala leta, dolgo so zaman skušali odkriti, kje je; vsa pričevanja in posredni dokazi pa so govorili v prid dejstvu, da je bil žal eden od več kot 430 ujetnikov iz KPD Foča, ki so jih v vojni vihri usmrtili pripadniki srbskih vojaških ali paravojaških enot. Vojna na Balkanu se je kasneje po njegovi smrti še(le) razplamtela, vojnih območij v svetu pa je žal dandanes (pre)več. Gotovo bi bil, če bi še živel, na katerem od kriznih žarišč.
Futyja so opisovali kot posebneža, smejočega se demona v belih adidaskah s črnimi črtami, ki je stalno govoril. Sinan Gudžević ga je morda najlepše označil z opisom: "Hodil je po zemlji, a se je ni dotikal."