Brina Kerič
Jože Prednik, rojen leta 1939, je aktiven na številnih področjih. Kulturni ustvarjalec, aktiven upokojenec, ljubitelj narave in še kaj je vsa svoja delovna leta preživel v ravenski železarni. Leta 1954 se je vpisal na Metalurško industrijsko šolo na Ravnah, leta 1957 je pridobil poklic ročni oblikovalec - livar, po dveh letih dela pa je odšel za tri leta na služenje vojaščine v Pulj. Nato se je vrnil na Ravne in ob delu končal metalurško delovodsko šolo, iz livarne pa je bil premeščen v takratni TOZD Kontrola kakovosti kot vodja kontrole za litino.
Kako začne nekdanji fužinar pisati?
"Srečanja z domačini, predstavitve njihovih uspehov, na kateremkoli področju, so posebno doživetje," je v uvodnem nagovoru ob predstavitvi knjige in pogovoru povedala Irena Oder. "Zelo smo veseli, kadar imamo priložnost, da se v našem hramu kulture predstavijo domači ustvarjalci," pa je povedal direktor knjižnice Aljaž Verhovnik, ki je na predstavitvi prebral tudi nekaj Prednikovih pesmi. Leta 2017 je izšel Prednikov prvenec z naslovom Dediji živijo, tokrat pa je v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika pred polno dvorano predstavil drugo knjigo z naslovom Spomini nekdanjega fužinarja. Gre za dopolnitev prve knjige, v njej pa so zbrane misli o kraju, na katerega je tako navezan, spomini na mladostna leta, delo v železarni, pripovedi o družini, pozabil pa ni niti na upokojence. "1959 sem odšel v vojsko, železarna pa je imela posluh za tiste, ki so tam delali. Dobivali smo Fužinarja, prebral sem ga večkrat, tam je bila pravzaprav tudi moja prva objava. Poslal sem fotografijo lepe mladenke na jadrnici," se svoje prve objave spominja Prednik. Spominja se tudi, kako in kaj je kot otrok in najstnik bral. "V drugem razredu sem bral Cicibana, pritegnila me je povest Tinče in Binče. Med vojno je šola pogorela, tri leta smo imeli pouk v župnišču, kjer ni bilo knjižnice," pripoveduje Prednik. V novi šoli so nato imeli knjižno omaro, knjige pa so bile najbrž darovane pravi. "Tam sem naletel na debelo knjigo manjšega formata. Bil je Tarzan, kralj džungle. Še bolj me je pritegnila, ker je pol strani zasedal tekst, pol pa slika," razlaga. Kasneje je naskrivaj bral zgodbe pisatelja Karl Maya, rad pa je bral tudi dela domačih pisateljev, kot so Jurčič, Seliškar, Finžgar in drugi.
Spomini na mladostna leta in železarno
V knjigi se spominja mladostnih let, v okviru tega tudi udarniškega dela. Pomagali so graditi igrišča, dobro pa se spominja tudi gradnje smučišča oziroma današnje Poseke. "Na Ravnah smo imeli veliko zimskih tekmovanj, ni pa bilo proge za alpsko smučanje," se spominja. Strokovnjaki so izbrali teren nad sedanjim stadionom, gozdni delavci so podrli drevesa, oni pa so z udarniškim delom očistili teren. "Šola je takrat dobila 30 parov smuči, ki jih je naredil mojster Šipek iz Mežice," razlaga Prednik. Kar nekaj strani pa je namenjenih železarni, kjer je preživel vsa delovna leta. "Tisti čas, nekje do 70. let se je ogromno naredilo. Železarna je imela denar, občina pa ne, zato je železarna zgradila vse to, kar imamo. Športni center, stanovanja, Čečovje, Javornik," se spominja vpliva železarne. Pojasnjuje tudi, kako so v železarni popravili križ in razpelo, spominsko obeležje za padle talce iz dravograjskih gestapovskih zaporov, ob cerkvi sv. Neže, ki leži na tromeji občin Dravograd, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec.
Nagovor mladim
Del knjige je posvečen njegovi družini, prva in zadnja pesem njegovi ženi Mariji, s katero sta letos praznovala 60. obletnico poroke, nekaj pesmi in besedil pa je namenjenih njegovim vnukom. V Pismu vnuku in mladim družinam govori predvsem o potrpežljivosti. "Spominjam se časov, ko sem ti pomagal, te učil, ti pa si mi nagajal. Sedaj je podobno, le vlogi sva zamenjala. Pomoč potrebujem jaz," zapiše v knjigi. "Pred začetkom, ko smo se zbirali, smo v družini ugotavljali, če ima vsaj kdo od nas šestih vnukov ta talent po tebi. Ugotovili smo, da vsaj do zdaj te žilice še nismo odkrili," pa je v imenu vseh vnukov pošalil Jani Prednik. S svojo drugo zbirko nagovarja predvsem mlade, saj opaža, da so pomembne življenjske vrednote vse bolj redke. "Svet je lep, pustite za seboj dobro sled," je zaključil Prednik.
