Slovenjgradčan Boris Žibert živi, kot da ne bi imel težav

Slovenjgradčan Boris Žibert o sebi pravi, da živi polno življenje. Rad se druži s prijatelji, zahaja v kino, v gostilne, na zabave in potovanja. Bil je tudi na Uršlji gori in Peci. Pa vendar se nekoliko razlikuje od svojih prijateljev in sovrstnikov, saj je že otroštva na invalidskem vozičku. A vsakodnevne ovire pogumno premaguje. Želi pa si, da bi mu kdo dal priložnost in ga zaposlil.

Invalidnost moti delodajalce

Danes 29-letni paraplegik se je rodil z mišično distrofijo. "Na invalidskem vozičku sem že od malega, saj se mi mišice na nogah niso do konca razvile. Opravili so mi 15 operacij, prvo že kmalu po rojstvu, zadnjo pred nekaj leti, da sem dosegel zdajšnje stanje. Če me ne bi operirali, verjetno ne bi mogel hoditi z berglami. Zdaj si pri hoji po stanovanju pomagam z berglami, za večje razdalje pa uporabljam invalidski voziček," razloži Boris, ki je obiskoval Drugo osnovno šolo v Slovenj Gradcu, saj sta starša vztrajala, da gre v redno osnovno šolo. V srednjo šolo je hodil v Velenje, zaključil je program elektrotehnik računalnikar. Od tega je že deset let, pa doslej kljub številnim prošnjam še ni našel službe. A želi si jo, saj bi to pomenilo, da gre vsak dan od doma med ljudi, in imel bi tudi svoje prihodke, bil bi neodvisen. Zdaj prejema le socialno pomoč.

"Ne želim si, da me invalidsko upokojijo, raje bi delal. Tudi če mi odobrijo invalidnino, bom še vedno ves čas doma, ljudje pa smo socialna bitja. Dolgčas mi je. Srčno upam, da si bom našel službo, četudi le za štiri ure. V več podjetjih vidijo invalidnost kot oviro in so mi rekli, da ne bom mogel delati. Ne vem, zakaj ne bi mogel, saj lahko roke normalno uporabljam. Na računalniku znam veliko narediti, le programiranje mi pretirano ne leži. Vedno sem si želel, da bi delal v trgovini, kjer sestavljajo računalnike. V kratkem bom imel razgovor v slovenjgraškem podjetju Kopa, računalniški inženiring," je navdušen Boris, ki ima veliko prostega časa.

Izkoristi ga na različne načine, veliko je pred računalnikom, rad se druži s prijatelji, trenira košarko in atletiko. "Rad sem zunaj. Vsak dan grem na kavo, ob koncu tedna na žur, občasno na koncert. Lani jeseni sem bil na Zanzibarju," razlaga Boris, ki živi z mamo in bratom v pritličju bloka v Slovenj Gradcu, v stanovanju, prilagojenem za invalide.

Gleda naprej v življenje

Bil je tudi že na Uršlji gori, tja so ga pred dobrim letom s sanmi potegnili prijatelji. Ista ekipa - Nejc Humek, David Pirnat, Borut Gabrovec in Nejc Domadenik - ga je nedavno s sanmi potegnila še na višjo goro Peco. "Sploh nisem vedel za podvig, vse so se dogovorili z mamo. Sredi noči so prišli k nam domov in me presenetili. Ob štirih zjutraj smo startali. Štiri ure je trajalo, da smo dosegli vrh. Pot je bila adrenalinska, fajn je bilo. Pozimi smo šli zato, ker so lahko uporabili sanke. Poleti bi bilo še težje, saj bi me morali nesti. Res so v redu fantje," je povedal Boris, vesel, da je doživel nekaj novega. Pravi, da je bilo na obeh gorah lepo, na Peci še posebno, saj je bil razgled čudovit in še sončni vzhod je videl.

Vprašali smo ga tudi, kako je za invalide poskrbljeno v Slovenj Gradcu. "Ko sem bil mlajši, ni bilo tako prilagojeno, več je bilo ovir, zdaj pa je kar v redu. Nimam posebnih težav, saj sem precej samostojen. Če je treba, vstanem in voziček prestavim. Občasno s seboj vzamem tudi bergle," pojasni. In seveda vzame s seboj dobermanko Roxy, z njim je že sedem let. Ko jo je dobil, je bila stara dve leti; tam, kjer je bila predtem, so grdo ravnali z njo. Ima še ptičjega pajka, trenutno enega, imel jih je tudi že deset.

Ne glede na invalidnost se Boris trudi živeti čim bolj običajno življenje. "Kar bo življenje prineslo, pač bo. Kar pride, to sprejmem. Rad imam življenje, treba ga je uživati. Živim, kot da ne bi imel težav," je optimističen Boris. Na svoje stanje gleda kot na del svojega življenja in ga kot takega tudi sprejema. V življenju je zelo samostojen, vsakodnevna opravila naredi sam. Verjetno gre del zasluge za to tudi njegovemu očetu: "Oče nikoli ni pustil, da mi kdo govori, da sem 'bogi'. Vse sem moral narediti sam. Hvaležen sem mu za to."