V času koronavirusa trpijo tudi živali. Kaj vse zaznavajo v društvu proti mučenju živali?

V času, ko so v ospredju človeške stiske, pogosto pozabljamo na živali, ki so prav tako potrebne pomoči. "Mučenje živali je enako prisotno kot prej. Ljudje nas kar naprej kličejo. Tu so posebni primeri, ko so ljudje denimo v karanteni in nimajo koga, ki bi na sprehod peljal njihovega psa. Tudi tisti, ki izgubijo boj za življenje, za sabo pustijo živali, ki čez noč ostanejo brez oskrbe. Pogosto jih vzamemo mi," je povedala Suzana Vodnjov, predsednica društva proti mučenju živali (DPMŽ) Koroška. Še več je revščine, opaža. Ljudje nimajo za hrano za živali, kaj šele za drago veterinarsko oskrbo. "Včasih bi lahko imeli po tisoče evrov, pa ne bi bilo dovolj. Ljudje se tudi po pomoč obrnejo prepozno, ne spomnijo se, da bi prej poklicali, ampak to storijo, šele ko ima vsaka mačka že po pet mladičev. Prej ne opazijo težav. Večina tudi nima denarja. Če imaš 700 evrov plače, je 150 evrov za sterilizacijo preveč," je povedala. Dodala je, da hujših primerov mučenja ne zaznavajo, a marsikaj ostaja skrito. Živali še vedno trpijo, nekateri jih dojemajo kot stvari.

Na Koroškem brez zavetišča

Vsi se obračajo nanje, naenkrat bi pripeljali po deset mačk. "V osnovi pa imamo velik problem, saj na Koroškem nimamo zavetišča. Živali lahko odpeljemo le domov. Sprašujejo nas, kam naj se obrnejo, a se pravzaprav nimajo kam. Pobude za zavetišče so sicer stare že 20 let, vedno znova se obračamo na župane, a vidi se, da jih to področje ne zanima. Naredijo zgolj to, kar so dolžni po zakonu, na 800 registriranih psov v občini mora biti zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Problem je tudi, da so v zakonu omenjeni samo psi. Kje pa so mačke? Mogoče imata dve ali pa tri koroške občine pogodbe z zavetišči, to je namreč zelo drago. Če jo vzamemo mi, je brezplačno. Ko se najde kakšna zapuščena žival, smo v zadnjih letih skorajda izsilili, da plačajo vsaj osnovno veterino," je povedala. Da je Dravska dolina posebno problematična, ugotavlja, v Mežiški dolini je bolje.

Ko nekdo najde mačko ali psa na cesti ali v občini, poda prijavo na občino, oni pa dajo naročilnico pogodbenemu veterinarju. Občina plača samo osnovno veterino, kamor je zajeta sterilizacija ali kastracija in zatiranje zunanjih in notranjih zajedavcev. Prihaja tudi do zlorab, izkoriščanj, laži (npr. ljudje si sami nabavijo mačko, potem pa kličejo na društvo ali občino, da so jo našli na cesti, z namenom, da bi jim pokrili stroške veterinarske oskrbe). "Na koncu prostovoljci plačamo stroške veterine namesto teh, ki bi si to lahko privoščili. Skoraj nikoli ne priložijo dokazov, da so mačko našli. V prihodnje bomo zahtevali fotografijo najdbe, ki naj jo prijavijo v najkrajšem možnem času," je povedala. Pri psih ni več težav, tu pa tam se pojavi kakšen nečipiran, približno trije na leto, in kakšnih pet mladičev. Zaradi neodgovornih ljudi so problem predvsem mačke. Pred 20, 25 leti je bilo psov na leto več deset, mačke pa so konstanta. "Petindvajset let intenzivno steriliziramo mačke, a ostaja enako. Na letni ravni na Koroškem rešimo od 200 do 300 mačk. Ne gre samo za nekontroliran neželen razplod, gre za živali, predvsem mačke, ki jih ljudje ne morejo hraniti. Na dnevni bazi oskrbujemo 50 mačk, ki so tudi v reji. Društvo mačjim rejnikom pokrije stroške veterine, hrane in opreme, ki jo žival v reji potrebuje." V društvo je včlanjenih sto ljudi, aktivno jih dela deset. Ti imajo rejništva, dnevno oskrbujejo mucke, ki jih imajo v društvenih prostorih (od ravenske občine so jih pridobili brezplačno, plačujejo pa stroške).

Vse je odvisno od vzgoje

Pogodbo imajo le z ravensko občino (v lanskem proračunu so jim namenili dvanajst tisočakov). Tudi drugod priskočijo na pomoč, čeprav na letni ravni od drugih občin ne dobijo niti evra. So regijsko društvo, delajo povsod, vedno pa vsem, ki jih pokličejo, ne morejo ustreči, saj nimajo niti prostorskih in finančnih niti kadrovskih pogojev. Predsednica društva je kritična tudi do vstopnih pogojev za javna dela, ki jih zadnji dve leti predvsem humanitarci ne morejo več dosegati. "Od nas zahtevajo, da imamo zaposlenega vsaj človeka za polovični delovni čas v tekočem letu. Kako je lahko pogoj en zaposleni, kako naj ga plačamo, če že za veterinarsko oskrbo nimamo. Sicer ustrezamo vsem drugim pogojem. To je velika napaka, da so udarjeni prostovoljci. Prej smo imeli pet let javnega delavca, ki nam je pomagal čez teden. Trudimo se, da pomagamo živalim, ker jim nihče drug ne, država je zelo mačehovska," je dejala. Predstavljajo se tudi v nekaterih šolah, kjer prikažejo hranjenje mladega mucka, najmlajšim se trudijo privzgojiti empatijo. "Vse je odvisno od vzgoje doma, nekaj bi lahko dodala tudi šola. Glede na to, da sem že 35 let v šolskem sistemu, lahko z gotovostjo trdim, da je v učnih programih premalo vsebin, s katerimi vzbujamo sočutje tudi do živali," razmišlja. Najdejo tudi nekaj rejnih žival, ki bivajo v neprimernih pogojih. "Če nimaš pogojev, ne moreš imeti krav. Danes imajo ljudje živali tudi zato, ker dobijo subvencijo. Imajo pa le majhen sadovnjak, v njem pa dvanajst krav. Ljudje si dobijo žival in računajo le na dobiček, meso, v resnici pa ne znajo, ne zmorejo, nimajo pogojev, da bi lahko primerno ravnali z njimi," je zaključila.