Zapustil nas je Maks Paradiž – Brančurnikov Maks, dopolnil je 90 let. Desetletja je bil ob svojem poklicu v trgovini ustvarjalno vključen v družbeno življenje na Prevaljah, deloval je na več področjih in povsod je pustil vidne sledi. Bil je član planinskega društva, moškega pevskega zbora Vres, njegov dolgoletni predsednik in gospodar. Najbolj ga je zaznamovalo gasilstvo. Leta 1988 je prevzel predsedovanje Prostovoljnega gasilskega društva Prevalje, katerega član je bil od leta 1949, dvakrat je bil z njegovo pomočjo obnovljen gasilski dom z okolico. Na njegovo pobudo so spletli vezi in sodelovanje tudi s čezmejnimi gasilskimi društvi. Močno je izstopal po svojem prostovoljstvu, po idejah in pobudah za izboljšanje življenja v domačem kraju, saj je prestopal ustaljene tirnice in v drobcih iskal boljše poti. Idejo, ki jo je želel uresničiti, je znal utemeljevati s takšnim žarom in zanosom, da je navdušil še take dvomljivce. V vsakem trenutku je znal ujeti stik s sogovorniki, svojimi sokrajani, širil je neizmerno pozitivno energijo.
Vedno se najde kdo, ki mu je veliko do ohranjanja kulturne dediščine kraja - in Brančurnikov Maks je bil eden od njih. Zbiral je gradivo za zgodovino gasilstva na Prevaljah in širšem okolju, bil je prava zakladnica spominov in beležk, ki jih je v svojih knjigah in zapisih ohranil za mlade generacije. Ob publicističnih člankih v glasilu gasilcev Slovenije Gasilec in publikacijah PGD Prevalje je izdal knjige v samozaložbi in pri Kulturnem društvu Mohorjan: Moja pot, 2015, Hiše pripovedujejo: obrt in industrija na Prevaljah v zadnjih stotih letih, 2016 in 2017 (dopolnjena izdaja), in zadnja Bilo je, 2023. Priznanja za njegovo izjemno bogato in vsestransko delovanje so številna, od občinskih in društvenih priznanj do najvišjih republiških priznanj. Leta 2013 je postal častni občan Občine Prevalje za trajno poslanstvo, za razvoj kvalitete in rast okolja.
S prostovoljnim delom je preprečil rušenje starega pokopališča ob farni cerkvi Device Marije na Jezeru na Prevaljah (1987) in s tem ohranil pomembne podatke za zgodovino kraja; uredil je pokopališče z opustitvijo nekaterih grobov in poskrbel za skupno obeležje pokojnih. Dvajset let je bil soorganizator pevske revije Od Pliberka do Traberka. Sodeloval je pri pobudi in uresničitvi izdelave in postavitve Križevega pota na Brinjevo goro Kulturnega društva Mohorjan Prevalje (predsednika Jožka Kerta, podpredsednika Janeza Gorjanca in številnih drugih) leta 2005. Bil je predsednik organizacijskega odbora in za gradnjo cerkve zbiral prostovoljne prispevke. Za farno cerkev Device Marije na Jezeru je daroval "nebo" za procesijo. Z lastnimi sredstvi je obnovil grobnico svete Rozalije pod cerkvijo svete Barbare, poskrbel je za osvetlitev grobnice in cerkve svete Barbare. Skupaj s prostovoljci je uredil pešpot do svete Barbare in pokopališča Barbara. Poskrbel je tudi za osvetlitev cerkve svetega Janeza Krstnika na Poljani.
Moj dom so Prevalje, moja družina na Prevaljah ... je izpostavil v svoji zadnji knjigi Bilo je. Tu, doma med svojimi najdražjimi, je našel ustvarjalno moč za uresničitev svojih idej, v domači oskrbi so mu minevali zadnji tedni njegovega življenja. Počival bo v naročju Uršlje blizu svojega doma, v nedrjih domače koroške zemlje. Počival bo v miru in spokojnosti, svoje življenjsko poslanstvo je zapustil v popolnosti.
