Miha Dajčman
"Luka Dončić je povsod, na vsakem koraku," hitijo razlagati tisti, ki so se v letu, ki je pri koncu, odpravili čez lužo, da bi videli tekmo Luke Dončića, košarkarja Dallas Mavericks. Slovenski košarkar je pri 20 letih eden osrednjih obrazov lige, ena od uradnih mobilnih aplikacij za igranje košarke ga je izbrala za "fanta na naslovnici", da je obraz prihodnosti športa, je potrdil magazin Sports Illustrated, ki je v Ljubljani rojenega dvometraša izbral za dobitnika priznanja za športni preboj leta. In tega je potrdil že poleti, ko je postal drugi Evropejec z nazivom novinec leta v ligi NBA.
Dončića spremljajo tudi tisti, ki si košarkarske tekme v živo sploh še niso ogledali
Rojen za rekorde
Se spomnite, kdaj so se športni mediji širom po svetu nekaj tednov ukvarjali s tem, katere športne copate nosi in bo nosil neki športnik? Čeprav na videz zelo banalna stvar, je minule dni ravno ta novica polnila športne strani. Krivec pa je kdo drug kot Luka Dončić. Po zvinu gležnja sredi decembra na tekmi z Miamijem v drugi minuti srečanja, ko je mnogim zastal dih, je vprašanje o Dončićevem opremljevalcu postalo še bolj pomembno. Hitro je saniral poškodbo, se vrnil na parket in bil na naš dan samostojnosti in enotnosti - kako ironično, ko 20-letnik povezuje tisoče Slovencev v isti pozitivni misli - proti San Antoniu le dve asistenci oddaljen od že devetega trojnega dvojčka v sezoni (osem jih je dosegel v krstni lanski sezoni). Vsestranski košarkar je v tej statistični prvini s štirimi tekmami manj za en "triple-double" boljši od drugega, Lebrona Jamesa, pa za dva od Nikole Jokića in Russlla Westbrooka, MVP minule sezone Giannis Antetokounmpo je že daleč zadaj. Za tiste, ki košarke ne spremljate: trojni dvojček je najmanj deset točk, deset skokov in deset asistenc na eni tekmi.
Na piedestalu slovenskih zvezd
Z več kot 3,6 milijona sledilcev na instagramu se je na tem družbenem omrežju mladenič izenačil s flotusom - profilom Melanie Trump - in je visoko na vrhu piedestala med največjimi slovenskimi zvezdami v svetu. O Sloveniji pa v nasprotju s prvo damo (za zdaj) govori z izbranimi besedami. Napovedal je sodelovanje v kvalifikacijah za olimpijske igre v dresu slovenske reprezentance. V Torontu so na tekmi, ko sploh ni igral, njemu v čast na igrišču ob Golici v slovenskih nošah plesali polko.
Vsak dan igra z nasmehom
Vse več Slovencev si juter po Dončićevi tekmi ne predstavlja brez brskanja po twitterju in youtubu, da bi videli vrhunce tekme Dallasa in predstav liderja ekipe iz Teksasa. Vse več jih ponoči vztraja budnih, da bi Dončića videli igrati, pa čeprav tekme lige NBA, ki so vse prej kot samo športni dogodki, trajajo skoraj celo noč. Blagodejne so večerne ure tekem med vikendi in hvaležni smo tistim, ki na družbenih omrežjih delijo posnetke, fotografije in statistične podatke o Dončiću. Februarja se v Miamiju spet obeta dvoboj učenca Luke Dončića in učitelja Gorana Dragića pred več sto Slovenci. Letos ju je v Miamiju videlo vsaj tisoč petsto košarkarskih navdušencev. Dončića spremljajo tudi tisti, ki si košarkarske tekme v živo sploh še niso ogledali. Četudi jih kaj dosti ne zanimajo njegove igre, pa vedo vsaj nekaj o njegovi spremljevalki Anamariji Goltes ali še prej o njegovi mami Mirjam Poterbin, ki sta kot ustvarjeni za polnjenje družabnih strani. Od časa do časa se v medijih od nekod pojavi Saša Dončić, Lukov oče, ki je svetovnega zvezdnika vpeljal v košarko, a je zaradi družinskih sporov le statist v Lukovi zgodbi, ki spominja na holivudski film.
Dončiću so prve mesece v ligi NBA Američani peli "HalleLuka", pred dnevi pa je v Sloveniji dobil himno v izvedbi Klemna Slakonje "My name is Luka". El Matador, kot so ga imenovali v Španiji, je postal Luka Magic. Najprej je navduševal s step back trojkami, torej z metom izza črte 7,25 metra s korakom nazaj, k temu je dodal atraktivne podaje, koše v zadnjih sekundah, preigravanja in zabijanja z nasmehom, kot se je to zgodilo proti San Antoniu na tekmi ob povratku po poškodbi.
In ravno to je najbolj pomembno - Luka košarko vsak dan igra z nasmehom na obrazu. Tudi zato mu ne gre zameriti, da je ob kakšnem novinarskem vprašanju v garderobi videti nejevoljen. Zagotovo je težko živeti v svetu, ko vsak od tebe kaj pričakuje ali želi. Toda Dončić se, vsaj tako je videti, ne umika od navijačev. Deli avtograme, se fotografira, pogosto po spletu zakrožijo posnetki, ko kakemu otroku podari svoje copate. Odzval se je tudi v vseslovenski akciji za Krisa, ga sprejel na tekmi v ZDA. Ne izključujemo možnosti, da to dela po naročilu marketingarjev, a zdi se, da vse to počne s srcem, z nasmehom, ker je to del košarke, ki jo obožuje.
