(INTERVJU) Zoran Remic: "Zapor je družba znotraj družbe"

Ste direktor največjega zapora v državi, zapora na Dobu, kjer zaporno kazen v glavnem prestajajo storilci najhujših kaznivih dejanj, obsojeni na dolge zaporne kazni, tudi na trideset let zapora. Slovenija ima od 1. novembra 2008 uzakonjen dosmrtni zapor, ki do zdaj še ni bil izrečen. Ali ste v zaporu na Dobu pripravljeni, če bo nekoč komu izrečen dosmrtni zapor?

"Menim, da smo v zavodu Dob pripravljeni, če bi bila komu izrečena takšna zaporna kazen, osebno pa upam, da se to ne bo zgodilo. V zavodu imamo v tem času trinajst obsojencev, ki prestajajo tridesetletno zaporno kazen, in čez nekaj let se bodo nekaterim te kazni iztekle. Z obsojenimi na dosmrtni zapor ne bi ravnali posebno drugače. Razlika pri dolgoletnih kaznih, tridesetletnih in dosmrtni, v primerjavi s kratkimi kaznimi je v tem, da se pri obravnavi obsojencev bistveno bolj usmerja v adaptacijo življenja v zavodu, v osmišljanje in iskanje konstruktivnih ciljev znotraj zavoda oziroma med prestajanjem kazni. Pri krajših kaznih pa je obravnava že zgodaj usmerjena v življenje po odpustu. Obsojeni na tridesetletno zaporno kazen lahko prvič zaprosijo za pogojni odpust po dvaindvajsetih letih in pol prestane kazni, obsojeni na dosmrtni zapor pa po petindvajsetih letih; obe dobi sta zelo dolgi. Res pa je, da pri obsojenih na dolge zaporne kazni zaradi najhujših kaznivih dejanj obstaja večje varnostno tveganje. V zaporu morda storijo novo kaznivo dejanje, ker si lahko rečejo, da tako ali tako nimajo kaj izgubiti, saj so že obsojeni na najvišjo zaporno kazen, ki predstavlja zelo dolgo dobo v življenju človeka."

Ali je Slovenija kaznovalno naravnana država?

"Rekel bi, da ni, ker se sodišča pri izvršenih kaznivih dejanjih ne odločajo vedno za izrek zaporne kazni. Če pogledamo statistične podatke za 2019 in še kakšno leto nazaj, torej pred časom koronavirusa, je bilo kar osemdeset odstotkov vseh izrečenih kazni pogojnih obsodb. Izrek zapornih kazni zajema okoli petnajst odstotkov, okoli štiri odstotke je izrečenih denarnih kazni. Kljub temu pa se je kaznovalna politika v Sloveniji z leti spremenila. Po nekoč najvišji kazni dvajset let zapora smo nato uzakonili tridesetletno zaporno kazen in nato še dosmrtni zapor, kar se je zgodilo kljub hudim pomislekom strokovnjakov. Raziskave številnih strokovnjakov so namreč pokazale, da dolžina kazni ne vpliva na zmanjšanje porasta kriminala, prav tako povečevanje števila zaporov ne vpliva na zmanjšanje kriminalitete oziroma prevencije. Je pa bistveno, kar so potrdili raziskovalci, da se je treba hitro in učinkovito odzivati na kazniva dejanja. Gotovost kaznovanja ima večji odvračalni učinek kot pa višina kazni."

Kakšna je trenutna statistika zaprtih v vašem zaporu?

"Zavod se zadnje obdobje pospešeno polni, saj se je po končani epidemiji povečalo število pozivov na prestajanje zaporne kazni, ki so bili za nekaj časa odloženi, in tudi delo sodišč se je intenziviralo po končanih sodnih počitnicah. Ker se srečujemo s povečano prostorsko stisko v več moških zaporih, obsojence premeščajo tudi k nam. Zato se bojimo, kaj se bo zgodilo, če bo sledil četrti val okužb, saj epidemija ni razglašena in zato ne velja interventni zakon, ki nam je omogočal prekinitve zapornih kazni in predčasne odpuste. Sicer pa sta odprti in polodprti oddelek zasedena nekoliko manj kot stoodstotno, zaprti pa preko te meje. V zavodu triintrideset odstotkov obsojencev kazen prestaja zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, sledijo obsojeni zoper življenje in telo (nekaj več kot dvajset odstotkov), obsojeni zaradi kaznivih dejanj, povezanih s kršitvijo javnega reda in miru (okoli devetnajst odstotkov), zaznan je trend povečanja, okoli dvanajst odstotkov obsojencev je zaprtih zaradi kaznivih dejanj s področja človekovega zdravja in okoli deset odstotkov je obsojenih zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost."

Zelo malo zlorab prostih izhodov oziroma zunajzavodskih ugodnosti obsojencev beležite v vašem zavodu. Ali je to povezano tudi s tem, da spoštovanje pravil v zavodu doprinese tudi k boljši resocializaciji obsojencev po prestani zaporni kazni?

"Ja, ti podatki nas spodbujajo k temu, da nadaljujemo našo strategijo, da spodbujamo stike obsojencev z zunanjim svetom, kar pomeni postopno vključevanje nazaj na prostost. Vendar se iz razloga postopnosti in preprečevanja tveganja pri kakšnem obsojencu ne odločimo takoj za zunajzavodske ugodnosti. Slovenija je šele leta 2017 v svojo zakonodajo znova vnesla termin namen kaznovanja, ki ga je zakonodaja poznala že pred samostojnostjo Slovenije, potem pa je iz nje izginil, kar je predstavljalo veliko vsebinsko vrzel. Zato smo zdaj v zavodih naravnani k temu, da se vzpostavlja zavedanje storilca o nedopustnosti storitve kaznivega dejanja in se mu ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti hkrati omogoča dostojna vključitev nazaj v družbeno okolje. Govorimo o resocializaciji oziroma rehabilitaciji nazaj v okolje. Za obsojenca se rehabilitacija vrnitve v domače okolje začne že ob prihodu v zapor z izdelavo individualnega osebnega načrta, ki vsebuje oceno tveganj in ukrepov, ki so potrebni, da bi se odpravili morebitni vzroki za ponavljanje kaznivih dejanj. Vsebuje pa tudi načrt dejavnosti za pripravo obsojenca na življenje po prestani zaporni kazni."

Kako obsojence pripravite na življenje po prestani kazni?

"Z obsojenci v zavodu moramo preživeti dalj časa, zato jim omogočamo različne programe. Poudarek je na pridobivanju delovnih navad in dodatni poklicni usposobljenosti, izobraževanju, zagotavljanju podpore pri reševanju različnih vrst odvisnosti ter pridobitvi socialnih veščin za reševanje medosebnih problemov, povezanih z nasiljem, agresivnostjo in drugimi oblikami nesprejemljivega vedenja. Vendar pa se je treba zavedati, da daljša ko je doba, ki jo mora nekdo preživeti v zaporu, težje mu bo vključevati se nazaj v življenje po prestani kazni. Pri izrekanju daljših zapornih kazni bi se morali tudi kot družba vprašati, kaj želimo. Ali želimo le odstraniti storilca kaznivega dejanja iz okolja in ga zapreti ter s tem zagotoviti varnost družbe, ker bo dolgo let zaprt, ali še kaj drugega? Zavedati se je treba, da bo vsak obsojenec nekoč prišel iz zapora."

Kaj je torej po vaše najbolj pomembno?

"Zame je predvsem pomembno, da se usmerimo v odpravljanje vzrokov, da obsojenec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, da jim ponudimo zanimive vsebine in jim pokažemo, da se lahko tudi drugače živi, brez izvrševanja kaznivih dejanj. Zato se jim že v zaporu zagotavlja podpora, da se lahko vključujejo v različne programe in da jih znamo motivirati, da pri tem sodelujejo, da delajo na sebi in se spreminjajo. Imajo tudi možnost delati in se izobraževati. Če niso osebno motivirani za vključitev v te programe, kot so na primer program za zdravljenje odvisnosti, program za nasilne obsojence, obravnavo storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, prostočasne dejavnosti in vključitev v delo, obstaja resna nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj, ko bodo znova na prostosti. Zelo pomembno je tudi sodelovanje s probacijsko službo za pomoč obsojencu po prestani kazni. Več težav je z nekaterimi obsojenci, ki so odvisniki in ne želijo sodelovati v naših programih in pri delu na sebi. Na morebiten povratek v zapor pa ne vpliva samo uspešnost izvedenih programov med prestajanjem kazni, ampak predvsem, kaj se bo dogajalo, ko obsojenec pride iz zapora – ali ima zunaj dobro socialno mrežo, si bo poiskal zaposlitev, stanovanje …"

V slovenskih zaporih zadnja leta govorite o pomanjkanju vseh kadrov. Kako se to odraža pri delu z zaprtimi?

"Pri izbiri kadra v zaporih je pomembno predvsem to, da najdemo primerne ljudi za delo z zaprtimi tako pri tretmanskih delavcih kot pravosodnih policistih. Pomembno je tudi dodatno nadgrajevanje znanj za vse zaposlene, ki delamo v zaporih, v obliki supervizij, izobraževanj, usposabljanj in drugo. Poleg tega bi nujno potrebovali v praksi sprejete normative oziroma standarde za delo z zaprtimi, da bi bilo na primer jasno določeno, s koliko obsojenci na dan lahko dela en pedagog. Pedagoških delavcev pa prav tako kot pravosodnih policistov primanjkuje. Težave imamo tudi z zaposlovanjem inštruktorjev (kuharji, električarji, kotlarji ipd.), ki sestavljajo podporni steber za nemoteno delovanje zavoda v smislu logistike."

Kaj to pomeni v praksi?

"Dokler imamo premalo pedagoškega kadra, izpade nekako tako, da obsojence med prestajanjem kazni le servisiramo in sproti rešujemo nastale težave, ni pa možnosti za optimalno, poglobljeno delo z njimi kljub natančno začrtanim ciljem, ki so za vsakega obsojenca opredeljeni v individualnem načrtu. Zaradi velikega obsega dela pedagogi obravnavajo tudi trideset obsojencev, zato so utrujeni in izgoreli. S temi problemi se srečujemo tudi pri pravosodnih policistih. Seveda pa so pričakovanja zaprtih do zaposlenih, še posebej pedagogov, npr. v okviru pridobitve ugodnosti, večkrat prevelika in zato prihaja tudi do nezadovoljstva pri zaprtih."

Zaprti se pogosto ubadajo z osebnimi stiskami. Kako to rešujete?

"Lahko rečem, da je naše ključno orodje pri delu z zaprtimi komunikacija, saj se veliko stvari rešuje s pogovorom in primernim pristopom do obsojencev. Zaprti se srečujejo z mnogimi stiskami, ko pridejo v zapor, česar se zaposleni zavedamo in jih razumemo. Zato jim včasih že prijazen pogovor pomaga, da jim je lažje, saj se počutijo slišane in razumljene. Da je naša komunikacija z obsojenci zelo dobra, so pohvalili tudi strokovnjaki iz tujih zaporov, ki so bili pri nas na obisku in so se čudili, kako mi odprto uspešno komuniciramo z obsojenci. Pomembno pa je tudi, da se zaposleni v zaporu do zaprtih ne obnašamo vzvišeno, saj smo tu le v službi, ki sicer ni preprosta, a smo to vedeli, preden smo se tukaj zaposlili."

​Večkrat je v javnosti slišati, kako da je zapornikom dobro v zaporu. To drži?

​"​Delo v zaporu je zelo specifično, saj je zapor družba znotraj družbe, so pokazale nekatere raziskave, saj to, kar se dogaja v zaporih, razumemo le mi, ki tukaj delamo, ne pa širša družba, ki nima vpogleda v življenje v njem. Res je večkrat slišati, kako je zaprtim v zaporu dobro. Ja, res je, v zaporu moramo skrbeti za spoštovanje človeškega dostojanstva zaprtih, da živijo v ustreznih bivalnih razmerah. Vendar pa se moramo zavedati, da jim je bila odvzeta osebna svoboda, določen del intime in da morajo biti v zaporu, v njem sobivati z drugimi, saj je večina sob skupinskih. In kdor tega ni vajen, mu to povzroča stres. Zato je pomembno, da se zaposleni tega zavedamo in da razumemo, da obsojenci marsikdaj na svobodi niso imeli urejenih družinskih razmer. In da so bili mogoče zaradi tega navajeni izvrševati kazniva dejanja in da jim je bilo to, morda ker je v družini vladal alkoholizem ali težave z drogo, sprejemljivo početi. Te okoliščine so zelo različne, zato nikogar ne smemo obsojati."