"Po vsaki intervenciji, ko se rešujejo človeška življenja, so heroji gasilci, gorska reševalna služba, policija. Mi, reševalci, ki imamo edini v opisu del in nalog reševanje človeških življenj, pa smo nepomembni. Malo me moti, ker je vsak dan tako grd – žrtve, smrti, padci, oživljanja, reševanje otrok. Vsak dan se zgodi kaj zelo grdega, kar ni normalno, in mi to požiramo, prizori pa ostanejo v glavah. Možgani si zapomnijo," se je po tragediji v Kninu zlomil dolgoletni reševalec.
Da se je samo glavna sestra spomnila poklicati njegove kolege, ki so bili v soboto ponoči na intervenciji v Kninu, in vprašati, kako so, je razočaran objavil na facebooku. "Kot da smo psi. Do kolen v krvi kot v soboto, sredi grozljivih prizorov." Še vozniki vlakov in tovornjakarji imajo beneficiran staž, navaja, "mi, ki smo na prvi bojni liniji vsak dan, ga nimamo. Edini od dežurnih služb. Niti psihološke pomoči". Vendar se je tudi izkušenim, trdnim profesionalcem težko soočiti s katerokoli smrtjo, kaj šele, ko umre mlad človek, je poudaril.
V eksploziji ročne granate, ki naj bi jo bil prinesel eden od udeležencev domače zabave, je v stanovanjski stavbi v Kninu v soboto umrl 25-letnik, trije mladi so hudo poškodovani in še eden lažje. Med poškodovanimi je tudi mladoletnica. Poškodbe pa takšne, kot da so bili v vojni, so ugotavljali vsega hudega vajeni zdravniki v splitski bolnišnici, kamor so premestili najhuje poškodovane.
"Vse najhujše stvari, ki se lahko zgodijo človeku, sem videl v živo. In se vprašam: smo reševalci iz jekla ali smo iz krvi in mesa? Ali obstaja kdo, ki mu je mar za nas? Ali obstaja kdo, ki razume, da se nam te grde scene dogajajo vsak dan, v opisu delovnega mesta, da ostanejo v naših glavah zelo dolgo, takšna kot v Kninu pa za vse življenje? Mi 'samo' rešujemo življenja, to je po mojem mnenju najpomembnejše na svetu, a očitno tega dandanes nihče ne ceni!" je še ugotavljal dolgoletni delavec hrvaške reševalne službe.