Obletnica ene največjih tragedij: Smučarji umirali v predoru smrti

Kaos, šok, bolečina. Vse to je tisto soboto pred dvajsetimi leti preplavilo avstrijsko mestece Kaprun, znano smučarsko središče na avstrijskem Salzburškem pod ledenikom Kitzsteinhorn. 11. novembra leta 2000 je namreč zjutraj, malo po deveti uri, izbruhnil požar v tri kilometre dolgem predoru zobate železnice. Vlak, ki je tedaj zapeljal vanj, je bil nabito poln smučarjev. Ogenj je izbruhnil v enem od vagonov, plameni pa so se hitro razširil. Zaradi tako imenovanega učinka dimnika je zrak, ki je v predor prihajal s spodnje strani, buhnil vse do vrha predora. Strupeni hlapi in ognjeni zublji so zajeli tudi zgodnjo postajo železnice. Ko je zaplamtelo, so se smučarji skušali rešiti z vlaka, razbili so šipe na oknih in se podali v beg. A rešiti se je uspelo le ducatu, tistim, ki so izbrali pot po tunelu navzdol. Vlak se je sicer ustavil okoli šeststo metrov globoko v predoru. Ostali so bodisi zgoreli bodisi se zadušili. 155 ljudi je v predoru umrlo. Med smrtnimi žrtvami kaprunske katastrofe je bilo 92 Avstrijcev, 37 Nemcev, deset Japoncev, osem Američanov, štirje Slovenci, dva Nizozemca, Britanec in Čeh.

Številne žrtve so lahko na podlagi analize DNK identificirali šele več tednov po nesreči. Četrtina žrtev je bila otrok in najstnikov, najmanjši je bil star pet let.

Slovenske žrtve nesreče so bili 26-letni Rok Ferk z Zgornje Polskave, njegova prijateljica, 23-letna Katja Levart iz Slovenske Bistrice, ter brata, 32-letni Rok in 33-letni Primož Galjot iz Kamnika. Rok in Katja sta bila navdušena smučarja, Rok celo športni vaditelj, na avstrijskem smučišču sta želela tisto leto prvič na sneg. Rok Galjot je bil v mladih letih celo član slovenske mladinske smučarske reprezentance, oba brata pa sta bila zaposlena v družinskem podjetju. Njihovo življenje pa se je končalo pod avstrijskim ledenikom.

Iskali svojce in prijatelje

V avstrijskem turističnem središču, ki je živelo prav za smučanje, je bilo v urah po tragediji kot na vojnem območju. Policijske barikade povsod v okolici, popisovali so se vsi, ki so hoteli v mestece ali iz njega. Novinarji z avtomobilom v Kapun nismo mogli, prepešačiti je bilo treba kar dolgo pot, da smo prišli v zaselek. V vasici, kjer so bili sicer vajeni turističnega vrveža, je bilo kaotično. Namesto hotelskih turistov so jo preplavili reševalci, policisti, zdravniki, novinarji in svojci žrtev. Nameščeni so bili v hotelih, mladinskem domu, v športnem centru pa tudi v na hitro postavljenih šotorih. Turisti, ki so pogrešali koga od svojih, so tekali od ene točke do druge in skušali ugotoviti, ali so njihove mame, očetje, bratje, sestre, sinovi, hčerke, prijatelji med žrtvami. A odgovorov najpogosteje niso dobili. Na balkonih hiš, hotelov so pričeli prižigati sveče. Hkrati sta v vasici odmevala jok in veselje. Slednje tedaj, ko so se svojci, prijatelji našli, ugotovili, da so vsi živi. Jok pa, ko je nekdo le izvedel, da se njihovi predragi niso rešili.

Reševalci so prvi pospravili svoje reči, saj so kmalu ugotovili, da je poškodovanih bore malo. V predoru se je še dimilo, ko so iz tunela prinesli prva trupla. Na vasico je padla moreča tišina. Bilo je srce parajoče.

V Kaprunu je bilo tedaj na smučanju kar nekaj Slovencev. Takratni trener mariborskega Smučarskega kluba Branik Igor Popenko je bil na ledeniku s štirimi tekmovalci mladinske ekipe. V soboto bi priprave končali. A ker je bila navada, da krenejo na smučišče zelo zgodaj, so bili na vrhu že pol ure, preden se je zgodila nesreča. Zmanjkalo je elektrike, čakali so, dokler se niso peš odpravili proti zgornji postaji železnice. Okoli 11. ure so prišli tja, iz predora se je še vedno kadilo, je trener takrat povedal za Večer. Med žrtvami so bili tudi trije ljudje z gornje postaje železnice, ker so se zadušili zaradi strupenega plina, ki je buhnil iz tunela. Čakali so ure, preden so se znova zagnale sedežnice in gondole in smučarji spravili v dolino. "Člani Smučarske šole Pohorje si bomo ta dan zapomnili za vedno," nam je tedaj povedal naš sodelavec in smučarski učitelj Aleš Petejan. Že vrsto let so imeli učitelji tega kluba pred pričetkom sezone seminar na ledeniku. Tistega dne so želeli ujeti prav vlak, ki proti ledeniku odpeljal ob devetih. A ker so nekateri zajtrkovali nekoliko dlje, so se na smučišče odpravili dvajset minut kasneje. "Že ob poti smo opazili, da gondola ne vozi. To se nam je zdelo čudno. Na spodnji postaji žičnice je bila dolga vrsta čakajočih. Po nekaj trenutkih je bilo slišati čuden zvok, žica, na katero je pritrjen vlak, je drvela proti dolini. Nastal je kaos, preplah. ljudje so mislili, da bo po tirih navzdol zdrvel tudi vlak. A se to ni zgodilo. Kaj se je zares zgodilo, smo izvedeli šele pol ure kasneje," je dogodke tistega sobotnega dopoldneva opisoval Petejan. Dve desetletji kasneje pravi, da je ta spomin še zelo živ in da v Kaprunu od takrat ni bil.

Osumljeni oproščeni, odškodnine pobrali odvetniki

​Od nesreče je zdaj minilo dvajset let, rane svojcev žrtev pa še zmeraj niso zaceljene. Za nesrečo namreč nihče ni dogovarjal. Vzrok požara je bila po navedbah nemških izvedencev nestrokovna vgradnja grelca, ki ni bil primeren za zobato železnico. Prvotno je veljalo, da naj bi bila vzrok za nesrečo napaka na grelcu. Deželno sodišče v Salzburgu je leta 2004 oprostilo 16 obtoženih in menilo, da nobeden od njih ni kršil zakonodaje, ker ni bilo ustreznih predpisov. Prav tako požar v vagonu ni bil del morebitnega scenarija nesreč, ki bi ga inženirji morali upoštevati, kar je naletelo na velike kritike sorodnikov žrtev.

Kaprunska nesreča je prišla tudi pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kamor se je v treh primerih obrnil avstrijski odvetnik Gerhard Podovsovnik. Sodniki in strokovnjaki, ki jih je najelo sodišče, naj bi bili po njegovem mnenju pristranski. Številni sorodniki žrtev si še danes prizadevajo za nov sodni postopek proti odgovornim za tragedijo.

"Zobata železnica je bila časovna bomba," je še danes prepričan odvetnik Podovsovnik. Kot je povedal avstrijskim novinarjem pred letošnjo obletnico, je bilo v vagonu več predmetov, ki tam ne bi smeli biti, grelec pa so upravitelji zobate železnice predelali po svoje in tako izgubili vso garancijo zanj. Odvetnik vidi še eno priložnost za nov pravni postopek v zvezi z nesrečo. Sicer ne v Evropi, kjer so pravne poti že izčrpane, ampak v ZDA, od koder je bilo osem smrtnih žrtev, je pojasnil.

451 sorodnikov žrtev je sicer v letih po nesreči doseglo zunajsodno poravnavo, s katero so bili upravičeni do skupne odškodnine okoli 16 milijonov evrov. A denar je šel večinoma za honorarje odvetnikov - v nekaterih primerih so ti pobrali tudi več kot polovico odškodnine, ki so je prejeli svojci.

Ob deseti obletnici požara so se upravitelji zobate železnice uradno opravičili za nesrečo in prevzeli moralno odgovornost za katastrofo, ne pa tudi pravne. "Žalostni in pretreseni v Žičnicah Kaprun prosimo, da nam oprostite. Katastrofa se je zgodila na objektu, ki ga upravljamo, torej v naši pristojnosti. To odgovornost priznavamo," so tedaj zapisali v sporočilu za javnost.

Ob letošnji dvajseti obletnici nesreče so danes v Kaprunu pripravili sveto mašo na prostem. Zaradi pandemije je bila skromna slovesnost, namenjena svojcem žrtev. Maša je bila ob spomeniku žrtvam nesreče, ki so ga postavili v bližini končne postaje zobate železnice. Tam ima vsak od umrlih svojo nišo, številne med njimi so obdane s fotografijami, mislimi in osebnimi spominki.