Pandemija je povzročila, da je prišlo na plano tisto v toksičnih, nezdravih odnosih, kar je bilo mogoče prej bolj ali manj učinkovito zanikati, racionalizirati ...

Najhujša kazniva dejanja - umori, uboji - so bili že lani v porastu, tudi letošnje leto je tragično. Gre predvsem za zločine znotraj družine. Gre to pripisati koronavirusu oziroma ukrepom, ki so vezani nanj?

"Pandemija - in z njo povezane omejitve - je povzročila, da je prišlo na plano tisto v toksičnih, nezdravih odnosih, kar je bilo mogoče prej bolj ali manj učinkovito zanikati, racionalizirati, preusmerjati pozornost. Koronavirus je tisti dejavnik konteksta, ki je v veliki meri povzročil spremembo načina življenja, in sicer v smislu odrekanja. Odrekanja številnim priložnostim za ugodje, zabavo, družabnost, športno vadbo, osebno nego, razvedrilo. Ukrepi, ki so seveda zgolj sredstvo in jih ne bi smeli demonizirati, saj je naš 'sovražnik' virus, so nas prisilili, da smo večino časa preživeli v skupnih bivališčih, marsikdo več kot kadarkoli prej. Med epidemijo je pomembno, s kom si zaprt v stanovanju, ker ni možnosti umika. V 'prejšnjem' načinu življenja smo gojili hobije, našli zaposlitve zunaj doma, družabne dejavnosti, možnosti za ugodje, rekreacijo, marsikdo se je izogibal težavam; zadnje leto se je to omejilo in ni bilo več toliko preusmeritve in razbremenjevanja stiske ali napetosti tako imenovanega vsakdanjega življenja nekje drugje.

V družinah, v odnosih, kjer je že bilo prisotno zlorabljanje, a ni bilo tako očitno - v veliki večini primerov gre za tako imenovane na videz zadovoljive družine, pri katerih se za štirimi stranmi dogaja nekaj, česar drugi ne opazijo - je prišla realiteta nezdravih odnosov brutalno na plano."

Koliko nasilja v družinah je v Sloveniji?

"Na katedri za družinsko medicino ljubljanske medicinske fakultete smo v zadnjih petnajstih letih naredili nekaj velikih raziskav na celotni slovenski populaciji obiskovalcev ambulant družinske medicine in v več ponovitvah odkrili, da je najmanj 17 odstotkih odraslih, pretežno žensk, v minulih petih letih doživelo nasilje s strani intimnega partnerja. Približno vsaka peta ženska je bila izpostavljena nasilju s strani partnerja ali svojca, kar imenujemo nasilje v družini. Policijske statistike tega ne kažejo, saj se grožnje, epizode nasilja, ustrahovanje, nadzorovanje, zasramovanje …, to je način življenja in ne posamični dogodki, ne prijavljajo. V Sloveniji imamo vsaj 150 tisoč skritih, molčečih žensk, izpostavljenih zlorabam v partnerskih odnosih, ki nasilja niso prijavile nikomur, morda so se obrnile na kakšno nevladno organizacijo. Med njimi so tudi tiste, ki so zdaj umorjene. Znan je podatek, da je največja ogroženost žensk, ko hočejo prekiniti partnersko zvezo. Izrazito nevarno je obdobje po prekinitvi, ne glede na to, kakšnemu trpinčenju so bile izpostavljene prej. Govorim ne samo o telesnem, temveč o spolnem, predvsem pa čustvenem nasilju in zlorabljanju."

Zakaj ni prijav več?

"Slovenska praksa preiskovanja kaznivih dejanj s področja nasilja v družini, predvsem pa pregona in sojenja, je takšna, da praviloma spregleda vse, kar ni povezano z brutalnimi poškodbami, ki so po možnosti dokumentirane. Če oseba prijavi grožnje na policijo, ji povedo, da ne morejo ukrepati, da pa naj te grožnje vestno beleži. V sodnih spisih najdemo med pravnomočnimi sodbami trditve, na primer da 'gospa ni zamenjala ključavnice, ker se gospoda očitno ni dovolj bala …, ker če bi se bala, bi zamenjala ključavnico'. Ta gospa ravno zato, ker se je zelo bala, ni zamenjala ključavnice: tega ni upala storiti, ker ji je takratni partner grozil s strelnim orožjem in jo ustrahoval, da bo razstrelil vrata in ji razbil glavo, če si drzne. Zato ni zamenjala ključavnice in ne, ker se ne bi bila 'dovolj' bala! Koliko ustrahovanja je 'dovolj'? Pet, deset let? Kdo sme to brezsrčno presojati?

Takšna retorika žrtve ponižuje in jim pripisuje odgovornost za nasilje, ki so mu izpostavljene, češ, sama si je kriva, če bi ji bilo dovolj hudo, bi že zdavnaj odšla. Spregleduje pa izkušnjo žrtev, da jih zlorabljevalec vedno znova najde, manipulira, obljublja spremembe, se sklicuje na ljubezen. Na ljubezen žrtve, seveda. Zlorabljevalec ne čuti ljubezni, ampak moč in nadzor! In žrtev se v ciklih nasilja zaradi manipuliranja zmeraj znova navezuje na zlorabljevalca - ne, ker bi ji bilo to v veselje, ampak ker je to način preživetja."

Kot družba pravilno reagiramo na tovrstno nasilje?

"Presenetljivo, da je mogoče celo v sodstvu najti profesionalce, ki verjamejo, da se ljubezen spremeni v sovraštvo in potem pride do neljubih zapletov pri prekinitvah partnerske zveze. Ljubezen nima nobene zveze s trpinčenjem! Zloraba je nasilje in nasilje se v takih zvezah odvija leta in leta. V naši družbi imamo le na deklarativni ravni ničelno toleranco do nasilja, v vsakdanji praksi pa se nasilje minimalizira, racionalizira in prevladuje nekaj, čemur rečem patriarhalni gostilniški diskurz, v katerem je vedno odgovorna žrtev, ker se ni ustrezno vedla, je bila vpadljivo oblečena. Nekateri arogantno menijo, da je s svojim vedenjem ali pojavo 'sama prosila' oziroma izzvala, kar se ji je zgodilo. V tem prostoru je žrtev kriva, če nasilje prijavi, jo sistem praviloma zlorablja naprej. Gre za zasramovano žrtev in brezsramnega zlorabljevalca, ki laže policiji, sodišču, žrtev črni, jo opisuje kot čustveno nestabilno, noro, zlonamerno ...

Zlorabljevalci so osebe z znaki narcisizma, makiavelizma, psihopatije, osebnostne motenosti, ki ni očitna in se v javnosti ne kaže na način, ki bi bil družbeno nesprejemljiv. Nasprotno, nekateri so šarmantni, zabavni, družabni, karizmatični, tudi ugledni in spoštovani. Njihovim žrtvam malo kdo verjame ali jim sploh nihče ne verjame. Ostajajo same s svojimi stiskami, pogosto ujete v zanke stockholmskega sindroma za štirimi stenami. Ko pa se zgodi lockdown, kot pred letom dni, duhovi nasilja dokončno uidejo iz steklenice. Nadzor, ki je zelo pomemben znak nasilja v navezovalnih odnosih, se zaradi ujetosti in omejitve gibanja okrepi. Vse to po moje v veliki meri pojasni številne nedavne tragične dogodke, o katerih je javnost izvedela. O manj tragičnih ne bo nikoli. Zakaj je toliko depresivnih in tesnobnih - tudi zaradi tega, kar doživljajo v odnosih, v katerih bi se morali počutiti varni, sprejeti in ljubljeni."

Kje je potem motiv, da nasilneži nekomu vzamejo življenje?

"Pri zlorabljevalcih ne moremo dekodirati njihovega ravnanja znotraj našega, kolikor toliko zdravega referenčnega okvira. Sebe namreč doživljajo kot središče sveta, njim vse pripada, oni imajo vedno prav, poveličujejo sebe, žrtev pa zasramujejo in ponižujejo. Vztrajno in dosledno perejo možgane in žrtev prepričujejo, da je sama povzročila neljube dogodke. Zlorabljevalci minimalizirajo lastno ravnanje, pripisujejo odgovornost žrtvi in jo preslepljajo, se sprenevedajo iz tedna v teden, pogosto iz leta v leto. To je zlorabljevalska dinamika v partnerskem odnosu, v katerem zlorabljevalcu vse pripada, žrtev pa je zgolj sredstvo. Žrtev je vse bolj strta, izgublja osebno moč in se ne more adekvatno upreti. Zaščiti se z umikanjem, podrejanjem, pogosto je izolirana in sama s svojo stisko. V primerih, kjer je prišlo do umora ali pa umora in samomora, je verjetno zlorabljevalčeva nepripravljenost sprejeti odločitev žrtve, da odide, tista zadnja kaplja čez rob v toksičnem odnosu. Naj bo mrtva, ker njemu pripada. Četudi bo tudi on mrtev, samo da ona ne bo svobodno živela. To je koncept, ki je običajnemu, duševno približno zdravemu ali zrelemu človeku popolnoma tuj - žrtev je zlorabljevalčeva trofeja, last in sredstvo, obstaja le, da služi njemu. Umorjene žrtve nasilja v partnerskih odnosih pa so delček brezimne množice trpinčenih žensk, ogromno je depresivnih, bolnih, samomorilnih - ostanejo žive, vendar brez dostojanstva, avtonomije in človeka vrednega življenja."

Kaj torej lahko naredimo, da bi bilo tovrstnih primerov manj?

"Težko bi naredili kaj radikalnega. Dobro bi bilo, da bi se kot družba nehali sprenevedati in se skrivati za ničelno toleranco. Vsakdo, če le zmore, lahko spoštljivo in empatično prisluhne in že s tem pomaga onim, ki o izkušnji nasilja spregovorijo. Vendar ne na način, da pričakuje takojšnjo spremembo, ampak zagotavlja oporo. Brez moraliziranja, ponujanja 'lastnih', za žrtev neuresničljivih rešitev. Žrtve se žal vračajo k zlorabljevalcem tudi pet- in večkrat - ker ne zmorejo drugače! Potrebujejo čas, strokovno in prijateljsko pomoč, da predelajo ta občutek lastne odgovornosti za dejanja nasilneža, da se zavejo, da je za nasilje vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča. Da vsaj malo okrevajo.

Vse kampanje proti nasilju v družini so dobrodošle. A kolikokrat sosedje, ko slišimo nenavadne zvoke iz sosednjega stanovanja, pozvonimo in vprašamo, ali lahko kako pomagamo? In kolikokrat kličemo policijo zaradi dogajanja v sosednjem stanovanju - če že, to storimo zaradi preglasne nočne zabave mladostnikov …

V vsaki šesti družini je nasilje v partnerskih odnosih, veliko tega ni očitno telesnega, s poškodbami in modricami, ampak gre za čustveno zlorabljanje, nadzorovanje, ustrahovanje, zasramovanje. Otroci so oškodovani, tudi če niso neposredne tarče nasilneža, in utrpijo enake posledice, kot če bi bili sami trpinčeni, zasramovanju in poniževanju pa so praviloma izpostavljeni. In psihično nasilje na dolgi rok neusmiljeno pohablja, okvari občutek lastne vrednosti in samopodobo. Tako se v družbi reproducirajo vzorci nasilja v medosebnih odnosih. Za otroka, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je veliko tveganje, da bo v navezovalnih odnosih sam žrtev ali pa zlorabljevalec.

To bi se lahko iz koronačasa naučili - da ni dovolj deklarativna opredelitev, ampak je treba začeti drugače ravnati. Vsak dan sproti, tudi pri na videz manj groznih dogodkih."