Samomori v policiji: "Večino samomorov bi lahko preprečili"

Znotraj policije letos beležijo že tri primere samomorov, ki so jih dva policista in policistka storili s službeno pištolo. Za sabo so pustili žalujoče družine, prijatelje in sodelavce ter veliko neodgovorjenih vprašanj, predvsem pa na dve: zakaj se je tragedija sploh zgodila in zakaj je nihče ni preprečil. Konec oktobra je samomor storil policist PP Koper. Policijski sindikat Slovenije (PSS) je zaradi njegove smrti ovadil neznanega storilca. V sindikatu so namreč prepričani, da je bila tragedija posledica šikaniranja na delovnem mestu. V. d. generalnega direktorja policije Andrej Jurič je odredil izreden strokovni nadzor nad delom nadrejenih temu policistu. Nadzor še ni končan, prav tako ne preiskava na specializiranem državnem tožilstvu.

Kako preprečiti

Avgusta si je življenje na PP Ormož vzela policistka, junija si je sodil policist PP Lendava, zaloten pri ropu banke. Po mnenju državnega sekretarja na notranjem ministrstvu Franca Kanglerja "bi ob treh samomorih policistov, ki so si vzeli življenje s službeno pištolo, morali vodstvu policije zvoniti alarmi, da je v sistemu nekaj zelo narobe". Zato je v novembru sklical sestanek s psihologi, zaposlenimi na policiji, nekaterimi iz vodstva policije in predstavniki obeh policijskih sindikatov. "Vse prisotne sem pozval, naj razmislijo o načinih, kako bi tovrstne tragične in nesprejemljive dogodke lahko preprečili. Kot enega nujnih ukrepov sem predlagal ustrezno izobraževanje vodij policijskih uprav in postaj na temo samomori med policisti ter izvajanje preventivnih ukrepov, ki bi tovrstna dejanja morebiti lahko preprečili," pravi Kangler. Kritični so tudi v obeh policijskih sindikatih.

{api_embed_photo_L30}616973{/api_embed_photo_L30}

Rok Cvetko (PSS) pravi, da bi večino samomorov v policiji lahko preprečili, če bi vodstvo policije začelo aktivno reševati problematiko, ki pri policistih povzroča največ stisk in razlogov za težka psihična stanja, kot so izgorelost, stres in preobremenjenost. "Na preobremenjenost in posledično čustvene stiske najbolj vpliva neprimeren odnos nekaterih nadrejenih, ki policiste prevečkrat jemljejo zgolj kot delovno orodje oziroma številke. Zaradi pomanjkanja čustvene inteligence pogosto pozabijo, da smo tudi mi ljudje, ki imamo družine, prijatelje, hobije, prosti čas in čas, namenjen počitku. Pokojni policist se je pred smrtjo obrnil na sindikat in za izgorelost in šikaniranje neposredno - po našem mnenju upravičeno - obtožil delodajalca," pravi Cvetko. Kristjan Mlekuš, Sindikat policistov Slovenije (SPS), dodaja: "Vprašanje, ali bi lahko samomore preprečili, žal nikoli ne bo dobilo odgovora. V SPS že dolgo opozarjamo, da so lahko tudi dogodki, povezani s službo, tisti, ki vodijo v samomor. Skoraj vsi primeri, ki so odmevali v javnosti, so pred tragičnimi dogodki nakazovali na to, da se s pokojnimi nekaj dogaja, a si je žal treba priznati, da je sistem zatajil. Samomori so z vidika psihiatrične stroke izredno kompleksni pojavi, kjer osebo k usodnemu koraku pripeljejo številni dejavniki, ki jih ne moremo preprosto poenostaviti in posplošiti, saj so odvisni od psiholoških, osebnostnih, socialnih in drugih okoliščin."

​Policija zaposlenim nudi tudi psihološko pomoč, ki pa se je zaposleni ne poslužujejo radi. Cvetko pravi, da je vzrok za to vse večje nezaupanje v delodajalca. "Pomoč je namenjena predvsem policistom, ki so se na delovnih mestih, v postopkih ali obravnavi kakšnih dogodkov s hujšimi posledicami znašli v težki psihološki situaciji. Ni pa namenjena reševanju psiholoških težav, ki jih povzročajo stres, izgorelost in preobremenjenost v službi. Tukaj vidimo ključno težavo. Potrebne bi bile spremembe v sistemu nudenja psihološke pomoči, morda z vključevanjem zunanjih strokovnjakov, da bi se zvišala stopnja zaupanja."

Mlekuš pa razlaga: "Policija ima vzpostavljen sistem psihološke pomoči in pomoč policijskih zaupnikov 24 ur dnevno. Po naših izkušnjah zaposleni v ta sistem ne zaupajo, saj ga dojemajo kot sistem delodajalca. Bojijo se, da če se bodo vanj vključili, bodo njihove težave razkrite in bodo morda deležni maščevanja nadrejenih, če bi se pritožili zaradi njih. Psihologi in zaupniki sicer poudarjajo zaupnost informacij, vendar niso ravno prepričljivi, zato si policisti, ki so v stiski, pomoč raje poiščejo zunaj policije."

Sprejetje psihološke pomoči ne pomeni šibkosti

Ravno nasprotno, da jim policisti in policistke čedalje bolj zaupajo, trdijo policijski psihologi. Zaposlenim v policiji, teh je okoli osem tisoč, psihološko pomoč nudi osem psihologov v policiji, klinični psiholog, ki deluje znotraj notranjega ministrstva, in osemnajst policijskih zaupnikov. "Število obiskov pri nas se povečuje. Na nas se za pomoč obrnejo tisti zaposleni, ki so v stiskah zaradi službenih ali zasebnih zadev, ki lahko tudi slabo vplivajo na opravljanje njihove službe. Na nas se obračajo tudi njihovi nadrejeni oziroma sodelavci ter policijski zaupniki, ki delujejo znotraj policijskih uprav. Včasih pa se na obdobnem zdravniškem pregledu izkaže, da bi nekdo potreboval našo pomoč. Naša naloga je, da ponudimo pomoč, vsak pa se sam odloči, ali jo bo sprejel," pravi psihologinja Mirjam Savič.

{api_embed_photo_L30}614509{/api_embed_photo_L30}

Najpogostejši razlogi, zaradi katerih zaposleni v policiji zaprosijo za pomoč, so po besedah Savičeve partnerske ali družinske težave, hude bolezni ali nenadne smrti v domačem ali službenem okolju, travmatični dogodki, ki so se zgodili v službi, različne odvisnosti, slabši medosebni odnosi na delovnem mestu, šikaniranja. "Psihološko pomoč nudimo tudi policistom in policistkam, ko so v disciplinskih ali kazenskih postopkih, obvezno tudi tistim, ki so bili službeno vpleteni v tragične dogodke. V primeru smrti uslužbenca policije nudimo razbremenilne razgovore tudi njihovim sodelavcem. Policisti in policistke čedalje bolj spoznavajo, zakaj je zanje pomembno, da sprejmejo psihološko pomoč, saj z njimi delamo na predelovanju njihovih čustev oziroma stisk," dodaja Savičeva. "Vsako smrt, še posebno, če gre za samomor, na policiji natančno preiščemo. O svojih ugotovitvah obvestimo pristojna tožilstva. Vsaka izguba sodelavca znotraj policije, ne glede na vzrok, je velika tragedija za vse nas. Pomembno je, da se tistim, ki so v stiskah, nudi tudi psihološka pomoč. Zato bi radi dosegli, da policisti in policistke ne bi več mislili, da je sprejetje psihološke pomoči zanje znak šibkosti, ampak da je to potrebno, da lahko določene zadeve predelajo in gredo naprej," pravi Robert Ferenc, vodja službe generalnega direktorja policije.

Že nekaj let kriza vodenja v policiji

Kaj bi moralo vodstvo policije storiti, da se samomori v policiji ne bi več dogajali? Rok Cvetko (PSS): "Rešitev vidimo v zmanjšanju obsega nepotrebnih nalog, administrativnih bremen, manjši preobremenjenosti in ureditvi statusa policista, med katere zagotovo spada tudi karierni sistem. Manjka okoli 2000 policistov, zato bi zagotovitev tega kadra pripomogla k temu, da bi se pravice policistov dosledno spoštovale ali vsaj manj kršile. Posledično bi bilo manj slabših medsebojnih odnosov, stresa, izgorelosti in splošnega nezadovoljstva, torej dejavnikov, ki lahko ključno vplivajo na odločitve in dejanja posameznikov, ki se končajo tragično." Kristjan Mlekuš (SPS): "Glavna težava so odnosi v policiji, predvsem se že vrsto let soočamo s krizo vodenja. Policijski poklic je že tako težak, policisti se vsakodnevno soočamo z osebnimi tragedijami, mrtvimi, poškodovanimi, pogosto v teh dogodkih nastopajo tudi otroci. In vsakdo takšne stresne dogodke predela po svoje, posledično ima vsakdo izdelane svoje ventile za sproščanje. Nekateri s športom, drugi žal tudi z alkoholom. Znotraj policije pogrešamo zlasti to, da bi policisti imeli možnost svoje stiske reševati skozi redne posamezne ali skupinske pogovore in podobno. Narediti bo treba korenite premike v vodenju, ki mora biti usmerjeno v delo s podrejenimi, in opustiti že davno preživet polvojaški sistem poveljevanja. Tu pa policijo čaka še veliko dela."