Aleksandra Bajde: Dunaj in Avstrija cenita umetnost

Slovenska skladateljica in pevka Aleksandra Bajde je  za projekt Self-Portraits in Imaginary Places, ki je glasbeno-scensko delo za osem glasbenikov, plesalko, elektronsko glasbo in luč, prejela nagrado Theodor Körner Förderpreis 2020 za področje glasbene kompozicije. Mariborčanka, ki zadnja leta živi in ustvarja na Dunaju, je dobila eno najprestižnejših avstrijskih nagrad na področju znanosti in umetnosti. Gre za sponzorsko nagrado mladim znanstvenikom in umetnikom, ki so izjemno uspešni pri svojem delu in od katerih se pričakuje tudi nadaljnje inovativno delo.
Prejeta nagrada, ki je tudi denarna, je namenjena dokončanju znanstvenega ali umetniškega dela, v njenem primeru projekta Avtoportreti in imaginarni kraji, za katerega Bajdetova napoveduje, da ga bo izvedla jeseni leta 2021. "Tradicija je, da so nagrajenci po svečani prireditvi in podelitvi nagrad na dunajski univerzi povabljeni na sprejem pri zveznem predsedniku Republike Avstrije. Žal pa izjemoma letos podelitev nagrade zaradi ukrepov ob koronavirusu ne bo mogoča, prav tako ne bo tradicionalnega sprejema pri avstrijskem zveznem predsedniku Van der Bellenu. Sem pa od njega dobila pismo, v katerem mi je osebno čestital za nagrado in poudaril njeno pomembnost. Gotovo mi bo ta odprla vrata do novih projektov in je zato pomemben gradnik moje nadaljnje kariere."
V tujino je odšla že kot srednješolka. Ko je bila v zadnjem letniku Prve gimnazije Maribor, je bila sprejeta na jazz petje na Konservatorij v Celovcu. "Zahvaliti se moram predvsem svojim profesorjem na Prvi gimnaziji, ki so bili razumevajoči in so mi dovolili, da enkrat na teden izostanem nekaj ur od pouka. Ni mi bilo naporno vse skupaj, glasba me je veselila in vedela sem, da si to želim." Po dveh letih študija v Celovcu je bila sprejeta na konservatorij v Amsterdamu, Rotterdamu in Haagu, odločila se je za Amsterdam. Je pa hitro ugotovila, da glasba ni vse, kar jo zanima in osrečuje. Vzporedno se je namreč vpisala še na dodiplomski program Liberal Arts and Sciences na amsterdamski univerzi, na katerega je bila po izredno selektivnem postopku tudi sprejeta. "Glavni smeri mojega študija sta bili sociologija in mednarodni odnosi, zraven pa sem seveda imela veliko drugih zanimivih predmetov. Med drugim sem bila izbrana še za Erasmusov program na Hochschule für Musik und Tanz Köln. Sedaj, ko gledam nazaj, ne vem, kako mi je uspelo opraviti dva študija vzporedno, in to v rednem roku. Bilo je naporno, ampak tudi zelo navdihujoče. Idealna kombinacija intelektualnega inputa in kreativnega outputa, mislim, da je en študij navdihoval delo za drugega in nasprotno."
Po končanih obeh študijih je nadaljevala pot v Francijo, kjer je dokončala trojezični (angleščina, nemščina, francoščina) magistrski program Advanced European and International Studies na evropskem inštitutu v Franciji, ki pa je potekal v Nici, Berlinu in Rimu. Magistrirala je tudi iz kompozicije na zasebni univerzi Antona Brucknerja v Linzu.

Dunaj tudi v Amsterdamu

Dunaj jo spremlja že iz študijskih časov v Amsterdamu. Pogosto ga je namreč obiskovala in napisala kar nekaj prispevkov o mestu v obdobju okoli leta 1900, ki jo je vedno fasciniralo. Na konzularnem oddelku slovenskega veleposlaništva je opravljala prakso in po končanem magisteriju je začutila, da je pravi čas za selitev v avstrijsko prestolnico. "Z možem sva vložila veliko truda, da se vključiva, so pa naju tudi ljudje, ki sva jih srečala, dobro sprejeli. Po šestih letih življenja na Dunaju lahko rečem, da si težko predstavljam kakšno drugo mesto na svetu, ki bi tako zelo podpiralo mene in mojo družino. Avstrija ceni umetnost in zato tudi nameni veliko sredstev za kulturo in umetnost, prav tako ponuja veliko možnosti za izvedbo projektov in je hkrati zelo socialna država z visokim življenjskim standardom."

Skladanje kot eksperimentiranje

A največja ljubezen ostaja glasba. Trenutno sklada novo delo za ženski glas in Janus ansambel, krstna izvedba bo oktobra na Dunaju. V projektu sodelujem kot solistka, tako da bom svojo skladbo izvajala sama z ansamblom. Zase pravi, da je skladateljica in pevka, včasih sede tudi klavir. "Skladanje mi nudi tudi možnost za eksperimentiranje, da lahko poskusim, kakšne možnosti obstajajo. Sem radovedna in zanima me proces pri skladanju, saj se resnično trudim delati s svojim glasom. Veliko se naučim tudi o sebi, ko se ukvarjam s tem. Definitivno lahko rečem, da je moja glasba tesno povezana z mojo osebnostjo. Prav tako je povezana z dejstvom, da mi oder daje priložnost, kjer se počutim svobodno. Vendar meja - kaj sem in kaj portretiram - ni jasna. Tudi zame ne. To je podobno kot odnos ego-alter ego."
Najraje piše glasbo, tudi izvede jo sama. To je izhodišče - napisati nekaj, kar ustreza njenemu glasu, saj ima zelo natančno predstavo, kako naj bi njena glasba zvenela. Odtenki in detajli so zanjo zelo pomembni. Njeni projekti so večinoma avtorski. "Se pa je moja glasba v zadnjih letih zelo spremenila. Zelo malo ima skupnega z mojimi začetki. Sedaj pišem sodobno glasbo in vse bolj jo povezujem z gibom in lučjo, gre bolj za glasbeno-scensko raziskovanje. Za mojo delo so značilni zelo oseben pristop, neposredno eksperimentiranje z neznanim zvočnim materialom ter združevanje kompozicije in improvizacije. Vedno stojim med improvizacijo in klasično glasbo, obožujem pa oba svetova - svobodo v jazzu, pa tudi način, kako se giblje klasična glasba. Jazz se velikokrat povezuje z ritmom, določeno formo, medtem ko je v sodobni glasbi sam zvok temeljito raziskan, kar se mi zdi fascinantno. Imam dele, ki so strogo zapisani, in dele, ki so improvizirani, kjer gre za tako rekoč strukturirano improvizacijo. Torej obstajata ta improvizacijski vidik in tudi možnost, da se lahko glasba zgodi v trenutku. Pomembna mi je določena svoboda."