Bi morali Partljičeve nastope spomeniško zaščititi?

Sodelovanje Toneta Partljiča z Beletrino se je začelo pred desetimi leti. 101 leto po odprtju mariborskega Glavnega mostu, leta 2014, je izšel Partljičev roman o gradnji tega mostu, o mestu v tistem času in o njegovih resničnih in izmišljenih prebivalcih. "Če je oni pesjan dobil za Most na Drini Nobelovo nagrado, si bom mogoče tudi jaz z mariborskim mostom kako prislužil," si je bil mislil Tone Partljič, ko ga je pisal - oziroma je to vsaj rekel v Beletrinini mariborski knjigarni v torek. "Saj si potem kmalu res dobil veliko Prešernovo," je odvrnil njegov sogovornik, direktor Beletrine Mitja Čander. Partljič pravi, da je Čander kriv za vsako od knjig, ki sta jih predstavljala, saj da ga nenehno spodbuja, hvali in mu daje potuho.

Tri leta pozneje, 2017., so izšli Ljudje iz Maribora. O tej knjigi, ki se je, vsaj z naslovom, zgledovala pri Joyceovih Ljudeh iz Dublina oziroma Dublinčanih, je avtor tokrat med drugim povedal naslednje: nameraval je napisati še en roman, vendar po Sebastjanu in mostu ni zmogel širokega zamaha, zato je nastala knjiga novel o markantnih ljudeh v turbulentnih časih.

Roman je prišel dve leti pozneje, le da v njegovem fokusu in naslovu ni Maribor, temveč Pesnica. To je v veliki meri družinski roman s prevladujočimi avtobiografskimi elementi, po komediji Moj ata, socialistični kulak je to prozni hommage avtorjevim staršem in avtorjevemu izvornemu kraju. V knjigarni je prebral odlomek o dokončni zapustitvi, o trenutkih slovesa od hiše, ki sta jo - dobesedno, vsak kos opeke sta naredila sama - zgradila starša, in se spraševal, kaj človek dobi in kaj izgubi z oddaljevanjem, s stalnim seganjem po še ne doseženem in nenehnim prilagajanjem. "Veliko sem izgubil."

Dve leti po Pesnici, leta 2021, je izšla nova knjiga novel, Ljudje z Otoka. V njej smo daleč od Maribora in Pesnice, a še vedno v pisateljevem biotopu. Kot je obče znano, Tone Partljič večkrat na leto izgine na otoček v Kvarnerju. A to tokrat ni bila izpostavljena tema, Čander je, kolikor je ob Partljiču pač mogoče držati smer, ostajal v mestu z njegovim zaledjem. Tja se je pisatelj vrnil tudi z zadnjim romanom, ki je lani izšel pri Beletrini, Veter z vzhoda. V njem smo v tridesetih letih 20. stoletja, sredi prebujanja delavskega gibanja (ja, veter z vzhoda je tudi veter oktobrske revolucije), a tudi nacionalizmov in drugih znanilcev nove vojne.

Zdaj piše roman o Prežihovem Vorancu

In kako se bo zgodba nadaljevala? Avtor ima rad pokopališča, najdete jih skoraj v vseh knjigah, pogrebni teater - s pripadajočo muziko, scenografijo in predpisanim žanrom - pa je pri njem pristal celo v žanru komedije, imenuje se Nasvidenje nad zvezdami. Kar ne pomeni samo, da je na vse mogoče pogledati tudi s smešne plati, temveč da je pri njem tudi spraševanje o končnosti produktivno. Pišem knjige in ribarim, nimam se časa ukvarjati s smrtjo, je potrdil. Vmes je že dokončal naslednjo knjigo, ki bo izšla pri Beletrini jeseni. Imenuje se Sizifova linija, na pogovoru smo izvedeli, da je naslov komentar fenomena, ki ga poznamo pod imenom Rupnikova linija: še danes najdemo ob Dravi in tudi ob Pesnici pred drugo svetovno vojno postavljene in nikoli zares uporabljene betonske bunkerje. Sizifova linija je kolektivni roman, znova postavljen pretežno v dolino Pesnice in v čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.

A tudi to še ni vse. Zdaj piše Tone Partljič roman o Prežihovem Vorancu. Njegovim zadnjim dnevom v stanovanju na Gosposvetski cesti v Mariboru se je pisatelj posvetil v eni od novel v Ljudeh iz Maribora. Zdaj pa ga zanima vse, predvsem Vorančeva formacija. Fascinira ga, kar je odkril v arhivskih in drugih virih. Pomenljivo je, kako in zakaj je postal takoj po izkušnji prve svetovne vojne komunist, še bolj pa, da je že v trenutku, ko je stopil na čelo jugoslovanske Partije Tito, rekel: "Uboga država in uboga Partija." In da je že takrat mislil, da bi morale biti banovine samostojne s pravico do samoodločbe.

Eden zadnjih, ki mu je dovoljeno kvantanje

Skratka, Partljiču ne zmanjka materiala in veselja do zapisovanja ter pripovedovanja. Zato je bila knjigarna tudi tokrat zasedena do zadnjega kotička. Ljudje ga radi poslušajo. Na vprašanje o odnosu med mestom in njegovim podeželskim zaledjem ali tudi na vprašanje, ali je Maribor res mesto spodrezanih korenin, ali pa vendarle ostaja nek temelj, na katerem se mesto vedno znova gradi, ne odgovarja s tezami. Včasih se zdi, da sploh ne odgovarja, a ko sestaviš fragmente zgodb in podatkov, ki vrejo iz njega, dobiš morda več od pavšalnih tez, ki se ob takih prilikah po navadi reproducirajo. Večkrat ponovi Camusovo misel, da naj pisatelj ne sodi, temveč naj poskuša razumeti. In Partljičevo razumevanje je organsko: študiozno kopiči velike in male zgodbe, zgodbe velikih akterjev in zgodbe malega človeka - in intuitivno v njih razbira literarni potencial.

Seveda pa dobi občinstvo ob tej osnovni zgodbarski liniji še lepo dozo ekskurzov, sentimenta in kvantanja. Ne samo, da njegova publika prizanesljivo sprejema seksualne dovtipe, zdi se, da jih od njega - v mestu in na podeželju, neizobražena ali učena - celo pričakuje. Gotovo je eden zadnjih, ki si to še lahko privošči, res pa ustni viri pričajo, da je tudi v manj občutljivih in prebujenih časih to počel bolj predrzno in obenem bolj sprejemljivo kot kdorkoli drug. 

Vedno že pri drugi knjigi - ali tretji 

Njegovi romani so spomenik preteklim časom, spomenik mestu in njegovim prebivalcem, a tudi večen spomenik avtorju, ki rad piše o pokopališčih in spomenikih, je na koncu po svoje potegnil rdečo nit tokrat poslušalec, nekoč pa tudi pisateljev poslanski kolega Rudolf Moge.

Zdi se, da bi morali spomeniško zaščiti tudi Partljičeve nastope. S publiko vred so neponovljiv fenomen. Že zdaj so relikt nekega minulega časa, a hkrati zelo živi. Morda se publika vrača po vedno istega Partljiča, po vedno isti nabor štosov, morda se je publika ustavila, ampak avtor se ni. Z veseljem ustreže, to je njegova naravna drža, a je vselej že drugje, vselej že pri drugi knjigi. Ali tretji.