Biti ali ne biti? Biti zelo!

Celovečerni dokumentarni film Biti Mario, ki je v nedeljo zvečer sklenil letošnji mednarodni festival Dokudoc v Mariboru, je zgodba mariborskega, slovenskega bobnarja Maria Modrinjaka. Je "o biti ali ne biti", kot je v napovedi zapisal režiser Rudi Uran, ki skupaj s partnerico Ireno Kramberger tvori prodoren produkcijski tandem Studio Kramberger Uran. Tisti ustvarjalni duo, ki se je podpisal zadnja leta pod množico dokumentarnih filmov in dva igrana. Portreti glasbenikov in glasbenih skupin so eden najmočnejših leitmotivov - od Buldožerjev, Mi2, Zorana Predina, Tabujev, Vlada Divljana do Carmine Slovenice ...
Biti Mario je eden tistih dokumentarcev, ki jih je najtežje posneti. Mario (Modrinjak), eden najboljših bobnarjev iz teh krajev, ki ga je hotel vsak band, ima namreč najhujšo diagnozo, raka v zadnjem stadiju. Ko ni več ne bioloških zdravil ne veliko upanja, vsaj ne v medicinskem smislu. Zato v filmu tudi ne čudi izjava basista, zdravnika, prijatelja Andreja Vebleta: "Pa kaj si šel to snemat, Rudi?" Drugi so bolj optimistični, a kar ostaja, so le še trdna volja, moč upanja v čudež in opora vseh tistih, ki jih spremljamo tudi skozi film.
Brez patetike, brez (samo)pomilovanja, z eno samo toplino Uran aktivno spremlja svojega portretiranca skozi čas. Kronološko sosledje posnetkov slika noro živ Maribor, ki je imel v nekih letih sedemdeset bandov. Uran ni "muha na zidu", kar je zdaj moderno v filmski dokumentaristiki, je nežen, razumevajoč, diskreten spremljevalec, pa vseskozi tudi akter dogajanja. Sočutno, z globoko empatijo in toplino sledi potezam njegovega tršatega obraza, ki so bile od nekdaj otožne, na malce donkihotovskem telesu. Tudi njegov nasmeh je tak, s tistimi povešenimi kotički presunljivo modrih oči. Že na zgodnjih posnetkih, ki so vseskozi Rudijevi, razen najzgodnejših iz otroštva, družinskih, se v njegov izraz zmeraj prikrade otožnost, sled grenkobe. Njegova iskreno iskriva pripoved je vseskozi prepikana s črnim humorjem. Mimogrede navrže, kako ga v onkološki čakalnici nekdo vpraša, ali ima kakšno domačo žival, in odgovori prostodušno: "Domače živali? Ne, domače ne, žival pa imam, ja. Raka." Najpretresljivejša, najbolj njegova pa je tista o črtici. Nekje na začetku, ko še ne vemo za strašno diagnozo, razmišlja o nagrobnikih in tisti črtici med letnico rojstva in letnico smrti. V tisti črtici - pomišljaju - je vse naše življenje, grenko, poltiho reče na začetku. Ali pa izjava o The kronik's, da so vse delali za to, da jim ne bi uspelo. In še cela vrsta je predvsem duhovitih, (samo)kritičnih zapikov, pa veliko nostalgije za vse vpletene, ki smo blizu portretirančevim časom in junakom.
Cela antologija mariborske glasbe je v tem filmu. V koliko bandih je vse bobnal Mario in kake polnokrvne zgodbe se izrišejo ob njegovih (in njegovih sopotnikov) okruških spominov. Njegovi najbližji, najzvestejši prijatelji, sotrudniki, soigralci so Danilo Ženko, Zoran Predin, Marko Radmilovič, Robert Novak - Flik, David Vezjak ... "Ne poznam banda, ki ne bi pri njih špilal, vsaj za rezervo," pravi na filmu Drago Šega. The Kronik's, Žive legende, No Name Blues Band, Bambola, jih je le nekaj bolj znanih.
Eksterieri so vezani na Dravo in mariborske mostove. In Mario ni le bobnar, zvemo, je tudi biciklist, maratonec, pa tudi profesionalno vezilstvo ima, kot mimogrede zvemo od Marka Radmiloviča, oblečenega v srajco s polno izvezenih imen, znakov ...