Cenzura "woke" literature: kako poteka in kdo pritiska?

Število poskusov cenzure v ZDA narašča: v primerjavi z letom 2022 so lani zabeležili 65-odstotno povečanje zahtev po umiku knjižnih virov. Skupine in posamezniki se v enem zamahu običajno obregnejo ob več deset ali več sto knjig. V preteklem letu so targetirali 4240 samostojnih naslovov, med katerimi je opaziti skupni imenovalec: naslavljajo spolnost, LGBTQ+ in rasno teorijo. 

Po letu 2021 je v večini držav ZDA prišlo do strogega zaostrovanja v poskusih cenzure. Poskusi prepovedi so se sprva pojavljali kot odziv na projekt 1619 novinarke Nikole Hannah-Jones iz The New York Timesa, ki je kritično obravnaval cenjene osebnosti in dogodke v ameriški zgodovini, kot so patrioti v ameriški revoluciji, ustanovni očetje in Abraham Lincoln. Konservativci so takrat izražali skrb, da šole uporabljajo knjige za indoktrinacijo učencev s kritično rasno teorijo. Kasneje so se pritiski začeli širiti tudi na druge teme, med drugim na teorije spolov (oziroma ideologijo spola, kakor so jo poimenovali). Največji pritisk danes doživlja "woke literatura" (če pod tem pojmom razumemo ozaveščenost glede rasizma, spolne identifikacije in usmerjenosti in podobno v literaturi). 

Danes bi Američani največ knjig s polic umaknili na Floridi in v Teksasu, ki je že desetletja "prvak" cenzure. Največ pritiskov se pojavlja v javnih in šolskih knjižnicah, kar 47 % targetiranih naslovov pa govori o LGBT+ in o osebah nebelih ras. Konkretno: 106 pozivov bi v ZDA odstranilo delo Gender Queer, ki ga je napisala oseba Maia Kobabe (gre za avtobiografijo, v kateri opisuje svoje življenje in uporablja zaimke e/em/eir), 82 pozivov bi odstranilo delo All Boys Aren't Blue avtorja Georgea M. Johnsona (v seriji osebnih esejev avtor raziskuje otroštvo, mladost in študijska leta kot predstavnik skupnosti LGBT). Obe knjigi, ki sodita med 10 najbolj targetiranih, sta namenjeni mladim odraslim.

Pred letom 2020 so večino ugovorov vložili individualni starši, ki so želeli dostop do knjige omejiti svojemu otroku. Danes so za pozivi dobro organizirana gibanja, ki preko družbenih omrežij sezname "spornih vsebin" širijo med privrženci in lokalnimi skupnostmi. Ti nato sprožijo množične odzive, ki lahko vodijo do odstranitve knjig iz knjižnic in šol. Študija Washington Posta je pokazala, da je v letih 2021-2022 samo 11 ljudi vložilo kar 60 % vseh pozivov k cenzuri knjig. Med najbolj vplivnimi skupnostmi je recimo Book Looks, ki jo je leta 2022 ustanovila bivša članica skupine Moms For Liberty oziroma Mame za svobodo, ki se zavzemajo za učne načrte brez omenjanja kritične teorije rase, pravic LGBT in podobno. Njihov vpliv ni zanemarljiv - v Marylandu so člani te skupine spletno stran uporabili za izpodbijanje več kot 50 knjig, kar je privedlo do prepovedi ali omejitev vsaj devetih knjig.

Ne totalna cenzura, ampak "paradigma utopitve"

Dr. Marijan Dović, literarni zgodovinar in višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, pojasnjuje, da sodobna cenzura ni več osredotočena na popoln izbris informacij, temveč na njihovo "utopitev" v poplavi nasprotnih mnenj. "Cenzurna paradigma tiskane dobe, paradigma utišanja (zatrtja, onemogočenja neželene vsebine) se je izpela. Nadomestila jo je nova paradigma, ki bi jo lahko imenovali paradigma utopitve: neželene informacije se ne utiša, temveč utopi v vrtincu dezinformacij, demantijev, nasprotnih mnenj, relativizacij in diskreditacij," pojasni. Dela se poskuša umakniti iz določenih kontekstov, na primer iz šol. Ta pojav ni nov, saj so tudi na našem ozemlju že v 19. stoletju kateheti poskušali dijakom omejiti branje določenih knjig in revij, med drugim tudi Ljubljanskega zvona.

Trenutni poskusi cenzure torej ne pomenijo nujno, da je književno delo popolnoma odstranjeno. Po raziskavi konservativnega inštituta American Enterprise Institute so skoraj tri četrtine knjig, ki jih ameriški PEN kategorizira kot cenzuri podvržene, še vedno na voljo v šolskih knjižnicah. Vendar pa je dostop do njih lahko omejen, kar pomeni, da so jih morda umaknili z dostopnih polic, na druge oddelke ipd.

Analiza časopisa Washington Post je pokazala, da je bilo 61 odstotkov ugovorov na knjige v šolskih knjižnicah podanih zato, ker naj bi vsebovale "spolno vsebino". Nasprotniki del govorijo o obscenosti in pornografiji, prisotni v vsebini. Z ukinjanjem del, ki naslavljajo posilstvo in zlorabe, so pogosto najbolj prizadeti ženske avtorice in nebinarni avtorji, ki o teh temah pišejo. Dr. Dović targetirano tematiko razume kot odraz paranoje pred tako imenovano "LGBT zaroto" oziroma kot odsev ideološke polarizacije ter zaostrovanja politične situacije. 

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in upokojeni redni profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, poudarja, da je bila spolnost  vedno družbeno občutljiva tema in indikator vitalnosti družbe. Tudi skozi zgodovino so prepovedovali kolportažno literaturo, ki je zajemala trivialne romane in z njimi spolnost. Dr. Hladnika bolj kot prizadevanja konservativcev skrbi podobno ravnanje na nasprotnem nazorskem bregu, npr. zahteva po umiku knjige pisatelja Jirija Bezlaja Evangelij za pitbule pri nas. "Bolj me skrbi zato, ker sem očitno napačno domneval, da je napredni del družbe tolerantnejši od konservativnega in zato s cenzurnimi zahtevami manj obremenjen," dodaja. Roman, zasnovan kot prvoosebna izpoved gimnazijke, ki pripoveduje o poskusu samomora, spolnih zlorabah v otroštvu, incestu, posilstvu in lezbičnosti, je ob prejemu priznanja zlata hruška leta 2018 s strani dr. Igorja Sakside, dr. Milene Mileve Blažić in širšega kroga doživljal očitke, da za mlade bralce zaradi svoje vsebine ni primeren.

Dr. Hladnik ni pristaš doslednega družbenega reguliranja, čeprav se mu v prelomnih zgodovinskih trenutkih pogosto ni mogoče izogniti, pravi. "Prepovedovanje ali propagiranje, oboje mi je nesimpatično in neproduktivno, pa naj gre za spolni novorek, sezname priporočljivih/prepovedanih knjig, razne 'etične' kodekse in etikete, kánone ipd." Ker se težišče ves čas premika, je treba "zlato sredino" določati sproti in od primera do primera in se zavedati, da bo že jutri naša sodba v istih rečeh lahko drugačna. "In sodba naših nazorskih nasprotnikov tudi," poudarja sogovornik.

Slovaška in Madžarska s podobnimi trendi

Poskusi ukinjanja niso omejeni na ZDA (tam so zaradi za nekatere neprijetnega izrazja z bralnega seznama osnovne šole v Misisipiju umaknili tudi roman Ubiti ptico oponašalko pisateljice Harper Lee) ali na Kitajsko, kjer je nemški založnik Carlsen na zahtevo kitajskega veleposlaništva s trga umaknil otroško knjigo, saj njena vsebina vsebuje neposredno povezavo med koronavirusom in Kitajsko.

Tudi slovaško ministrstvo za kulturo je nedavno ustvarilo seznam "tvegane" literature, ki vključuje tudi Žižkovo delo Nasilje. Na Madžarskem je bila knjigarni v Budimpešti naložena visoka globa zaradi razstavljanja grafičnega romana za mlade z LGBTQ zgodbo. Britanski roman Heartstopper avtorice Alice Oseman se z omejitvami sooča zaradi madžarskega zakona iz leta 2021, ki prepoveduje oglaševanje ali distribucijo gradiva, ki "spodbuja ali prikazuje homoseksualnost".

Ali naraščajoči cenzurni pritiski izvirajo iz povečanja količine "woke" literature? Raziskave te teze ne podpirajo. Analiza knjig, izvedena s strani Univerze v Chicagu in Univerze Columbia, ki je zajela obdobje med letoma 1923 in 2019, je pokazala, da je prisotnost belih likov v delih, kljub prizadevanjem za večjo raznolikost, upadla le za kanček. Približno 75 % likov v najnovejših knjigah še vedno ostaja belih, kljub temu da je struktura otrok v ameriških javnih šolah drugačna: delež belih učencev je padel z 61 % pred 23 leti na 48 % leta 2017. Ko se liki nebelih ras dejansko pojavijo, so pogosto predstavljeni s svetlejšo kožo. O "prevladi woke literature" bi torej težko govorili.