Edward Clug&: Iluzija, za njo pa kompleksen mehanizem

Balet SNG Maribor bo danes zvečer v Veliki dvorani premierno izvedel tri sodobne balete Falling Angels Jiřija Kyliána, Handman Edwarda Cluga in Left Right Left Right Alexandra Ekmana v virtuoznem triptihu pod skupnim naslovom Falling Angels. Vse tri koreografije delujejo igrivo, vendar je mehanizem, ki jih poganja, sofisticiran in vojaško natančen, pred premiero napoveduje vodja mariborskega Baleta Edward Clug. Pravi, da so plesalci izpostavljeni velikemu izzivu med izvedbo koreografskega načrta vseh treh koreografov. Znotraj tega dosega medsebojno sinhrono sodelovanje dih jemajoč rezultat in nam daje občutek lahkotne in privlačne igre. V gledališču so prepričani, da so s koreografskimi stvaritvami, ki so izvirno nastale za Nizozemsko plesno gledališče (NDT), pridobili nov dragulj v svojem bogatem repertoarju.

Boben, prvi in zadnji zvok

Left Right Left Right Alexandra Ekmana, ki je eden najzanimivejših koreografov našega časa in se z globoko meditativnim preizpraševanjem posveča predvsem razreševanju bivanjskih simptomov današnjega človeka, se vrača kot uspešnica preteklih let. S svojim neobičajnim smislom za humor, z naglimi plesnodramaturškimi preobrati, s številnimi elementi presenečenja in s premišljenimi izpeljavami ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. Ekmanova koreografija, še navajajo v teatru, je nekakšna študija človeškega gibanja, ki se zgodi na dokaj nekonvencionalen način - z uporabo 16 tekalnih trakov, s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in z menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev.

Disciplina in svoboda

V koreografiji je Kylián uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po lastnih vtisih ritualne glasbe iz Gane. Gibalne linije provokativne koreografije za osem plesalk so na več mestih "nalomljene" z ostrimi tolkalnimi gestami in z zasuki, ki dajejo gibanju nepredvidljivo dinamiko, celotna fizična struktura nastopajočih pa tako kulminira v mogočno, skorajda kruto vizualno lepoto, ki gledalcu jemlje dih. Koreograf pa je o svojem delu, ki so ga v NDT prvič izvedli leta 1989, med drugim zapisal, da gre v koreografskem smislu "za študijo dveh najizrazitejših lastnosti, ki zaznamujeta vsako umetniško delo: to sta disciplina in svoboda. Da bi lahko ta dva nasprotujoča si elementa obstajala drug ob drugem, se mi je zdel zanimiv izziv. V koreografiji osem žensk pleše od začetka pa vse do konca. Plesalke medtem nikoli ne zapustijo odra. Njihova soodvisnost in obenem tudi njihovo hotenje po osvoboditvi sta očitna skozi celotno koreografijo. Odrska luč secira oder v sfere različnih geometrijskih oblik in pri tem določa mesto različnih skupinskih in solističnih plesov. Falling Angels je delo, posvečeno izvajalkam in umetnosti uprizarjanja oziroma nastopanja s pripadajočo eleganco, s tesnobo, s kompleksi manjvrednosti in s humorjem. Je simbol konflikta med pripadnostjo in neodvisnostjo, je dilema, ki nas spremlja vse od zibelke pa do groba."