(FILMSKA KRITIKA) Hiša Gucci: Tragična karikatura

Britanski mojster filmske režije Ridley Scott bo v torek dopolnil spoštljivih 84 let, a te dni se zdi, da premore agilnost, ki bi jo prej pripisali ustvarjalcem, rojenim vsaj pol stoletja kasneje. V preteklih tednih smo v spletnih medijih brali, da se filmar pripravlja na snemanje drugega dela Gladiatorja, snema film Kitbag z Joaquimom Phoenixom, načrtuje televizijske različice Iztrebljevalca in Osmega potnika, za nameček pa ima kot producent v razvoju še ducat drugih projektov. Da bi bila mera polna, smo v enem mesecu v slovenskih kinih videli kar dva njegova filma: najprej oktobra odlični, a komercialno neuspešni Poslednji dvoboj (The Last Duel), zdaj pa je na platna prišel še močno promovirani film Hiša Gucci (The House of Gucci), ki s svojo zvezdniško igralsko zasedbo ne skriva ambicij, da cilja visoko tudi v sezoni oskarjev.

Pripoved Hiše Gucci nas preseli v zgodnja 70. leta, ko Patrizia Reggiani (Lady Gaga), mladenka iz delavske družine, na mondeni zabavi spozna Maurizia Guccija (Adam Driver), mladega naslednika modne dinastije Gucci. Film gledalcem prepusti odločitev, kaj je tisto, kar Reggianijevo tako privlači na mladeniču: njegova elegantna, a štorasta postava ali pa vendarle bogastvo, ki stoji za njegovim imenom? Fant in dekle se kljub neodobravanju okolice hitro poročita, s tem pa se začnejo dolgotrajne spletke, ki še danes burijo italijansko javnost. Maurizio Gucci namreč ni imel zares interesa naslediti modnega imperija svoje družine, Reggianijeva pač. In podlaga za intrigantno pripoved je s tem na dlani.

Ridley Scott si za zgodbo, posneto po knjigi Sare Gay Forden iz leta 2001, vzame izdatno mero časa. V dveh urah in pol nam režiser natančno razkaže odnose med družinskimi člani, ki so na trnih zaradi različnih pogledov na vodenje družine, potem ko prevzame podjetje mlajša generacija. Ta dolžina je običajno res značilna za oskarjevske drame, vseeno pa Hiša Gucci naredi nekaj neposrečenih korakov, zaradi katerih se vse skupaj prelevi v nekoliko manj impresiven spektakel, kot bi pričakovali. Najbolj dvomljiva odločitev so pretirani italijanski naglasi celotne filmske ekipe (z izjemo Jeremyja Ironsa, ki iz nekega razloga večino časa govori kar s svojim britanskim naglasom). Očitno je, da Lady Gaga, Adam Driver in Jared Leto naravnost uživajo v svojih igralskih transformacijah, a vse skupaj gre tako daleč, da se že skorajda prelevi v parodijo ali celo norčevanje iz italijanske kulture nasploh. Scott je imel očiten namen, da bi zgodbi podal kaotično satiričen ton, a ta poteza ji predvsem jemlje prepričljivost. Zgodba družine Gucci je morda res intrigantna parabola o vodenju podjetniškega imperija v času transformacije, a film te večje teme večino časa prezre in pozornost raje usmerja v družinske spletke, ki bi lahko bile značilne za marsikatero bogatejšo družino. Razen nekaterih sekvenc je v filmu znamka Gucci tako uporabljena komaj kaj več kot tisto, kar je Alfred Hitchcock imenoval MacGuffin - prazni označevalec, ki služi izključno napredovanju pripovedi. Drugače rečeno: če bi hoteli izvedeti več o tem, kaj dejansko je tisto, kar je modno hišo Gucci naredilo za tako globalno prepoznavno institucijo, tega - ironično - v filmu o tej družini nismo deležni več kot zgolj nekaj osamljenih prizorov.

Film Hiša Gucci še vedno ponuja obilico vrhunskih igralskih izvedb, zlasti glavne trojice Gaga, Driver, Leto, ki ji ne bi smela uiti vsaj kakšna oskarjevska nominacija. Vseeno pa je film zaznamovan s preveč dvomljivimi pripovednimi potezami, da bi ga lahko označili za nedvoumen uspeh. Morda se je Scottov drugi film Poslednji dvoboj prejšnji mesec res mučil z uspehom v blagajni, a po svoji izvedbi in predvsem angažiranju zgodovinske tematike je bistveno bolj prepričljiv kot pretirano karikirana pripoved Hiše Gucci.