(FILMSKA KRITIKA) Kriza srednjih let

Tom Cruise je v sredo ob koncu svojega srečanja z občinstvom v Cannesu izustil stavek, ki je zvenel zelo nenavadno, celo nekoliko ugankarsko. Na moderatorjevo vprašanje, zakaj smo na drugi del Top Guna morali čakati kar 36 let, je odgovoril: Studio je že takoj po prvem filmu hotel posneti nadaljevanje, a jaz nisem bil pripravljen na to. V tudi sicer dokaj čudnem pogovoru, polnem ponavljajočih se, nekonkretnih in meglo mešajočih odgovorov, sloviti igralec pri tem vprašanju prav tako ni povsem natančno razložil, kaj z njim misli. Cruise seveda ni James Cameron, da bi moral čakati na kakšno digitalno revolucijo, kajti Top Gun še vedno temelji na zelo realni vojaški mašineriji, ki ne potrebuje veliko posebnih učinkov.Ogled filma pokaže, da je Cruise imel v mislih nekaj povsem drugega. Cruise je danes v povsem drugačnem položaju, kot je bil leta 1986, ko je pod režijo Tonyja Scotta posnel ta legendarni blockbuster. Če je bil takrat še vzhajajoč igralec, ki je prav po zaslugi tega filma vstopil v svoj zvezdniški zenit, je danes eden najmočnejših producentskih akterjev v ZDA, da globalne prepoznavnosti njegovega obraza niti ne omenjamo.Ne, Cruise je danes tako močno ime v Hollywoodu, da je moral sam v sebi začutiti, da je trenutek za nadaljevanje primeren. Vendar pa, kot bi morda lahko pričakovali, film po vsem tem čakanju ne poseže po aktualizaciji tem, ki jih je posredno odpiral izvirni film - globalnega oboroževanja in nove hladne vojne -, niti ne nadgrajuje ali razvija prvotne pripovedi. Top Gun: Maverick je film, ki zaigra na izredno varne karte in ponudi izrazito nostalgično podoživljanje izvirnega filma. Celovečerec nas že takoj na začetku napade z melodijami iz prvega filma, in to kljub temu da bi lahko ime Hansa Zimmerja izkoristili za povsem svežo glasbeno kuliso. Tu so reciklaže kultnih prizorov iz izvirnika, pravzaprav ima sama premisa po svoji strukturi značaj nekakšnega obujanja Scottovega filma s postarano zasedbo in dodatkom nove ekipe pilotov v stranskih vlogah.Najšibkejši vidik novega Top Guna pa je vendarle egocentričen fokus na Toma Cruisa. Ne samo da njegov lik povsem blokira odločnejši značajski razvoj obkrožajoče zasedbe, temveč je na njegovi vlogi celo nekaj psihotičnega. V tem, ko nam novi Top Gun kaže, kako se Cruise na nebu dobesedno poigrava z domnevno naivnimi in skorajda neumnimi piloti ter jih pri devetinpetdesetih premaguje pri igranju ameriškega nogometa na plaži, se večkrat zdi, kot da je bil glavni motiv za nastanek tega celovečerca v dokazovanju njegove nadmoči nad desetletja mlajšimi mladci. Da gre to celo do bolestnih razsežnosti, najbolje priča zamenjava protagonistove izvirne simpatije Kelly McGillis z Jennifer Connelly. To, da se McGillisova v 36 letih za Cruisa v vizualnem smislu ni postarala v skladu z mačističnimi standardi, pač ne ustreza njegovi pravljični sliki realnosti, zato jo je preprosto zamenjal z vsesplošno občudovano lepotico. Kar se ne podreja Cruisovemu renomeju omnipotentnega moškega, pač ne sodi v njegov film.To seveda ne bo preprečilo, da film ne bo postal uspešnica. Hajp je ponovno močan in studii splet ponovno uspešno polnijo z lažnimi, evforičnimi kritikami. Top Gun vsekakor pokaže nekaj izhodišč za bolj navdahnjeno nadaljevanje. Uvodne sekvence z novo letalsko tehnologijo so naravnost čudovite in po svojem značaju spominjajo na Nolanovo Medzvezdje, a jih film ne razvija naprej. Izven tega pa je Top Gun še eno v vrsti mnogih nostalgičnih in profitabilnih obujanj preteklih blagovnih znamk. Že mnogi slabši filmi so postali večje uspešnice, in medtem ko Top Gun: Maverick svoje komercialne načrte izpolnjuje suvereno, pa gre v pripovednem smislu za skromno filmsko delo. Kar se ne podreja Cruisovemu renomeju omnipotentnega moškega, pač ne sodi v njegov film

(FILMSKA KRITIKA) Kriza srednjih let

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano