Branimir Karanović se je rodil leta 1950 v Beogradu. Tam je na Fakulteti za uporabne umetnosti diplomiral leta 1974. Leta 1976 je magistriral iz grafike na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu. Od leta 1978 do 1997 je poučeval kot profesor fotografije na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Od leta 1997 je zaposlen kot profesor fotografije na grafičnem oddelku Fakultete uporabnih umetnosti v Beogradu. Ukvarja se z grafiko in fotografijo. Od leta 1974 aktivno razstavlja grafike in fotografije na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako je dobitnik več državnih nagrad in priznanj za fotografijo in grafiko. Fotografije Branimirja Karanovića postajajo likovno bolj pristne in prehajajo v domeno grafike, ki se hitro infiltrira v aktualne novofiguralne in fotorealistične težnje.
"Sam pravi, da v svojih grafikah pogosto posega po prikazu predmetov, ki s svojo obliko, opustošenim stanjem in mestom govorijo o današnjem stanju ter služijo kot simboli ali metafore," je o njegovem delu zapisala Rebeka Tašič. V teh delih se navezuje na kritičen odnos fotografije do pretiranega in agresivnega fotooglaševanja, "saj smo v današnjem svetu na vsakem koraku obdani s preveč informacijami, ki nas po eni strani zaslepijo in distancirajo od dejanskega stanja, po drugi pa manipulirajo z našim pogledom na to stanje. Sam fotograf opozarja na to, da je k vizualnemu onesnaženju okolice prispevala tudi tehnologija digitalnega tiska.
Njegova dela niso zgolj dokumentarne fotografije, kar lahko zagotovo vidimo že na prvi pogled, gre za fotografovo subjektivno reakcijo na čas, ljudi in življenje v mestu, v katerem živi."
Fotograf opozarja na to, da je k vizualnemu onesnaženju okolice prispevala tudi tehnologija digitalnega tiska
Ob koncu prejšnjega stoletja je v času radikalnih družbenih sprememb dokumentiral proteste in strankarske volitve. Na bolšjih sejmih je iskal predmete s (političnimi) ikonami. Za ikone bi pričakovali, da bodo postavljene na častno mesto, tukaj pa jih vidimo v skoraj pozabljenih in odtujenih okoljih, popolnoma razvrednotene, zapiše Rebeka Tašič. "Opozarja na to, kaj se zgodi, ko pride do prevelikih sprememb v prekratkem času, in na ujetost ljudi v valu družbenih sprememb." V tem sklopu fotografij smo postavljeni pred prizore, ki so čustveno močni ter pretresljiva dokumentacija prelomnic v času in prostoru.
Primarni namen fotografije je ta, da gledalec občuti in začuti preprosto likovno in kompozicijsko harmonijo, potem pa je na gledalcu moč, da izlušči idejo fotografije, ki je lahko kritična ali pa celo cinična in duhovita. Poleg tega pa te fotografije nosijo nalogo, da so dokumenti o avtorju, ki jih ustvarja."
