(GLASBENA KRITIKA) Nelagodni užitki

Na področju filma pogosto pišemo o tem, kako se je gibanje #MeToo udejanjilo v delu novega vala režiserk, ki pa so se v določenih vidikih izkazale za razočaranje. Te avtorice namreč pogosto ne prinašajo pravih novosti, temveč zgolj recikliranje ustaljenih žanrov, kakršna sta denimo vestern (Moč psa) ali kostumska drama (Čas deklištva, Portret mladenke v ognju). No, za razliko od tega je na glasbenem področju omenjena ideologija zaživela na polno, saj tu brsti cela vrsta uspešnih izvajalk, ki na svojih albumih brezkompromisno izzivajo konvencije pop glasbe ter jih s tem trgajo iz rok moških kolegov. Ena takšnih je tudi novozelandska kantavtorica Aldous Harding, ki je prav v teh dneh izdala svoj četrti album Warm Chris.

Aldous ​Harding je sicer v zadnjih letih zgolj postopoma zgradila sloves ene najbolj zanimivih indie in neofolk avtoric zahodnega sveta. Po podpisu pogodbe z britansko založbo 4AD je bil šele njen tretji album Designer (2019) po njenih lastnih besedah prvi, s katerim je bila popolnoma zadovoljna. Ta subjektivni občutek ni varal, omenjeni album namreč zlahka prepoznamo za enega najboljših v minulem desetletju nasploh. Na njem je avtorica dosegla popolno osamosvojitev od prevladujočih glasbenih vzorcev ter je vzpostavil povsem svoj pristop h kompoziciji in izvedbi, ta slog pa je zdaj mogoče prepoznati že po nekaj sekundah.

Novi album Warm Chris ponuja nadaljevanje prizadevanj, ki jih je Hardingova vzpostavila na prejšnjem albumu. Glasbenica tu še naprej kaže nagnjenje k temu, da strukture pop pesmi ne jemlje kot nekaj ustaljenega, temveč kot nekaj, kar je treba nenehno izzivati ter predvsem ukriviti po lastnih potrebah.

Prav zaradi tega je prvo poslušanje albuma morda celo nekoliko nelagodno. Pesmi se sprva zdijo dokaj kompleksne, ker se vedno znova izogibajo preprostemu zlitju iz verza v refren, za nameček pa so morebitne spevne melodije sila varčno posute po kompozicijah. V ospredje znova stopajo ekstravagantne vokalne intervencije in Aldous Harding tudi tu potrjuje svoj notorični sloves estetskega in vokalnega kameleona, saj iz pesmi v pesem menjava barvo glasu in z njim povezane značaje, ki segajo vse od gostilniškega nazdravljanja do otroškega cviljenja. To se znova prenaša tudi v njene videospote: v drugem singlu Fever se kot igralka vživi v pet različnih likov, kar pravzaprav dobro povzema tudi zvočni značaj celotnega albuma.

A vsa ta raznolikost se po nekaj poslušanjih postopoma zlije v smiselno celoto, pri čemer v ospredje stopijo nenavadne, a vendarle izredno privlačne pesmi, ki poslušalce vabijo k nežnemu, rahlo jazzovskemu pozibavanju. Tudi če se je sprva zdelo, da se je Hardingova v svojih vokalnih bravurah pačila, se to kmalu ustali v vtisu, da gre za nepogrešljivo orodje širjenja lastnega razpona pri kreiranju novih glasbenih svetov. Če kdo, se prav Aldous Harding zaveda vloge nelagodja pri umetniškem delu, saj ji je povsem jasno, da lahko ustvarjalka samo preko prebijanja ustaljenih vzorcev ustvari nekaj zares drugačnega. To ji je pri albumu Warm Chris uspelo ter je z njim ponovno odprla prostor, kjer privlačnost pop glasbe sreča iskanje novih umetniških rešitev. Morda je album v svojem dosegu kakšno stopničko nižje kot Designer, a kakor pri bombonierah Forresta Gumpa je tudi pri ustvarjanju Aldous Harding še naprej tako, da sprva ne veš, kaj boš dobil, na koncu pa se v škatli venomer skriva nekaj zelo zelo dobrega.