(GLASBENA KRITIKA) Rojstvo španske Venere

Izmed velikega števila pop izvajalk, ki ta hip dominirajo na svetovni glasbeni sceni, je bil le redkokateri vzpon tako nepričakovan in hkrati bliskovit kot tisti, ki ga je uprizorila španska pevka Rosalía. Še pred petimi leti je bilo takrat 23-letno dekle iz Barcelone na robu bankrota in je svoj prvenec El mal querer (2018) snemalo praktično brez finančnih sredstev, v stanovanju, na računalnik svojega producenta. Izvajalka je minuli mesec ob izidu svojega novega albuma Motomami (2022) kot prva Španka v zgodovini nastopala v oddaji Saturday Night Live in gostovala v oddaji Jimmyja Fallona, omenjeni album pa že zdaj umeščajo med najboljše albume leta, pa čeprav se je komaj zares začelo.

Četudi omenjena gostovanja in druženja z znanimi obrazi ameriške estrade dajejo vtis, da gre za še eno popularno pevko, ki uživa predvsem v blišču, dragih avtomobilih in dizajnerskih oblačilih, pa pevka vendarle - vsaj za zdaj - ostaja zvesta svojim koreninam. Rosalia Vila Tobella se je namreč rodila v Barceloni in je kot zelo nadarjena vokalistka svojo strast že kot otrok našla v flamenku in ga tudi začela resno vaditi, njen moto pa je vseskozi bil kombinacija umetniške svobode in predvsem trdega dela. Morda je sprva res trajalo, da se je izvila iz brezna finančnih stisk, a se je prav zaradi tega takoj po preboju na sceno že predstavila kot glasbenica z izjemno dodelano odrsko prezenco, ki temelji na hipoma opazni samozavesti in naravni karizmi. Recept za uspeh njenega prvenca El mal querer je bila poleg aktualne teme toksičnih razmerij aspiracija, da bi ta isti flamenko z razmeroma omejenim geografskim dosegom približala množicam po vsem svetu, predvsem mladim.

Njen drugi album Motomami to idejo še dodatno izpili in z njo doseže univerzalnost, ki je hitro nalezljiva. Rosalía še vedno poje izključno v španščini, a njena ideologija pojmovanja glasbe kot neke vrste spiritualne energije, pri kateri je jezikovna bariera še najmanjši problem, se tukaj razbohoti kot pomladno cvetje. Motomami v svojem najvidnejšem delu temelji na pričakovani uporabi trenutno dominantnih reggaeton ritmov, izdatni aplikaciji digitalnih efektov na vokalih, obenem pa se pesmi večkrat ustavljajo v osupljivih a capella napevih, ki že v sekundi zagrabijo poslušalca. Singl La fama, na katerem gostuje The Weeknd, bo bržkone do konca leta postal njena največja uspešnica in je pika na i, ki bo albumu pomagal proizvesti tisti nepogrešljivi hit na svetovnih lestvicah.

Še toliko pomembneje pa je Motomami kot celota drzen in izredno razgiban izdelek, na katerem se skozi 16 komadov odvija intenzivno glasbeno sporočanje, ki bistveno presega pristop običajnih triminutnih singlov, kakršni ponavadi zapolnjujejo albume pop izvajalcev na najvidnejšem nivoju. Rosalía na to igro nikoli ne pristaja. S tokratnim albumom ponuja izzivalno poslušanje, ki niha od mainstreamovskega popa pa vse do eksperimentalnega, nad tem pa vseskozi bdi pridih španske tradicije, iz katere izhaja. Motomami je kot glasbena knjiga, ki eno za drugim razkriva nova in raznolika poglavja, zaradi česar se ga ne moreš naveličati po dveh ali treh poslušanjih, še več, takrat začneš šele zares doumevati vse njegove razsežnosti.

Spolna samoobjektivizacija na naslovnici - v oddaji Jimmyja Fallona so jo celo cenzurirali - je tako na prvi pogled zgolj nepotreben trik, s katerim si poskuša pevka pridobiti nekaj poceni točk predvsem na seksizma polnem ameriškem tržišču, a tudi ta poteza skriva brihten obrat. Tako kot je naslovnica albuma v resnici referenca na Boticellijevo Rojstvo Venere (1486), toliko dejanske vsebine skriva tudi glasbena plat albuma, ki mu uspe pop privlačnost povezati z žanrsko inovativnostjo, kar je venomer hvalevreden podvig.