(GLASBENA OBLETNICA) Lou Reed bi jih dopolnil 80

Čeprav Lou Reed danes slovi kot eden pionirjev alternativnega rocka, pa je njegovo mojstrstvo v veliki meri v popolnem obvladovanju pisanja najbolj preprostih pop komadov. Vzemimo primer ene njegovih najbolj znanih pesmi, Rock & Roll z albuma Loaded (1970), zadnjega s skupino The Velvet Underground. Skladba se začne z rahlo variacijo na najbolj osnovno izmenjavo treh durovskih akordov, preko katere je Reed zgradil šablonsko strukturo verza in refrena z dodatkom kitarskega sola. Tudi besedilo se drži zelo preprostega opisovanja zgodbe o dekletu, ki odkrije rock'n'roll in napoveduje konflikt s konservativno okolico. Opis skladbe zveni zelo učbeniško, da ne rečemo klišejsko, a vseeno Rock & Roll tudi pol stoletja kasneje premore še enako mero zapeljivosti in udarnosti kot ob času izida. Le kako mu je to uspelo?

Za vse je kriva travma iz otroštva

Omenjena skladba je najlepši primer, kako se magija Reedovih pesmi pogosto skriva med vrsticami ter v zvočnem registru in jih je zato težko razložiti z besedami. Še najbolje lahko pravzaprav to storimo preko – njegove biografije. Lou Reed se je rodil v judovski družini med drugo svetovno vojno in je odraščal na Long Islandu vzhodno od New Yorka. Njegova izhodiščna travma izhaja iz tega, da sta njegova starša ob vseh vedenjskih motnjah zgodaj opazila tudi njegovo homoseksualnost ter sta se v skladu s takratno psihiatrično stroko odločila, da ga bosta dala zdraviti – z elektrošoki. Za mladega Louja je bilo najbolj moreče to, da mu oče in mati za to vnaprej nista povedala, temveč sta ga preprosto peljala na "običajen obisk k zdravniku". Zaradi boleče terapije je začasno izgubil kratkotrajni spomin, še toliko bolj travmatičen pa je bil ravno ta akt izdaje s strani lastnih staršev, ki je v njem posadila seme jeze in vsesplošnega nezaupanja do okolice. 

Reed je sprva gojil ogromno simpatij do literarnega ustvarjanja, še posebej so ga fascinirale kratke zgodbe, najbolj tiste Raymonda Chandlerja. Navdušen je bil tudi nad poezijo Rimbauda, Poeja in Beaudelaira. Kljub temu pa je že kot najstnik zašel v glasbene vode in je pri 22-ih začel pisati pesmi za neugledno založbo Pickwick Records, specializirano za izdajanje približkov aktualnih glasbenih hitov. Reed je dobil nalogo, naj ustvari skladbe v popularnih žanrih tistega časa, pri čemer je dodobra spoznal zakonitosti pisanja osnovne strukture pop skladb. Čeprav je bil Reed kasneje znan po svojih dolgih in hrupnih improvizacijah, ki so lahko trajale po 17 minut (Sister Ray, 1968) ali pa cel album (Metal Machine Music, 1975), pa je celotno kariero z njim ostala simpatija do triminutnega pop hita, kar mu je omogočalo, da je z leti proizvedel vrsto "šlagerjev", kot so Walk on the Wild Side (1972), Perfect Day (1972) in Dirty Blvd (1989), zaradi katerih ga pozna tudi tisto najbolj splošno občinstvo.

Simpatija do ljudi na družbenem robu

A tudi v teh najbolj preprostih pesmih je prisoten velik paradoks. Čeprav gre za hite, ki jih lahko popevaš med hojo po ulici, te skladbe obravnavajo izredno temačne tematike, zaradi česar lahko njihovo spevnost prepoznamo kot dotik ironije in cinizma. Walk on the Wild Side govori o življenju prostitutk in transvestitov na ulicah New Yorka. Perfect Day povzema izkušnjo odvisnosti od heroina. Dirty Blvd je pesem o revščini in družbenih neenakostih. Prav ta pristop nas vodi tudi do spoznanja, da je kljub pesimizmu Reed globoko simpatiziral s subjekti svojih pesmi – ljudmi z roba, z ulice. To se najbolj kaže v njegovih pesmih o ženskih subjektih, v katerih se Reed razneži in čustveno povzame turobno življenje najbolj šibkih, kot denimo v Candy Says (1969), The Kids (1973) in Caroline Says (1973). Mimogrede, njegov biograf Victor Bockris je njegovo glasbo označil kot "rock'n'roll za odrasle". 

Reed pa je seveda v sebi zaradi travmatičnega odnosa s starši vseskozi gojil tudi nezaupanje do vseh vrst esteblišmentov in je v svojih pesmih že v 60-ih ravno z načenjanjem tabu tem ne samo pogledal na temno stran življenja, ampak je s tem tudi nasploh pomagal razviti temno stran pop glasbe. Čeprav je povsem resničen mit o tem, da prvi album skupine The Velvet Underground iz leta 1967 ob izidu praktično nikogar ni zanimal, pa je danes jasno, da je bil denimo Reed s svojim odkritim govorom o drogah (I'm Waiting for the Man, Heroin) daleč pred svojim časom. Te odkritosti pa kot orodje upora ni uporabljal samo v svojih pesmih, temveč tudi v svojih javnih nastopih.

Reed je bil notorično sovražen do novinarjev, saj jih je stalno zmerjal in se izogibal njihovim vprašanjem. Nekateri njegovi najbolj kultni intervjuji so na youtubu celo svojevrstne video uspešnice. Tudi bližnji prijatelji so o njem večkrat govorili z mešanimi občutki. Večkrat smo slišali, da je bil Reed karakterno težak in brezčuten, spet drugič so ga opisovali kot izjemno inteligentnega in nadarjenega.

Razdvajal je vse do konca

Dejstvo je, da se je Reed venomer obkrožal z ljudmi, ki so na podoben način razdvajali okolico, in po nekem naključju so to največkrat bili sami velikani sodobne pop kulture. Najprej Andy Warhol, John Cale in Nico, nato David Bowie in Iggy Pop, na koncu Laurie Anderson. Ti ljudje so vplivali nanj in on je vplival nanje – Bowie je koproduciral njegov klasični album Transformer (1972), Reed je Warholu posvetil album Songs for Drella (1990), Laurie Anderson pa je Reedu posthumno posvetila film Pasje srce (Heart of a Dog, 2015).

Lou Reed je vse do svoje smrti leta 2013 razdvajal javnost in celo lastne oboževalce. Svoj zadnji album Lulu je leta 2011 posnel s skupino Metallica. Šlo je za dokaj eksperimentalno zmes govorjene besede in metala, ki so jo kritiki večinoma popljuvali, člani Metallice pa imajo še danes razdvojene občutke, ko se je o albumu treba pogovarjati z mediji in oboževalci.

Vseeno pa je bil z vidika dotedanje Reedove kariere tudi album Lulu povsem logičen korak. V njegovo glasbo so se vse do konca zlivali travmatični vplivi iz otroštva, ljubezen do pop glasbe ter želja po eksperimentiranju. Njegova kariera je bila dolga in zato posuta z vzponi in padci, a tistim, ki v rock glasbi radi vidijo zmes plehkega in eksperimentalnega, sprejemljivega in drznega, bo ustvarjanje Louja Reeda večno vir navdiha.