(GLASBENIKI PRIPOVEDUJEJO GLASBO) Andrej Šifrer: V socializmu si moral resnico zaviti v kaj drugega

Matic Majcen Matic Majcen
15.02.2023 05:00

Ob robu razstave 70 let – NIČ proti VEČnosti v Vetrinjskem dvoru z Andrejem Šifrerjem poslušamo njegov klasični album Ideje izpod odeje (1981), ki je v restavrirani obliki pred kratkim znova izšel na vinilni plošči

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Šifrer ob otvoritvi razstave v Vetrinjskem dvoru v Mariboru 
Sašo Bizjak

Andrej Šifrer je 70. rojstni dan izkoristil za pogled nazaj po svoji bogati glasbeni karieri. Razstava z naslovom 70 let – NIČ proti VEČnosti se je po lanski premierni postavitvi v Kranju zdaj ustavila še v Mariboru in bo do 21. februarja na ogled v Vetrinjskem dvoru, jutri ob 17. uri pa bo Šifrer obiskovalce ponovno osebno popeljal po njej. Medtem ko razstavljeni predmeti in fotografije izvrstno povzamejo njegovo glasbeno pot od začetkov vse do danes, pa smo to priložnost Šifrerjevega gostovanja v Mariboru izkoristili za obujanje sila pomembnega obdobja v njegovi karieri. Lani je namreč pri ZKP RTV Slovenija luč dneva ugledala nova izdaja dvojne plošče Ideje izpod odeje iz leta 1981, ki jo zlahka označimo za prelomno na njegovi poti.

Čeprav danes to ploščo poznamo po nekaterih domala ponarodelih pesmih, kot so Gorska roža, Martinov lulček in Vse manj je dobrih gostiln, pa ponovno odprtje tega poglavja Šifrerjeve kariere razkrije, da ima ta album bistveno širše razsežnosti od zgolj nekaj znanih popevk. Ne samo, da ga je zaradi izjemne avtorske širine in žanrskega razpona mogoče označiti za Šifrerjev Blonde on Blonde, temveč se pod prijaznimi hiti skriva pridih punka, ki ga je takrat oboževal in ga kot glasbeni urednik tudi kot prvi pripeljal na slovenske radijske postaje.

Vendar pa, kot pravi Šifrer, razlogi za dvojni album niso ležali v tem, da bi poskušal kakorkoli posnemati omenjeni klasični album Boba Dylana, temveč v veliki količini skladb, ki jih je takrat imel na mizi. "Bilo jih je preveč za eno ploščo in premalo za dve, zato smo morali dodati še četrto stran, ki je bila posneta v živo. Recimo, da smo s to zadnjo stranjo, posneto v živo, rešili dvojni album. (smeh)" 

Album je ob izidu požel ogromen uspeh, prvo naklado so v hipu razprodali. Na koncu je številka prodanih izvodov prvič v zgodovini slovenske glasbe presegla 100.000 izvodov, kar je danes domala neverjetna številka. Šifrer danes veliko zaslug za uspeh tega albuma pripisuje svojim glasbenikom iz tujine, ki jih je v Ljubljano pripeljal njegov prijatelj Dave Cooke, to so Colin Larn, Matt Jenner, Bill Thorp in Chris Birkett. "Prišli so neposredno s turneje s Cliffom Richardom in bili so tako uigrani, da se jim niti gledati ni bilo treba med snemanjem. Preprosto so se slišali." Z njimi sta igrala še Slovenca Čarli Novak in Martin Žvelc.

Pa se danes tudi sam strinja, da je to vrhunec njegove diskografije? "Eden izmed njih. Prvi, a le eden izmed njih. Predvsem je album nakazal množico žanrskih smeri. Pri Gorski roži in Lepih dekletih gre za country, Mlade barabe je blues, Uspavanka je balada, Majhni psi pa so punk. Tu so tudi vsaj trije ska oziroma reggae komadi. Vsa možna glasbena prevozna sredstva sem uporabil. To se pravi, da je album glasbeno zelo širok. Vse, kar se je dalo in kar sem poslušal – tega je bilo pa veliko – sem poskusil uporabiti."

V rubriki Glasbeniki pripovedujejo glasbo nas je Andrej Šifrer takole popeljal skozi pesmi na albumu Ideje izpod odeje. 

Naslovnica nove izdaje albuma Ideje izpod odeje (1981/2022).
ZKP RTV Slovenija

1. Majhni psi

"To je moj najbolj punk komad. Bil sem bil prvi v Sloveniji, ki je pisal o punku in ga tudi vrtel na radiu. Meni je bil punk všeč, a moji muzikantarji v studiu niso hoteli slišati zanj. Bili so vrhunski glasbeniki, punk tistega časa pa je bil sestavljen iz treh akordov pa še malo fušanja. Majhni psi so še najbližje punku. Absolutno gre za politično besedilo. Vendar pa je v socializmu bilo potrebno vse politične tekste zaviti v nekaj drugega. Majhni psi je pesem proti hinavcem in ritoliznikom - tistim, ki so režimu lizali riti. Mi smo takrat okoli sebe imeli razne mladinske funkcionarje, a danes si je težko predstavljati, kako je to izgledalo. Ti so vseskozi bdeli nad vsem in so bili 'kao' na naši strani, v resnici so pa morali ugajati režimu. V mojem kraju sta bila dva špiclja, ki sta redno poročala o meni - dokazano. Še danes vsi poznajo njuna imena."

2. Lepa dekleta

"Lepa dekleta je country komad. Za razliko od Majhnih psov tu ni veliko skrivalnic. Na Valu 202 so imeli na začetku tisočletja temo o japijih, mladih povzpetnikih, ki so zelo na hitro obogateli. Imeli so jahte in drage avtomobile, tu zraven pa spadajo tudi lepe punce, ki so jih pobirali na natečajih za manekenke. V oddaji so na ulici izvedli anketo, kaj si ljudje mislijo o tem. In ko je beseda nanesla na takšne punce, je ena izmed vprašanih rekla: 'Ja, saj veste, da že star slovenski pregovor pravi, da lepa dekleta ljubijo barabe.' Če je pregovor star, koliko sem potem šele jaz?! (smeh) Sporočilo pesmi velja za vse čase. In vedno bo tako. Ko sem igral v kaznilnici na Dobu, je bil največji hit prav Lepa dekleta ljubijo barabe. Pri tej pesmi so zaporniki stopili na mize in so prepevali. Upravnik je takrat rekel: 'Andrej, če bi ti videl, kakšne babe hodijo obiskovat te gnoje!' Očitno to še vedno drži."

3. Gorska roža

"To je poslosvenjen komad Yankee Lady Jesseja Winchestra, ki je v hribe pobegnil, da ga ne bi rekrutirali v Vietnam in tam je našel eno gospo, ki ga je 'servisirala'. Pri meni je bilo to drugače, a o tem, ali je Špela resnična oseba, ne bom govoril. Gorska roža ni bila prva pesem, ki je postala zelo priljubljena, že prej je bila tu Vse manj je dobrih gostiln. Tega, da ljudje pesem vzamejo za svojo, ne opaziš tako hitro. Šele čez nekaj časa se začneš tega zavedati. Ampak ni bila samo ta plat. Takrat sem še imel službo na založbi, doma pa se je oblikovala mlada družina. Živeli smo v stanovanju ki je merilo 24 kvadratov. Veliko sem bil odsoten, saj sem imel službo in kopico špilov. Takrat se mi je začelo mešati, preveč je bilo vsega. Domov sem hodil ob treh ali štirih zjutraj, do devetih pa sem se moral spraviti v službo. Ni bilo tako prijetno, kot se sliši. (smeh) Martin in Eva sta bila majhna. Moja žena je bila izjemno trpežna, saj prihaja iz kmečke družine. Tudi njej se je začelo počasi rolat. Nisva več našla skupnega pogovora, samo še to, kaj je treba storiti. Spomnim se, da sem enkrat ponoči prišel domov, in je ona je bila še pokonci, jaz pa sem ji navdušen pripovedoval:. 'Da bi ti videla, kako je folk čist znorel, vsi so bili na nogah!' Pa pravi: 'Dobr, kahlo odnesi ven, pa boš pol povedal!' Med mojim špilom je imela svoj nastop, s čisto drugo publiko, in druge skrbi. Bi pa lik veseljaka, ki ima rad življenje, muzko in dekleta, vsekakor lahko pripisali meni."

4. Ko zvonovi zapojo

"Ko zvonovi zapojo ni žalostna pesem. To je pesem o duhovnosti, o minljivosti. Tisto, kar v njej berete kot žalostno, so ljudje, ki ne slišijo zvonov. Se pravi, ljudje, ki so zanemarili svoj notranji glas in duha, tisti, ki se ne znajo ustaviti in ki jim je domet dirka od rojstva do smrti. Jaz sem vedno verjel – v tistem času pa še bolj zagotovo – da je to širša kategorija, da se že pred rojstvom nekaj dogaja in tudi po koncu življenja. Da sta si rojstvo in smrt zelo podobna. Tibetanci pravijo, da se na koncu življenja pojaviš pred vrati, na katerih piše 'smrt', in ko jih odpreš, na drugi strani piše 'rojstvo'. Zvonovi so pesem o večnosti. Zvonili so pred mano in bodo za menoj, stoletja prej in bodo še stoletja po tem. Zdi se mi, da dobim nadnaravno moč, ko v njih zaslišim večnost."

5. Ljubljana

"Tudi v tej pesmi je malo punka. Punk je bil destruktiven. S prstom je kazal na stvari, ki niso bile v redu. 'Dvigaš nos nad vsem, kar ni iz mesta, ljubiš le kruh iz svojega testa.' Cvet iz podeželja pride v Ljubljano, se pomeščani in pozabi na svojo preteklost. Od tod 'kmetje brez zemlje'."

6. Romanje

"Komad Romanje je nastal na železniški postaji v Mariboru. Ob štirih zjutraj. Samo tam so celo noč točili pir. Po enem od špilov smo se tam dobili in odvila se je točno ta zgodba, ki jo opisujem v pesmi. Ta pravi: 'Kot da tukaj mesto še živi, kot da tukaj mesto še ne spi. Romajo vsi, v barkah življenja nosi jih veter alkoholnega vrenja.' Tam je bila ob štirih zjutraj popolna veselica. Te mariborske postaje zdaj verjetno ni več v takem smislu. Ampak takrat je bilo tako, da če nisi sredi noči imel iti kam drugam, si šel na železniško postajo. Alkohol je, bodimo iskreni, naredil veliko slabega. Ampak meni je ogromno dal. (smeh) Tudi sedaj sem dober konzument vina. Pijem cviček z vodo. Odnos družbe do alkohola se je res spremenil, moj odnos pa niti ne. Jaz pa vem za eno dobro plat alkohola. Dubliners so mi povedali, da so po šestih mesecih nastopov vadili v eni od gostiln v Dublinu. Po vaji so se napili, skregali, stepli in razpadli. Po štirih tednih je Ronnie Drew klical Lukea Kellya, kaj misli o tem, da bi se dobili na vaji. On se začudi: 'Ronnie, a nismo razpadli?' Pa je rekel: 'No, saj to je to. Malo sem klical okrog, pa se tega nihče več ne spomni!' (smeh) To je ena redkih dobrih strani alkohola. Da pozabiš na slabe stvari."

7. Uspavanka

"Uspavanko sem tudi pel na šansonih v Opatiji, mislim, da leta 1980. Videl in poznal sem tudi ljudi z dna. Prav na teh postajah, o katerih sem govoril prej, so se dobivali ti mali lopovi, tipi, ki so prišli iz zapora in sem in tja kakšna prijateljica noči. To je bila neka vrsta socialnega dna. Tedanji režim tega ni priznaval. Vsi so imeli službe. Brezposelnosti ni bilo. Ne vem, kaj si moral narediti, da si izgubil službo. Nekateri pač niso bili za tak tempo življenja in so si vzeli svojega. Brezdomstva ni bilo. Še vedno pa so obstajali ljudje, ki so bili poden družbe. Na ta način sem jih lahko videl in vzeli so me za svojega. Je pa res, da Uspavanka izstopa. Je drugačna pesem."

8. Mlade barabe

"Mlade barabe ni isto kot Majhni psi. So nekaj drugega. Mlade barabe so mladi punkerji. Young punks. Pozitivci. Mlade barabe vam pijejo kri. Hočejo nekaj doseči, ampak ne morejo v teh sponah, ki ste jih nastavili, narediti nič. Kalupi družbe so za mlade barabe preozki."

9. Ideje izpod odeje

"V tej pesmi je največ mene. 'Tvoja polja so že polna mlade solate, prava hrana za polža, ki čuvam ga zate.' Toliko različnih emocij, ki so bile na različnih koncih mojega zavedanja. Videl sem, da so to pravzaprav ideje, ki brenčijo okoli glave in moram z njimi nekaj narediti. Ta pesem najbolj opisuje stanje duha, v katerem sem bil v tistem obdobju. Čisto osebna pesem je. Čeprav je vse skupaj spet zelo zakrito. Nisem hotel, da bi z njo naredil pesem, ki bi bila lepa, ampak sem jo pustil vsekskozi na istem nivoju, nobenega beganja po tonski lestvici gor in dol ni. Čisto pripovedna je. Skorajda bi jo lahko deklamiral. Naslov lahko cilja tako na ideje, ki se porodijo med ležanjem, kot tiste, ki jih vzpodbudi spolnost. Spolnost mi je bila zelo pomemben motiv, a o tem je bilo potrebno govoriti zelo previdno. Tudi to je bilo potrebno zaviti v papirček."

10. Gostilna Šifrer

"Tu opisujem stvari, ki bi si jih želel. Meni so šli na jetra kelnarji v belih srajcah z umazinimi ovratniki in pošvedranimi čevlji. Prišel je in gledal stran, ko te je vprašal: 'Kaj boste popili?' Brez odnosa do gosta. Gostilna mora biti topel plac, kjer se prijatelji dobivajo, kjer se objamejo, kjer se ni treba napovedati, pa vseeno dobiš nekoga, ki ga poznaš. Amerika denimo tega nima več. V tej pesmi so prepovedi. 'Pijancem več ne strežemo, kvartopircem karte zrežemo, kdor razbijal bo kozarce, tudi sam bo razbit.' Samo stvari, ki jih ne smeš početi. V pravu smo se takrat učili, da kar ni dovoljeno, je prepovedano. V demokracijah pa je ravno obratno: kar ni prepovedano, je dovoljeno. To sta bila dva različna osnovna mehanizma pravne družbe, ki jo je poganjal sistem. In tu se sklicujem na to, da bom odprl gostilno, kjer ga boste lahko do mile volje žingali. Pivska nebesa, recimo temu."

11. Ego

"Pesem Ego v resnici pretirava, a malo ga je v vsakem izmed nas. To je zagledanost vase. Kar se pa zelo hitro lahko naredi, ko postaneš prepoznaven. Verjeti začneš ljudem, da si tako dober, kot oni mislijo. Zato moraš poiskati mehanizem, ki te spusti na tla. Eni se nikoli več ne spustijo na tla in imajo težave, ko ta prepoznavnost izgine. Danes sem bistveno manj prepoznaven, kot sem bil pred 30 leti. A mislim, da je bilo to pri meni prav zaradi mojih duhovnih nastavkov obvladljivo. Vera v vsemogočnost in silo, ki bdi nad nami, mi je bila podlaga za pisanje pesmi in za življenje nasploh. Verjetno bi se marsičesa lotil drugače, če tega ne bilo v meni. Imam notranji glas, ki me varuje, opozarja in tudi navdihuje. Nisem pa religiozen, ker religija je skupek pravil, ki te zdogmizirajo. Pa si spet v eni drugi škatli. Vsi ti nekaj nastavljajo, duhovnost pa te osvobaja. Če se vrnem na Ego: poleg teksta je glasbeno in harmonsko ena najbolj drugačnih pesmi Andreja Šifrerja, tudi zato, ker je v ska ritmu. Takrat sem veliko poslušal The Specials, The Selecter, Madness ... Dave Cooke mi je na pripravah za koncert ob 70-letnici rekel: 'I hated this song 40 years ago, but now I think it's one of your best.'

12. Mar naj zato znorim

"To je zgodnja pesem. Bila je mišljena že za album Moj žulj in sem jo pel že na Slovenskem rocku leta 1976. Se pravi, že takrat je imela brado. Tukaj se prepletajo stvari, ki mi gredo na jetra, ampak se odločam, ali je to tako bistveno zame, da bi zaradi tega znorel ali bi raje ohranil hladno glavo. Celo o ekologiji in o apokalipsi, ki prihaja, že govorim. Milan Kundera, ki je bil moj literarni vzor, je takrat pisal o represiji nad ljudmi. Prevzeli sta me njegovi knjigi Neznosna lahkost bivanja in Šala. Možakar pove vic, pa ga špiclji prijavijo in prav ta šala mu je zagrenila celo življenje. To je občutek nezmožnosti izražanja, da moraš vseskozi resnico zavijati. V pesmih, kot so Majhni psi in Hladen ali vroč, sem zavijal, celo skrival resnice in misli, ki jih nisem smel povedati na glas. Ko pa sem enkrat jih, zelo naivno, kasneje s pesmijo Penzionisti, pa sem dobil po glavi."

13. Podajam roke

"Novoletno božična pesem, ki je v resnici antipraznična in pravi: 'Ljudje smo smešni prav zato, ker si vnaprej izberemo dneve za veselje, dneve za jok, praznik za odrasle, praznike otrok. Žrtvujemo se na oltarju, razpoloženi tako, kot nam veli številka na koledarju.' To se pravi, 1. novembra smo žalostni, 1. januarja smo pijani, 24. decembra smo duhovni. Kakršna je številka, tako se počutimo oziroma se pripravimo v ta sentiment. 'Vse hitreje prihaja dan, ko bom tudi sam prodajal novoletne zgodbe in bom roke podajal. Segal v drobne ročice mojih otrok, ker sem se navadil po koledarju izbirat dneve za veselje in dneve za jok.' Kljub temu da mi ni všeč, gre neka tradicija naprej. Za biti vesel in zadovoljen ne potrebuješ praznika. Danes veliko slišim ljudi, ki bi radi bili drugačni. Jaz to vidim tako, da je pomembneje biti dober, ker že če boš dober, boš drugačen. Danes je zelo malo dobrih ljudi."

14. To se govori med ljudmi

"Pesem, ki prej opisuje današnji čas kot pa čas, v katerem je nastala. 'Več kot sam o sebi o tebi kompjuter ve, zdaj smo spet številke, zdaj nismo več ljudje.' Že v tistem času me je motilo razčlovečenje in to opisujem tudi v pesmi Vse manj je dobrih gostiln. 'Znanost in tehnika, avto, televizija so prikovali te v zlati brlog.' Tu vidim gostilno kot nek srečen prostor, kamor se ljudje pridejo veselit in pozabavat. Ampak za tem se odvija ožanje tvojega življenjskega prostora, saj tehnika predstavlja prihajajočo digitalizacijo. Računalnik, zmogljiv za pol današnjega telefona, je takrat potreboval celo sobo podpore, da je obratoval. Če pomislite, da je tretjino zmožnosti pametnega telefona imel tudi računalnik, ki je vodil prvo odpravo človeka na luno, se zdi ta razvoj veličasten in obenem grozljiv. Stephen Hawking je rekel, da je umetna inteligenca bolj nevarna človeku kot pa jedrska bomba."

15. Ljudi je strah

"Tudi ta pesem je zavita. Spet se gremo skrivalnice. Pesem opisuje občutek nesvobode. Srečeval sem ljudi, ki jih je bilo strah. Meni so v vojsko od doma pošiljali angleško glasbeno revijo New Musical Express (NME). V njej so sledili tedanjim trendom, jaz sem sledil njim in sem o tem pisal v Stopu in Mladini. Bende, o katerih so pisali, sem hodil gledat, ko sem bil v Londonu, tako sem tudi Sex Pistolse videl v živo. Ko sem prišel v kasarno v Novem Sadu, sem zagledal velik napis: 'Pazi, neprijatelj sluša!'. Jaz sem torej prišel k vojakom direktno od neprijatelja. Novembra sem se vrnil z Londona, januarja pa šel v vojsko. NME sem dobival v kasarno, dokler me nekdo ni zatožil, da berem angleške časopise. Po treh mesecih je nastala panika. Časopise so mi pobrali in me poklicali h komandantu kasarne na raport. Napizdil me je, jaz pa sem mu ponudil v branje izvod angleškega časopisa in rekel: 'Druže pukovniče, pa to je o muzici, to nema veze sa politikom!' Odrinil je časopis in me podučil: 'Neću ja da čitam te belosvetske manguparije. Ali baš si naivan! Tu možda piše o muzici, ali između redaka, to je protiv Tita, samoupravljanja i protiv Kardelja!" In to je nekdo, ki je tvoj predpostavljeni. Ljudi je strah, če doživijo take stvari, a v tistem trenutku se mi je njegov odgovor zdel bolj kot ne smešen. Po glasbeni plati ima komad krasen ritem. Bobnar Colin Larn in Čarli Novak na basu sta se izjemno ujela. in ta ritem sekcija, ki ni bila nikoli prej skupaj, je zadihala s polnimi pljuči že prvi dan. Ego, Ljudji je strah in tudi To se govori so vsi komadi v ska ritmu, ki je bil takrat najbolj modni trend v Angliji."

16. Vse manj je dobrih gostiln

"To je živa verzija pesmi. Komad opisuje odtujenost in zaprtost. Zanimivo je, da smo danes bolj odtujeni kot pred 40 leti, pa me je že takrat to motilo. Nekaj preroškega je tudi v teh stihih: 'Pustil bom mestni čas, šel bom živet na vas.' To sem v resnici tudi storil, hišo sem si sezidal na vasi, v Srednjem Bitnju, v slepi ulici, kjer ni prometa. Vsak dan se hiši zahvalim in ji povem, kako je lepa. (smeh) Dobre gostilne danes sicer še vedno obstajajo. Na koncu dobro gostilno naredi človek, ne stene. Bistven je osebni pristop. Kaj je zame dobra domača oštarija? Da se usedem in slišim natakarico: 'Andrej, a boš isto?' Tri deci cvička in pol litra vode. Kot da si doma, kot da je to tvoja dnevna soba. V pesmi Vse manj je dobrih gostiln je veliko slovenskega, a ne znam povedati, kaj. Tudi pri pesmi Za prijatelje so mi rekli: 'To je povsem slovenski komad.' V čem? Kaj je v njem takšnega? Dolgo časa ne jaz ne drugi nismo vedeli. In zdaj mislim, da vem, kaj – himničnost. Ko začnem igrati in prepevati Za prijatelje, ljudje spontano vstanejo in se objamejo."

17. Oče

"Moj oče je bil točno to, kar pojem v tej pesmi. Rekel je: 'To, kar misliš, da poješ, to ni petje. Poslušaj Avsenike in Slake. Oni pojejo.' Jaz sem ga pa vprašal: 'Kaj pa povedo v pesmih?' 'Hja, to, kar povedo.' Jaz sem hotel več povedati kot oni, njemu pa to ni bilo pomembno. Prvi večji koncert sem imel 8. januarja 1978, tri dni pred odhodom v vojsko, in mama je očeta komajda prepričala, da je šel z njo. 'Ja, kva bom jaz tam delal? Kolk cajta bo pa trajal?' (smeh) No, in ta koncert je zelo dobro uspel, ker je bil najava prve plošče Moj žulj. Po koncu koncerta sem se pomešal med publiko in zagledal mamo, ki je bila obkrožena z znanimi izvajalci in komponisti slovenske zabavne glasbe: Majdo Sepe, Marjano Deržaj, Mojmirjem Sepetom, Juretom Robežnikom. 'Je Andrej vaš sin, ste vi gospa mama?' Moja Pavla je sijala od sreče in ponosa (smeh), fotr Franc je pa medtem sam sedel v zadnji vrsti. Povabil sem ga, da naj se pridruži mami, pa je rekel: 'To ni za mene, to je za našo mat'.' Ko sem ga pobaral, kako se je njemu zdel moj nastop, mi je odgovoril: 'Tistih 16 taktov, ki jih je Slak zaigral, je blo še kr, drgač sem pa bol na uro gledal, kdaj bo konc.' (smeh). V resnici me je hotel zaščititi pred razočaranjem. 'Boš videl, enkrat bo šlo vse narobe, ne more skoz it tko gladko.' Zame se je bal, saj v njegovem življenju veliko stvari ni šlo, kot si je želel. Da bi mu to jaz zameril? Nasprotno, celo malo sem užival v teh njegovih kritikah. Vsi okoli mene so vedeli, da fotr te scene ne mara. Mama je bila moja prva in največja oboževalka."

18.-21. Venček ljudskih erotičnih pesmi

"Te pesmi prihajajo iz knjižice slovenskih ljudskih erotičnih pesmi z naslovom Klinček lesnikov. Bile so brez melodije, tako da gre za mojo glasbo. Rudeči cvet pa ima takšno zgodbo. Hodili smo v hribe, med drugim tudi na Triglav. V skupini smo imeli duhovitega fanta z nadimkom Kibla, ki je rad zapel Rudeči cvet s tresočim glasom, po vzoru pevca iz Beneških fantov. Navdušil me je do te mere, da sem kasneje to pesem tudi sam vključil v repertoar. Gre za čisti hec. Ta slog petja nima imena, to je zgolj zafrkancija. Vse pesmi v živo na zadnji strani plošče so bile posnete na enem koncertu. Na Valu 202 smo napovedali, da bo pred studiem Tivoli koncert in smo samo kable ven potegnili, da se je lahko ta nastop v živo snemal direktno v studiu. Hoteli smo uporabiti še posnetke s koncerta v Kamnici, a se je izkazalo, da od tam nismo dobili tako dobrega materiala."

22. Martinov lulček

"Martinov lulček ni bil mišljen kot pesem. Obstajal je samo refren. Pri bratu so dobili fantka z imenom Bor. Kar pomeni, da je bil to najprej Borov lulček. Potem pa se je rodil moj sin Martin in ko smo leta 1980 šli na turnejo po triglavskih kočah, sta se besedilo in viža rojevala med hribolazenjem. Na RTV še hranijo to oddajo z naslovom Pop godba na najvišji ravni. Najprej smo nastopali v Aljaževem domu (dolina Vrata), potem na Kredarici, na Triglavu, na Sedmerih jezerih pa na Komni. Z nami sta bila Vlado Kreslin in Biljana Krstić, spremljevalna vokalistka Djordjeta Balaševića. Obstajajo posnetki, ko smo igrali in peli Martinovega Lulčka na Kredarici, kjer je bil prvič izveden in posnet. Ko je bila pesem v oddaji leta 1980 prvič predvajana na televiziji, se je ni dalo še nikjer kupiti. Jeseni leta 1981 je končno izšla, a niso natisnili dovolj izvodov plošč in kaset, tako hitro so pošle. To je enostavna otroška pesmica. Gre pravzaprav za vzklik presrečnega očeta ob rojstvu sina. Vseeno je pesem dobila širok odmev. Ko je bila predvajana, so na RTV dobili celo nekaj protestnih pisem, češ da beseda lulček pohujšuje našo mladino. Kako pa rečeš? 'A si se spet v hlačke popenisiral' (smeh). Za to pa se niso zmenile horde otrok v šolah in vrtcih, ki so jo za vedno sprejeli za svojo."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta