(GLEDALIŠKA KRITIKA) Dobrodelnost serijskih morilk

Ostareli sestri Brewster, Abby (igra jo Judita Zidar) in Martha (Mirjam Korbar) v zgledno zglancani in s čipkami okrašeni viktorijanski hiši v najem ponujata sobe in gostom strežeta zajtrk. Gre za fini dami v "najboljših letih", spoštovani in občudovani, sila ljubeznivi in pozorni, ena izmed njiju ima roza trajno, druga nosi vijoličaste lase spete na vrhu glave, obe pa sta urejeni in negovani v stilu newyorških štiridesetih let prejšnjega stoletja. Vse je tako spedenano, da je že kar grozljivo in spominja na prizorišče kakšne klasične ameriške grozljivke in na koncu čisto zares - ne iz omar, ampak iz kleti - začnejo padati trupla. Abby in Martha sta pod rušo namreč spravili že dvanajst svojih moških gostov.

Umoriti? Ne, to sodi k najini dobrodelnosti, utemeljujeta sestri rešitev za osamljene starejše moške v obliki bezgovega vina, pomešanega z arzenikom. Take vrste evtanazija je človekoljubna in usmiljena, sta prepričani, zato je njuna trdna zaverovanost v svoj prav - kljub temu da je racionalno gledano strašljiva - intrigantna. S trupli jima pomaga opraviti njun slaboumni nečak Teddy (Gašper Jarni), ki živi v povsem svojem svetu. Že kmalu po začetku igre njuno delo odkrije njun drugi nečak Mortimer (Matevž Sluga), sicer gledališki kritik, a sestri vse brez težav in zadrege priznata. Tudi to, da se niti ne branita, je presenetljivo in komično. Kot v gledališkem listu piše Jure Gantar, se pri tem komedija križa z grozljivko in tudi sicer so stare dobrodušne tetke priročen in poznan motiv morilk v holywoodskih kriminalkah. Ko je ameriški pisatelj Joseph Kesselring leta 1939 v tem duhu napisal Arzenik in stare čipke, je s tem postal tudi eden izmed začetnikov dramatike, ki je takrat redno ponujala junake morilce ali duševno bolne ali take, ki so bili oboje hkrati.

Skrivnost sester, ki se zdita glavni protagonistki igre, je razkrita kmalu po začetku in zdi se, da bo Mortimer naredil vse, da ne bi bili razkriti in kaznovani. Kaj bomo torej gledali naslednjo uro? Vprašanje je na mestu. Po uvodni pozornosti sestrama namreč sledi manj izpiljen, večinski del predstave, ki postreže s preveč dogodki in obilico vzporednih linij. Tem sicer ni težko slediti in predstava se na ta način ne zapleta, a zdi se škoda, da se odlični Judita Zidar in Mirjam Korbar naenkrat znajdeta v ozadju. Obilo nadvse odlične telesne in situacijske komike ob njima ponudi Klara Kuk v vlogi Elaine Harper, Mortimerjeve zaročenke, ki ji uspe pretirano grotesknost, eno izmed vodil predstave, obdržati na strani okusnega.

A številnim drugim likom ta uide v težko gledljivo karikaturo. Tak je tretji, izgubljeni nečak Jonathan (Filip Samobor), kriminalec, ki mu Dr. Einstein (podobo norega, a hkrati nekoliko zatiranega znanstvenika dobro vpelje Matic Lukšič) zato vsako leto spremeni obraz. Žal njegov lik morilca in zlobneža, ki ima za sabo enako število pokopanih trupel kot njegovi teti, ne zmore konkurirati izkušenejšima igralkama. Povsem odveč so tudi nekateri odpeti glasbeni vložki, ki jih ni dovolj, da bi ustvarili resen namig na strukturo muzikala niti to ni bil najbrž namen, zato na koncu še bolj izvisijo.

V svoji naivnosti, da ne prepozna zločink, ki ju dobi postreženi na pladnju, je pretirano napihnjen tudi stražnik O'Hara, ki ga igra Jožef Ropoša, ta večjo pozornost kot lovljenju kriminalcev nameni ideji za igro, ki jo hrani v predalu. Predstava se dramaturško torej povsem izgubi, čeprav dodelana scenografija meščanskega salona (scenograf je Igor Vasiljev) in kostumi (delo Tine Pavlović) ter sploh pričeske, ki ne skrivajo dejstva, da so lasulje, na začetku obljubljajo veliko in to kot edini komponenti predstave tudi konstantno vzdržujejo. Situacijska komika, ki je ena trdnejših postavk komedije, spretno izkorišča postavitev meščanskega salona, in čeprav je bila igra napisana pred več kot 80 leti in jo lahko vidimo tudi kot napoved grozot holokavsta v času druge svetovne vojne, ni težav s tem, da je ne bi razumeli tudi danes, saj so jo ustvarjalci dobro aktualizirali. Kesselring je sicer ameriški pisatelj, a sin nemških priseljencev, in če je, kot v gledališkem listu opozarja Milan Ramšak Marković, navdih našel tudi v črni kroniki, nam je morda danes blizu tudi zato, ker se bere kot poglobljen članek o kompleksni družini kriminalcev, ki bi se tudi danes prav zlahka znašla na črnih straneh časopisa.

Pomembna tema je tudi gledališče, o katerem ima veliko povedati gledališki kritik Mortimer, ki sicer prezira predstave, katere je večer za večerom primoran gledati. V slabo zrežirani predstavi, ki je ni želel videti, kaj šele v njej sodelovati, se znajde tudi zunaj teatra, v domači družinski hiši svojih tet. Splošni vtis predstave sicer nekoliko popravi njen konec, ki je neumoren monolog o grški komediji in komediji kot gledališki zvrsti nasploh. Ta se nadaljuje še, ko ugasnejo luči in z dejstvom, da monologa kar ni konec, postaja ta - in z njim predstava - vse bolj banalna. S tem pa ob tem, kaj je komedija, metanarativno izvemo še, da je ni treba jemati tako zelo resno.