(GLEDALIŠKA KRITIKA) Kako v nas preživijo pravljice

Gledališče Jerneja Lorencija si za avtorske projekte pogosto jemlje kanonska dela (od Iliade preko Biblije do Visoške kronike) ali pa kot okvir uprizoritve zastavlja stalne teme, recimo ljubezen (Pogovori o ljubezni). V vseh primerih gre za iskanje in preizpraševanje arhetipskega, tistega, kar naj bi nas kot človeka in kot civilizacijo določalo, na čemer naj bi se utemeljevali, iz česar naj bi bili narejeni. Pravljice kot prvotno (literarno) besedilo življenja se tako zdijo skoraj nujna postojanka na takšni poti. In ker je pripovedovanje že dolgo glavni uprizoritveni modus Lorencijevega gledališča, relacija med pripovedovanjem in pravljica pa organski, se zdi pripovedovalski gledališki projekt na temo "pravljice našega otroštva" logična, naravna izbira. Gledališče Jerneja Lorencija bi s pravljicami moralo biti na domačem terenu, pri sebi doma.

Pripovedovalci pravljic svojega otroštva so res v domačijskem okolju pravljic, na zlizanih kavčih, pokriti z dekami, podkrepljeni s čajem in prigrizki. Hkrati pa scenografsko ostajajo tudi v svojem drugem domu, daleč od pravljične mimikrije, kavči so sredi ogoljenega, v globino odprtega odra, sredi fundamentov gledališča.

Tako ogoljena je tudi interaktivnost. Prej so v tej režiserski poetiki monologe še dopolnjevali, ilustrirali, nadgrajevali ali prekinjali dialogi ali množinske interakcije, zdaj je (skoraj) vsa reakcija, vsa akcija soigralcev skoncentrirana in skoreografirana na poslušanje. Nenehna prisotnost vseh akterjev in fizična bližina med njimi rezultirata v totalnem sledenju govorcu. Popolnemu formatu vseprisotnega poslušanja se zdi prilagojena tudi atmosferska glasba, z izjemo pevskega vložka je na zavestni ravni skoraj ne zaznavamo.

Pravljice našega otroštva so dvodelne. V prvem delu igralci pripovedujejo pravljice, ki so jih najbolj zaznamovale/jim najbolj ostale v spominu. Gre za splošno znane pravljice, od Janka in Metke, Rdeče kapice, Palčice, Zvezdnih tolarjev ... Kljub univerzalnosti je izbor delno tudi generacijsko zaznamovan - Striborov gozd Ivane Brlić Mažuranić bolj poznajo starejše generacije, izbere ga Iztok Mlakar, Palčico mlajše Urške Taufer je bolj zaznamovala risanka kot knjiga ... (Za generacijsko zaznamovanost poskrbi tudi kostumografija, ki v realistični maniri dobro balansira med odeli pravljičnih likov in likov iz osebnih zgodb.) Pravljicam dodajajo kontekst, v katerem so jih spoznavali, in poudarke, ki so najbolj pomenljivi. Pri tem poljubno prilagajajo in prirejajo, širijo in poglabljajo, da se izpostavijo nelagodni, grozljivi, morbidni, prikriti momenti in konteksti. Hkrati pa to pezo ves čas uravnavajo z ironijo in drugimi figurami s komičnimi učinki.

Drugi del uprizoritve prinese zasebne zgodbe performerjev. Prinese zgodbe, ki so se jim kot otrokom dogajale v času, ki so ga zaznamovale pravljice, zgodbe, na katerih razumevanje so morda vplivale tudi pravljice. Te zgodbe ponavljajo/variirajo/ sprevračajo relacije in sporočila pravljic, včasih kot resnobna refleksija, včasih kot duhovit zasuk. Na koncu prinese še uvide v to, kako daleč od pravljic so pripovedovalci v svojih odraslih življenjih.

Uprizoritev ne stremi k poenotenju in preseganju partikularnosti ne na vsebinski ravni ne pri igralskih modusih. Gregor Zorc je v drugem delu naredil dramaturško in simbolno popolno zgodbo, s kleščami za striženje nohtov je izrisal duhovit in pretresljiv lok od babice do pravnuka, Rdečo kapico in drugo zasebno zgodbo pa narativno in tematsko povezal z izbiro perfektno zaigrane živalske perspektive. Kot soavtor in kot izvajalec se je potrdil kot idealen Lorencijev sodelavec. Doroteja Nadrah je predvsem v zgodbi o prestrašeni deklici v drugem delu (ki je korespondirala s pravljico o Janku in Metki v prvem delu) izvrstno poustvarila atmosfero strahu in suspenza. Darja Reichman je s pripovedjo o(b) Zvezdnih tolarjih in z izpostavitvijo minljivosti in starosti vnesla v uprizoritev nekaj najbolj resnobnih momentov. Vesna Pernarčič je vlogo gostiteljice, gledališke mame, v drugem delu suvereno povezala s pripovedjo o svojih dveh družinah, svojih starših in svojem starševstvu, željah, predstavah in realnosti. Urška Taufer je žarela kot Palčica, dolgo popotovanje je bilo v njeni interpretaciji in z njeno zgodbo o posebni babici bolj kot dolga preizkušnja izraz večnega iskateljstva in svobodomiselnosti. Blaž Setnikar je s pravljico o krompirčku in njenim nadaljevanjem samoironično preizpraševal svoje aspiracije in možnosti. Iztok Mlakar je v uprizoritev tako rekoč prinesel ready made, njegovi kantavtorski in gledališki monološki nastopi so tako prepoznavni in so ga tako zaznamovali, da sestopa ni mogoče pričakovati, tudi recitiranje verzov je mogoče razumeti kot priznanje, da je najboljše zgodbe povedal v svojih pesmih.

Avtentičnost zgodb, pakt o vpogledu v pristno intimo pomagajo v drugem delu soustvarjati fotografije in drugi dokumentarni viri. Matični milje otroštva na začetku uprizoritve priklicujejo zvočni posnetki dedkov in babic in na koncu mam in očetov, prvih v vlogi dobrohotnih sopotnikov v pravljični svet, drugih v vlogi priganjalcev iz sveta igre. A to, da gre za avtentične osebe, je pomembneje za izvajalce kot za gledalce, se zdi.

Gledalci ostajajo večinoma precej daleč od pravljičnega in intimnega odrskega dogajanja. Zamaknjeno zretje govorcev, ki je glavni modus zbora poslušalcev na odru, se ne prenese v parter. Še najmanj zato, ker iluzijo, kot je v Lorencijevem gledališču običajno, namerno onemogoča (občasna/parcialna) osvetlitev avditorija. Bolj zato, ker triurna uprizoritev - prej zaradi pomanjkljive selekcije materiala kot neenakovrednih igralskih kreacij - ni dovolj skoncentrirana.

Pravljice našega otroštva imajo na svoji strani teoretično vse argumente, praktično pa nimajo dovolj teže.