(GLEDALIŠKA KRITIKA) Med genialnostjo in banalnostjo

​Kunderova drama Jacques in njegov gospodar iz leta 1971 je nastala kmalu po vkorakanju ruskih tankov na Češkoslovaško. Nikoli ni maral pretiranega vlečenja vzporednic med svojo literaturo in realpolitiko časa, v katerem je nastajala. V stiski, ko je bil v domovini prepovedan in ga niso izdajali, so mu ponudili - pod tujim imenom - dramatizacijo Idiota Dostojevskega, a se je raje odločil za variacijo francoskega enciklopedista Diderota, za hommage, soočenje 20. in 18. stoletja. Privlačeval ga je ta "roman kot igra", Diderotova pripovedna tehnika, njegova inteligenca in humor. Škandalozno podcenjena se mu je zdela Diderotova knjiga Fatalist Jacques. S Tristramom Shandyjem jo uvršča med vrhunce evropskega romanopisja. Kunderi je blizu eksperimentiranje z mejami neodrejenosti literarnih form, pa diderotovski paradoksi, protislovja in digresije.

V svoji postmoderni igri Kundera Diderotu ničesar ne odvzame niti ne dodaja, ne drzne si, preveč ga ceni, zdi se mu popolnoma "unrewritable". Posveti se prevpraševanju intertekstualnosti in identitete, tako značilnih za vsa Kunderova dela, češka in francoska - od Šale, Neznosne lahkosti bivanja do Nesmrtnosti, Knjige smeha in pozabe, Počasnosti in Nevednosti. Režiser Dorian Šilec Petek je v uprizoritvi glavna protagonista Jacquesa in njegovega gospodarja (Branko in Timon Šturbej) umestil bolj v čas kot prostor, bolj v naracijo kot v akcijo. Ne aktualizira, ničesar ne posodablja. Še najbolj se igra s sceno in kostumi. Kundera na začetku drame izrecno navaja "za optimalno razumljivost in uravnoteženost se je treba čim zvesteje držati besedila". Seveda so pravila, sploh take vrste, za to, da se kršijo, a kljub vsemu.

Jacquesovo in gospodarjevo popotovanje skozi čas in pripovedni svet je omejeno na dva stola, scena pa se med tremi dejanji, med katerimi ni ločnice, kot jo določa Kunderova predloga, dramatično dviga in spušča. Oder se vedno bolj prazni. Starinske, umazano bele, kičasto arhaične draperije in zavesice iz prvega dejanja se čedalje bolj reducirajo in praznijo prostor. "Vsakršno scensko okrasje, ilustracije, simboli, vse to je v nasprotju te igre", zapiše Kundera. A v duhu nenehnega samospodnašanja seveda spet podvrženo le novemu prevrednotenju. Na dvignjenem odrčku - estradi odra se dogajajo spominski ekskurzi likov, ki dinamizirajo sicer "statično" zgolj naracijo. Pripoved je zlasti po zaslugi Jacquesa Braneta Šturbeja izrazito dinamična, živa in polnokrvna. Pripoved od Jacquesove izgube nedolžnosti do vseh mogočih varanj, izdaj in samoljubja se nenehno prepleta z drugimi zgodbami, prav tako polnimi spletk in varanja. Toliko jih je, da se je težko posvetiti eni, ampak se v prepletanju vseh izgubljamo, fatalistično, površno zabavamo.

Biti nenehno na poti iskanja resnice in samospraševanja o tem, kdo smo, kaj smo, ali smo sami gospodarji svoje usode, ali je vse zapisano zgoraj - vse to je en sam teater v teatru, ki je postdramski, samonanašalen, poln potujitev, zastranitev ... In ni res, da Kundera ni družbenokritičen, polno aluzij je na neznosnost režima, ki v imenu ljubezni okupira. Rusi so namreč tisti zgodovinski vdor tankov paradoksalno pripisovali ljubezni do češkoslovaškega naroda. Tudi v igri imamo vse polno izdaj, pisanja zgodovine na novo, slabih pesnikov, triumfa povprečništva, ki vlada, zamašena usta, floskule ... Omejenost na svet, na katerega smo obsojeni, jalovo iskanje resnice in smisla naše eksistence, postavlja pod vprašaj odgovornost za vsa dejanja. Vsa globoka filozofska vprašanja, ki jih liki načenjajo, med vulgarnimi življenjskimi zgodami, nočejo ničesar razrešiti, zgolj nakazujejo sizifovsko pot v brezkončnost, v nenehno ponavljanje enakega. Strah pred povprečnostjo in nenehne debate, razpete med genialnost in banalnost, niso v ničemer katarzične. So pa nenehno v neposrednem stiku z ljubeznijo. A kot se spomnimo Rusov in tankov v Pragi, niti ljubezen ni zmeraj zdravilna in odrešujoča.

Novi prevod Primoža Viteza je izjemno okreten, živ in fluiden. Užitek je slediti temu gostemu verbalnemu potovanju po odprtem svetu s protagonisti, kot sta Branko Šturbej kot Jacques s svojo genialno dikcijo in boemsko pojavo, in Pia Zemljič kot karizmatična gostilničarka. Je androgina pojava v hlačah-krilu, silovita v transferjih, strastna, duhovita. Njena osrednja antimoralitetna zgodba o gospe Pommeraye je epicenter verbalnega potovanja. Tudi koreografirani pojavi matere (Veronika Drolc) in hčere (Eva Jesenovec) dinamizirajo valovanje naracije - zlasti z domišljeno gestiko.

Vsi liki penetrirajo drug drugemu v zgodbo, si jemljejo besedo, vstopajo v svoje in tuje pripovedi, prevzemajo raznotere vloge. Glavna protagonista se nenehno sprašujeta, kdo sta, kam gresta, ali je njuna usoda v rokah višjih sil ali lahko sama vplivata nanjo. Najbolj poveden je gospodarjev odgovor Jacquesu: "A si ti taka svinja, ker je zapisano tam zgoraj? Ali so tam zgoraj tako zapisali, ker vejo, da si svinja?"

Subtilno, sveže branje ne prav lahko uprizorljivega teksta in neki drugačni ritem, predvsem pa unikatna koncentracija na izgovorjeno, ne videno, na semantiko, medvrstičnost. Nekaj, česar ne vidimo (več) v slovenskem teatru.