(GLEDALIŠKA KRITIKA) Nediskretni šarm silovite igre

Črna komedija Party britanske multižanrske umetnice - plesalke, koreografinje, predvsem pa režiserke in pisateljice Sally Potter je nastala po avtoričinem scenariju in filmu, ki ga je sama zrežirala. Pred petimi leti ga je nagradila mednarodna kritika Berlinala. Črno-beli film sem si pred premiero še enkrat ogledala, a mi je bilo sprva žal, ker sem si odvzela suspenz. A igralci in igralke v živem teatru na najvišjih obratih na odru ljubljanske Drame v režiji Ivice Buljana so uprizorili triumf silovite igre. Sedmerica protagonistov z neprekosljivo igralsko erupcijo in do robov razdivjanimi strastmi v tej intenzivni politični satiri peklenskega tempa preseže filmske ase (sama zveneča igralska imena - od Kirstin Scott Thomas, Timothyja Spalla, Patricie Clarkson do Bruna Ganza). Ekipa Drame dokazuje, zakaj je polnokrvna, najpreciznejša igra v realnem času in prostoru nenadomestljiva s čimerkoli. To je resnično predstava igralcev in Buljan jim je totalno prepustil šov, da so se lahko "zverinsko" razigrali, do zadnjega vlakna. Resnični teater igralca. Diskretni šarm buržoazije Louisa Bunuela "sreča" Albeejevo Kdo se boji Virginie Woolf. Tu nekje se giblje ta charivari, ta kaos podivjanih intelektualskih egov in somrak zahodnjaških demokratičnih življenjskih idealov. Prevod Tine Mahkota je vnovič mojstrski, dialogi tako živi in jezik tako gibek, otipljiv in nepotvorjen.

Janet (Nataša Barbara Gračner) postane ministrica za zdravstvo vlade v senci in na party povabi prijatelje. Janet, kot jo označi odštekano cinična prijateljica April (Polona Juh), nekdanja aktivistka, je ministrica na "postmoderen-enaindvajsetostoletje-postpostfeminističen" način. Karkoli že to pomeni v današnjem britanskem kontekstu, ki pa ni zelo daleč od kateregakoli evropskega. Janet je goreča varuhinja javnega zdravstva, salonska levičarka, ki bo "naredila vse, kar je v njeni moči, da bi rešila veličastno javno zdravstvo pred surovim uničenjem tistih, ki ga hočejo skrivaj prodat najboljšemu ponudniku in naredit iz njega neoliberalno korporativno poslovno priložnost na prostem trgu". A okoliščine iz nje naredijo brutalno maščevalko - morilko celo.

Dogaja se večinoma v enem prostoru (veristična scenografija Marka Požlepa) - dnevna-kuhinja-kopalnica -, v meščanskem stanovanju srednjega razreda, in v enem večeru, na zabavi. Na njej pljusnejo na dan umazane skrivnosti gostov in gostiteljev. Janetin party se kmalu sprevrže v obračun vseh z vsemi. Novopečeno ministrico v senci kmalu zasenčijo gostje: eni z lastnimi novicami in pretresljivimi razkritji, drugi s sumljivim vedênjem in tem, da imajo očitno ves čas nekaj za bregom, tretji kratkomalo sredi zabave začnejo meditirati ... Kaj vse se razkrije na partyju? Janetin mož, univerzitetni profesor (Marko Mandič), ima raka v terminalni fazi in o tem obvesti zgrožene zbrane, hkrati pa preostanek življenja kani preživeti s svojo ljubico, Janetino asistentko (na koncu se izkaže tudi ljubimko) Marianne. Kdo je vedel za to? Skoraj vsi. Janet se besna vrže na partnerja. Fizično obračunavanje in maščevalnost je nekaj najbolj nezaslišano poraznega za borko za resnico in spravo. Totalno sesutje njenih političnih idealov in človeških vrednot se zgodi na partyju, ki spodkoplje kompletno stavbo na videz sproščenih, zgolj na površini iskrenih odnosov. Vsi, razen zdravilca in njuejdževskega življenjskega trenerja Gottfrieda (Igor Samobor), popljuvajo vse, za kar so si prizadevali vse življenje, za kar so študirali, dolgo raziskovali. Vse zgrmi vase in se razkroji - od na videz harmoničnega lezbičnega zakona profesorice ženskih študij - "spolne diferenciacije skrbstvenega dela v ameriškem utopizmu", Marthe (Zvezdana Mlakar) in mnogo mlajše Jinny, masteršefinje (Saša Pavlin Stošič), ki pričakuje po umetni oploditvi, tem čudežu dragega zasebnega zdravstva, otroka in se tik pred partyjem na ultrazvoku izkaže, da so fantki - trojčki, do čednega, mladega banikarja Toma (Timon Šturbej), ki se pride s skrito pištolo in polnimi žepi koke maščevat Janetinemu možu, ljubimcu svoje žene Marianne, "genskem jackpottu", ki je sprožilec katastrofe. Na koncu tista dva, ki na začetku oznanita, da se razhajata, zdravilec Gottfried in aktivistka April, ugotovita, da je njun odnos pravzaprav zdrav in najbolj iskren, čeprav sta v permanentnem navzkrižju interesov in nazorov.

Vseskozi spremljamo na zadnji sceni segmentirane videe (Son:DA, Toni Soprano Meneglejte), ki podčrtajo voajerizem. Bližnji plani še dodatno izpostavijo izraze, mimiko, frenetično dramatičnost dogajanja. Prizori z več perspektiv zrenja dobijo neslutene poudarke. In še podčrtajo občutek vsesplošne zmešnjave. Učinek resničnostnega šova se potencira s tem, tudi vedno bolj histerična grotesknost promiskuitetnosti in hipokrizije.

Perfektna igra čisto vsakega izmed igralcev in igralk (zelo premišljeni cast) je redko videni kolektivni dosežek. Ni šibkega mesta niti trenutka zdrsa. Buljan je v svojem značilnem performativnem emotivno-energetskem toku in precizni gradnji kolektivnega gledališkega akta v sodelovanju z Robertom Waltlom in dramaturginjo Mojco Kranjc ustvaril predstavo, ki gre pod kožo in sodobne voajerje poteši do skrajnosti. Njegovo zaupanje v igralce in igralke je neomajno, ultimativno in na poti do cilja zmeraj skrajno pošteno, zato je tudi igralski izplen orjaški.