(GLEDALIŠKA KRITIKA) Slišati dramo

Ni videti obetavno. V ozadju se bleščita ogromni pločevinasti ploskvi, preveč dobesedni in premalo povedni hkrati. Pred njima je nivo z več stoli, velika jedilnica tako rekoč, le da so postavljeni kot v pripovedovalskem gledališču. Pred njim je podij za dva gugalnika in okoli njega so še drugi okvirji, še pripovedovalski naslonjači in seveda mikrofoni za poudarjena naslavljanja. Ob vsem tem pa kamera, ki si jo podajajo akterji, njihove amaterske črno-bele posnetke pa gledamo na zaslonu med pločevino. Mikrofoni in kamere imajo svoj rezon, tako kot baloni, saj smo navsezadnje na rojstnodnevni zabavi Velikega očka, govori in posnetki pa sodijo zraven, ampak – dobro in slabo motiviranih – multiplikacij smo se v zadnjih letih, zlasti pa v koronski gledališki realnosti nagledali in naposlušali preveč, da njihova uporaba ne bi vzbujala suma. Pa še električna kitara in fingirano hard core muziciranje ter pozneje klavir in preigravanje Satieja – zdi se, da se obeta eklektična in kakofonična zabava, ki bo udušila tisto, kar bi morali oziroma bi lahko slišali.

A slišali smo celo dramo in res smo slišali vsako njeno - izvrstno prevedeno - repliko. Avtorski, se pravi režiserski komentar se eksplicitno manifestira samo v pripovedovalskem okviru, ki na začetku brutalne družinske in družbene odnose umesti v lepo naravno okolje, na koncu pa opravi družbeno transgresijo - z razlastitvijo družine in razdelitvijo premoženja med vse pripadnike človeštva. Če nas s tem uprizoritev na koncu opomni, da ob vseh dekonstrukcijah vseh relacij Tennessee Williams oziroma njegovi liki ne poskušajo podreti temelja, na katerem je zraslo njihovo bogastvo in z njim njihovi dediščinski boji, nam da pred tem jasno videti, kaj v Mački na vroči pločevinasti strehi je razgrajeno in zakaj je ta drama kanon.

V dvajsetem stoletju smo se dodobra nagledali usodnih družinskih srečanj, kulminacij, v katerih pride na plan vse najboljše in najslabše v človeku. Vse vemo o zlaganosti družinskih odnosov in analitičnih tehnikah, s katerimi pridejo na plan slabo skrivane skrivnosti. Večina skrivnosti, ki jih nosijo Williamsovi liki, zlasti tiste homoerotične, so postale kmalu po nastanku drame tako ali tako kliše. Vse to vemo, in vendar lahko v tej uprizoritvi ugledamo bazično strukturo in popoln obrazec takšnih dram in dojamemo, da je Mačka na vroči pločevinasti strehi kljub univerzalnosti in predvidljivosti presenetljiva in živa. Vemo, kaj se mora zgoditi, ampak sunkovitost in količina obratov nista zato nič manjši. V vsaki novi repliki ostane vsak lik brez ene plasti, brez ene maske. In v vsaki iztočnici in reakciji, v laži in resnici, v romantičnih iluzijah in brutalnih bojih za dediščino je vsak lik enako resničen in verjeten. Ker je zlaganost njihovo bistvo in ker resnica pravzaprav ničesar ne spremeni.

Res niso čisto vse vloge in čisto vse replike popolne, ampak v vsakem prizoru uprizoritve, v vsakem dialogu je kakšna izjemna igralska kreacija. In režija, pogosto s pomočjo glasbe, jih podpira tako, da ne izgubijo prezence in da uprizoritev ne izgubi tempa. Po uri in petih minutah ekspozicije dobimo vse informacije tako rekoč – spoznamo vse laži in vse resnice Velikega očka (Vladimirja Vlaškalića) in Velike mami (Nataša Matjašec Rošker), zapitega ljubljenega sina Bricka (Petja Labović) in njegove neutrudne povzpetnice Margaret (Liza Marijina), neljubljenega potentnega sina Gooperja (Blaž Dolenc) in njegove plodne Mae (Mateja Pucko), pa še doktorico/pripovedovalko Minco Lorenci in župnika/pripovedovalca Kristijana Ostaneka.

Sledi pavza, po njej pa izoliran, z ničimer olajšan petdesetminutni dialog Velikega očka in velikega izgubljenega sina. Petdeset minut čakamo na neizogibno, vemo, kako se bo končalo, pa vendar si ne želimo, da bi ta neizprosni pingpong Vlaškalića in Labovića prišel do konca. In v prvem in zadnjem delu bi hoteli obdržati vsak moment Nataše Matjašec Rošker, fascinantne v nasilnem vzdrževanju iluzije, ali počasno naracijo Mince Lorenci, ki uroči. Pa tudi kakšno zlasti karikirano miniaturko vseh drugih. Četudi uprizoritev ne zmanjšuje vloge, ki jo Margaret nameni Williams, pa se v tej postavitvi ne zdi protagonistka.

V aktualnem slovenskem gledališču na srečo ne manjka prepoznavnih mladih režiserskih poetik. Imamo režiserje, ki snovalni in dokumentarni princip uporabljajo za subtilen gledališki družbenokritični angažma, in režiserke, ki iz dobrih ali slabih dramskih predlog naredijo enako energičen in kinetičen teater. Z Mačko na vroči pločevinasti strehi se Jan Krmelj potrjuje kot mlad režiser, ki s sodobnim občutkom pusti spregovoriti dramskemu tekstu.