(GLEDALIŠKA KRITIKA) Tisti, ki so lizali znamke

Kako aktualno bridko zveni ta čas na videz povsem nedolžen stavek ob koncu Durangove črne komedije: "Oh, pojdimo v Moskvo." Izreče ga Maša Sonji. Njen odgovor pa: "Jaz nočem v Moskvo." Čehov, ki je izhodišče in neusahljiv vir referenc igre s čudnim naslovom Vanja, Sonja, Maša in Špik ameriškega zvezdniškega dramatika Christopherja Duranga (1949), je v Treh sestrah to repliko o Moskvi položil v usta Maše. V predstavi jo Maša odrecitira celo v ruščini.

V bistvu gre vseskozi za teater v teatru, za inspirativno medbesedilnost, igro čehovljanskih asociacij, ki jih Durang, kot sam pravi, "zmeša v blenderju". Gre za miks nostalgije, hrepenenja in ironije, tako značilne za vsa temeljna dela Antona Pavloviča - Utva, Striček Vanja in Češnjev vrt. Identifikacijska sidra (ki jih gledalec odčitava ali pač ne, kar tudi gre) so torej pri Čehovu, režiser Dino Mustafić pa jih je duhovito, koherentno sešil v groteskno anamnezo odnosov med bolj ali manj realiziranimi, bolj ali manj karizmatičnimi protagonisti. Kot Čehov tudi Durang, obogaten z današnjo izkušnjo popkulturnih fenomenov in ikon, in preko njega Mustafić, ne razsoja, ne postavlja meje med prav in narobe, med dobrimi in manj dobrimi. Liki kot molekule lebdijo v kozmosu čehovljanskega salona s pogledom na ribnik. Zanimiva je ploskovita stenska postavitev ribnika, na ozadju odra. Sicer pa je v prvem od dveh dejanj scena (Dragutin Broz), ki jo na levo zamejujejo bele stopnice, natrpana z belimi ležalniki, stoli vseh sort, fotelji, kavči, mizami, z vso tisto značilno opremo čehovljanskih salonov in počitniških dač. Ta začetna prostorska gneča, ki se v drugem dejanju izčisti, ponuja infantilnima, v času zataknjenima Vanji (Kristijan Ostanek) in Sonji (Nataša Matjašec Rošker), ostarelemu geju in stari devici, prostor preprek, utesnjenosti, pa tudi grotesknih premikov (navdahnjen odrski gib Miloša Isailovića). Oba sta zdolgočasena od neizpolnjenega življenja, žrtvujoča se za starša, ki sta - univerzitetna profesorja in amaterska igralca - svoja otroka in posvojenko poimenovala po junakih svojega najljubšega dramatika in s tem nanje priklicala prekletstvo. Preživljata brezdelne dneve - čakajoč na modro čapljo kot metaforo nedosegljivega, ubijajoč dolgčas s prepiri in drobnimi maščevanji.

No, imata zvezdniško sestro Mašo (Ksenija Mišič), slavno igralko v zatonu kariere sicer, ki prihaja iz širnega sveta in razburka domačijsko sceno, zlasti z dodelitvijo mask za prihajajoči maskenbal. Ne vidimo ga, vidimo le Mašo - Sneguljčico s kostumom, ki je fiasko, in njen terorizem nad okolico, ki ji dovoli le stataže palčkov. Presenetljivo se ji upre Sonja, ki prvič v življenju zablesti v bleščicah in novi vlogi. Morda je na obzorju celo kak moški ...

Pri Durangu nič ni tako usodnostno kot pri Čehovu, zapleteni medčloveški odnosi so v spoprijemu s sedanjostjo brutalnejši, bolj površinski, pa tudi bolj lascivni. In niti ne gre le za Čehova, tudi z drugimi gledališkimi referencami je začinjena ta groteska. K trem čehovljanskim imenom doda še eno: mlado, prihajajočo igralko na obisku, Nino (Lea Mihevc), ki občuduje Mašo in njeno slavo. Imamo tudi prerokinjo - služkinjo Kasandro (Ana Urbanc), ki je nihče ne posluša. Tudi ta lik od daleč spominja denimo na Firsa iz Češnjevega vrta. Najbolj subverzivni element igre je Špik (Petja Labović), mladi povzpetniški Mašin ljubimec, igralec, ki mu je "malo manjkalo, da bi dobil vlogo v Prisklednikih 2". Burleskni vdor popkulture v dogajanje. Edini je, ki štrli celo s svojim imenom iz druščine. Čehova si je pač treba zaslužiti, tudi v imenu. Je predstavnik najnovejše generacije, ki v resnih situacijah tipka po mobitelu, flirta vsenaokrog z vsemi spoli, ki ne razume in niti noče razumeti generacije svojih predhodnikov. Se zgolj šlepa nanjo, a tudi, ko ga Maša odvrže kot prejšnjih pet mož, odreagira brezstrastno. Enako spremlja tudi sijajen, siloviti Vanjin monolog novi generaciji (ki ga je res vredno povzeti): "Pogrešam preteklost. Vsa država je gledala iste filme. In vsi smo jokali za istimi junaki. In zaradi tega smo imeli kolektivne travme. Nič več ni tistih skupnih spominov! Zdaj imamo facebook in twitter, e-pošto, kabelsko ... Filmi in serije niso vredni niti usranega boba. In tudi tega sranja ne gledamo skupaj, ampak vsak v svoji kletki. In naša življenja so razdvojena." In še bistveno: "Mi smo lizali znamke." Kako povedno in absurdno obenem. In na kaj vse aludira to starinsko početje.

Igra je navdihujoča, inteligentna, mestoma absurdna, z elementi nonsensa. Nič na prvo žogo, nič stendapovsko. Tudi vsem lokalizmom so se odpovedali. Mustafić je z dramaturginjo Željko Udovičić Pleština humor izmojstril do najvišjih leg, se odrekel cinizmu in ga raje pripel na melanholijo, nostalgijo ali pa ga uporabil kot zdravilo zoper konflikte. Ravno prav aluzij je na današnje čase in ravno pravšnja zmes komičnega in resnobnega, današnjega in (pol)preteklega. Ničesar preveč, ničesar premalo.

Nataša Matjašec Rošker precizno z bogatimi odtenki igra Sonjo, vsestransko zapuščeno, za starše in brata žrtvujočo se polsestro. Njeno bedno pozicijo še bolj izpostavijo sestrina slava, lepota in uspeh pri moških. Uspeh? Izkaže se, da ni vse tako rožnato, kot je videti na prvi pogled. Prav tako - z vsemi registri komičnega, s poudarkom na odtenkih - igra zvezdniško igralko v zatonu Ksenija Mišič. Silovita je v svoji igri v igri, klišejske diva izpade samoironizira in je vseskozi na visokih obratih. Njena odločitev, da domačije vendarle ne bo prodala, vnovič spomni na Čehova in Ranjevsko v Češnjevem vrtu. Špik Petje Labovića v svoji razuzdanosti in totalni samozagledanosti sijajno prebija meje dopustnega in sprejemljivega. Je predstavnik nove generacije in novih časov, ko je lizanje znamk zamenjala cela vrsta plehkosti.

Tudi Kristijan Ostanek kot godrnjavi, vdani Vanja, ki skriva v sebi neslutene potenciale, je prepričljiv lik. Kot v Utvi Trepljev da brati svoj dramski poskus kasnejšemu tekmecu v ljubezni Trigorinu, da Vanja svojo dramo o koncu sveta mladi, nadobudni igralki Nini in imamo vnovič teater v teatru - z groteskno razdelitvijo vlog in tematik.

Kako igralsko razigrana, resnično žlahtno komična je udarna trojka sester in brata, se pokaže v sklepni sceni, kjer sedé na tleh odlično odpojejo Beatlese - Here comes the sun.

Takih vrhunskih komedij nam manjka v institucionalnih teatrih. Čeprav se prav v tej postkoronski eri zdi, da je kvalitetna, sicer zvečine z Zahoda uvožena, črna komedija na pohodu.