(GLEDALIŠKA KRITIKA) Zakaj lahko fašizem spet zmaga

Začne se s 30. januarjem 1933, dnem, ko je Hitler postal kancler. Dva nacista v zmagovitih uniformah ugotavljata, da je svet zdaj njihov, ampak vseeno še ne cel, recimo ta predel, v katerem sta se znašla, je očitno poln "levičarskih pičk". Konča se zdaj, s fiktivnim dialogom med ozaveščenim Slovencem in Romom. "Ti je ljubše, da ti rečem Rom ali cigan?" vpraša Slovenec. "Meni nihče nič ne reče," odgovori Rom.

Nova uprizoritev Sebastijana Horvata je postavljena v Katedrali Kina Šiška. Prostor omogoča gledališko pisto med razdeljenim avditorijem, na kateri se preigravajo prizori iz vsakdanjega nemškega življenja četrtega desetletja 20. stoletja in iz slovenskega 21. stoletja. V prvem delu smo pri Brechtu. Poudarjeno počasi, s strogo koncentracijo se razgrinja vse tisto, česar si ob sintagmi "strah in beda Tretjega rajha" po navadi ne predstavljamo. Ne fanatični, deklarirani nacisti, ampak vsi tisti dobromisleči, korektni ljudje, ki jih vsak (totalitarni) sistem potrebuje prav toliko, kot potrebuje vernike. Tisti ljudje vseh slojev in poklicev, ki so se bali in so sami sebi in drugim lagali, ko je nemška oblast vojaško podprla Francov fašizem, ko jim je priskrbela delo z industrijo orožja, ko jih je zaradi te industrije stradala ali ko je začela dokončno reševati judovsko vprašanje. "Teza" o grehu in krivdi domnevno nedolžnega slehernika danes več ni tako nova, kot je bila v času Brechtove drame, še vedno in vedno znova pa nas lahko šokira, da so se popolne umetniške diagnoze dogajale povsem sočasno z vzponom nacizma. Strah in bedo Tretjega rajha je Brecht končal že leta 1935, prvič je bila uprizorjena v Parizu leta 1938. (Charlie Chaplin pa je takrat že snemal Velikega diktatorja.) In še vedno je na mikronivoju posameznih prizorov fascinanten Brechtov način spodmikanja gledalčevega pričakovanja. Še vedno ne veš, kdo bo na koncu izdal svoje (in tvoje) prepričanje in v končni fazi tudi ne, kaj sploh je njegovo (in tvoje) prepričanje.

In potem smo tukaj in zdaj. Kako nam lahko Brecht pomaga uzreti naš čas? Oziroma kaj mora pokazati, dokazati, razkriti sodobno umetniško delo, da bi lahko bilo tako natančna diagnoza sočasnosti, kot je bila Strah in beda Tretjega rajha? Tako kot Brecht tudi Sebastijan Horvat z Milanom Ramšakom Markovićem in igralci ne uprizarja evidentnih desnih populistov. Ne trudi se s posnemanjem trumpov ali grimsov, tistih torej, v katerih danes iščemo in najdemo svoje fašiste. To bi bilo prelahko in preveč plehko. Namesto tega uprizarja tiste, ki se tako radi delajo norca iz trumpov in grimsov in mislijo, da so s tem naredili dovolj. Uprizarja jih tako, da se dela norca iz njihovih teorij in praks na tistih točkah, ki jih je v svoji analizi detektiral Brecht, predvsem v odnosu do delavskega razreda in do današnjih Drugih. Predstava si pri doziranju strahu in bede res da duška. Uprizarja na primer "poslednjo delavsko-punkersko univerzo", ki se (s teoretsko psihoanalitskim orožjem na popkulturnem terenu) sprašuje, ali so delavci sploh še v tovarnah oziroma ali je to še delavski razred. Uprizarja slovensko fantazmo o beguncih: ne ksenofobno, ampak ekstra tolerantno slovensko družino, ki odprtih rok sprejme begunko iz arabskega sveta, jo nahrani in obleče in ponižno sprejme njene običaje, ona pa jo, zakamuflirana teroristka seveda, z užitkom pobije. In obilno nekorektno uprizarja politično korektnost, tisti površinski diskurz pravšnjosti torej, ki je zamenjal etiko. Preden nam uprizori finalni "vic o ciganih", se Stane Tomazin izživi v stopnjevani vlogi, hm, pijane temnopolte biseksualne transspolne invalidke z motnjami v duševnem razvoju, ki ob vseh drugih pravicah zahteva tudi pravico do javnega umetniškega izražanja.

Drastično direktni prevod: danes desni totalitarizmi lahko cvetijo (tudi zato), ker se je levica oddaljila od delavskega razreda in ker namesto razrednih antagonizmov kot glavno agendo uveljavlja priznanje identitete. Danes ksenofobne politike cvetijo, ker jim stojijo nasproti nereflektirane dobrodošlice ... Ker znamo, na koncu, drugega primerno naslavljati, ne pustimo pa mu govoriti.

Ko je Sebastijan Horvat pri Brechtu, je pri svojem izhodišču. Gledališče, ki gledalcem govori, ne buljite tako romantično, ker govorimo vam in o vas, je njegovo imanentno gledališče. (Že v prvem prizoru se tokrat gledališče na gledalce, dobesedno in vseeno inventivno, poščije.) Zelo nazorno, pamfletistično, ampak ne enoplastno in poenostavljajoče gledališče. Tudi Strah in beda Tretjega rajha je takšna. In ker je pravo epsko gledališče že po sebi vedno tudi kritika gledališča samega, v uprizoritvi dobimo med drugim (samo)kritiko prevladujoče forme sodobnega slovenskega (in zlasti Slovenskega mladinskega) gledališča - kritiko snovalnega gledališča. Implicitno pa lahko izpeljemo tudi metakritiko umetnosti in gledališča: tudi če umetnik opravi svojo nalogo tako dobro, kot jo je Brecht, nam nič ne pomaga. Drama Strah in beda Tretjega rajha ni ustavila strahu in bede Tretjega rajha in tudi ta uprizoritev ne bo spremenila naše bede. Umetnost je dokument o porazu.

Odlične igralke in igralci Slovenskega mladinskega gledališča z dvema gostoma s pomočjo glasbe in drugih elementov stopnjujejo tempo skozi vso uprizoritev. Dve uri in pol brez pavze mineta hitro. Vsem brechtovskim in horvatovskim presenečenjem navkljub pa Strah in bedo Tretjega rajha - čisto nepresenetljivo - priporočamo predvsem tistim, ki imajo radi ekplicitno politično gledališče.