Govori in Knjigica: kako govorita o sebi literat in igralec

Sočasno sta pri dveh mariborskih založbah, Pivec in Kulturni center, izšli knjigi dveh v Mariboru živečih in delujočih umetnikov. To seveda ni posebno pomenljiv podatek, ker bolj ali manj vse mariborske založbe posvečajo posebno pozornost tukajšnjim avtorjem. Vseeno pa knjigi dramskega igralca Petra Ternovška in pesnika Boruta Gombača druži več kot življenjski prostor njunih avtorjev.

To je prišlo do izraza tudi na predstavitvah obeh knjig. Nobena ni bila zastavljena kot običajen pogovor z avtorjem, temveč kot zrežiran umetniški multimedijski dogodek tako rekoč. Borut Gombač je imel na predstavitvi Govorov v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor performans. Razložil je, da Govori že govorijo o njegovem delu, zato se mu zdi nesmiselno, da bi ta metadiskurz še potenciral in - z moderatorjem ali moderatorko - govoril o tem, kako govori o svojem delu. Namesto tega je bral odlomke iz Govorov, jih projiciral, vmes pa so se vrstile avtorjeve meditativne fotografije prizorov iz narave in glasbene točke Marka Groblerja, stalnega interpreta Gombačeve poezije. 

Peter Ternovšek je sicer imel moderiran pogovor, na Malem odru SNG Maribor ga je vodila Darka Tancer Kajnih, ampak režiser večera je bil igralec. Najprej zato, ker je na običajna vprašanja odgovarjal z nepričakovanimi prebliski in mislicami, z vprašanji, opustitvami in zasuki. Potem pa z zasnovo celotne predstave: z lučkarjem se je bil moral dogovoriti, kdaj in kako naj ugasne luč. Prvič smo v čisti temi nemirno obsedeli, naslednjič pa smo že vedeli, da je to znak za spremembo žanra - avtor in moderatorka sta prekinila govor in igralec je začel brati izbrano poezijo. 

Dalje, knjigi družita tudi naslova. Knjigi Knjigica in Govori imata - skoraj - generičen naslov. Avtorja sta se odločila za oznako medija oziroma zvrsti. V obeh primerih je v tem mogoče videti odločitev za nepretencioznost. Knjigica sporoča, da je majhna verzija tega, kar se po navadi razume kot knjiga. Njeno sporočilo je prav to, da ne želi sporočiti nič velikega, samo drobne reči, ki se človeku naživijo. Govori so, nasprotno, neke vrste povečevalnica. V knjigi je res nekaj govorov, ki jih je imel avtor predvsem ob odprtjih raznih prireditev, tem daljšim formam pa je kot nasprotje in dopolnitev pridal kratke, včasih tudi enostavčne domislice. In vse druge zvrsti, v katerih je govoril o svojem delu, največkrat intervjuje. Govori so tako preprosto oznaka za vse tipe govora o lastnem delu, govorjenje je tukaj tisto, kar reflektira ustvarjanje. 

Še eno povezavo vidim med knjigama oziroma bolj med avtorjema: Borut Gombač je napisal knjigo o tem, kako govori njegovo delo, Peter Ternovšek pa je za svoje profesionalno slovo od Drame SNG Maribor izbral prav tako govor, in sicer enega najpomembnejših govorov v zgodovini zahodne misli: Sokratov predsmrtni govor, se pravi Apologijo oziroma Zagovor. Malo je igralcev in ljudi, ki bi se zdeli igralsko in človeško tako zelo primerni za to vlogo. In zato se zdi res posrečeno, da je dobil Peter Ternovšek na naslovnici Knjigice dorisano sokratovsko bradico. Kar ga, spet, poveže z Borutom Gombačem na naslovnici Govorov. Na obeh naslovnicah sta blago nasmehnjena avtorja z bradico.

Tudi strukturi knjig sta si po svoje podobni. V Govorih je Borut Gombač na enem mestu vse to, kar piše v geslih: pesnik, pisatelj, dramatik, organizator literarnih dogodkov in knjižničar. Če je koncentracija "govorov" na enem mestu dokaj ustaljena praksa, je njihova razčlemba v tej knjigi posebnost. Že obstoječa in delno že objavljena besedila je avtor razstavil tako, da so se izpisali štirje tematski sklopi (Kako govori poezija, Kako govorijo radijske igre, Kako govori mladinska književnost, Kako govorijo knjige) z bogato notranjo dramaturgijo. Nova struktura je izpostavila ponavljajoča se mesta, jih izostrila in osvetlila z vseh kotov. Pokazala je raznolikost, a tudi povezanost in celovitost. Kar Borut Gombač piše, počne in kar o tem "govori", je neločljivo. 

V enem od "govorov" je Borut Gombač zapisal: "Ne vem, če mi je uspelo, vsekakor pa sem hotel narediti nekaj, kar bi bilo nezlomljivo in hkrati ranljivo in krhko. Nekaj, kar bi bilo nezamenljivo samosvoje in hkrati obče. Nekaj, kar bi se začenjalo tam, kjer se konča. Nekaj, kar bi hkrati zaživelo v prostoru med neizprosno  logiko sintakse, neprebojno mimetičnostjo opisa in fluidnostjo domišljijske in metaforične nadgradnje. Nekaj, kar bi naseljevalo kontinuiteto časa in nepredvidljivo globino trenutka. Nekaj, kar bi govorilo z besedo in zamolkom. Nekaj, kar bi se sesulo, če bi odstranil (dodal) eno samo besedo ali zlog. Nekaj, kar b bilo tekoče berljivo in hkrati ne bi preneslo niti kančka predvidljivega ali površnega branja. Skratka - nekaj, kar bi bilo napisano s konico konice 'pisala'."

Ternovškova Knjigica je formalno razdeljena na O sebi in O meni, O sebi pa na podpoglavja Vprašajčki, Klicajčki, Zakajčki, Teatrčki, Sončni žarki, Zahvale.  V vseh (samo)spraševanjih  - o življenju, vesolju in sploh vsem, posebej pa o gledališču -, v vseh domislicah, od enostavčnih do takšnih, ki so bili res govori (recimo ob prejetju Borštnikovega prstana), Peter Ternovšek uteleša ambivalentno podobo modre nevednosti, tiste nevednosti, ki ve, da je najpametnejša, ker ve, da nič ne ve. Tako kot je to počel na odru, se tudi v knjigi za ljudsko masko nevednega tepčka razkriva podoba modrijana visokega tipa. 

Urednik Knjigice Boštjan Narat je zapisal, da se zdijo posamezni koščki tega mozaika mimobežni, "včasih skoraj naključni, vsi skupaj pa sestavljajo celoto, neprimerno večjo od vsote njenih delov. Življenje je sestavljeno iz kratkih trenutkov in umetniška pot je potovanje z majhnimi koraki, vsak poskus, da bi eno ali drugo uzrli in dojeli kot celoto, pa je v resnici obsojen na neuspeh. S čimer ni popolnoma nič narobe - Peter to zelo dobro ve. Tako kot ve za mir jutranjih sprehodov, presunljivost pesmi in utrip srca odrskih desk. Ve, da vsega, kar je doživel, ne bo nikoli v celoti razumel; da sta smisel in lepota bolj kot v razumu doma v občutju. Zato njegova knjiga mora biti Knjigica. Ker so resnično veliki umetniki v odnosu do umetnosti (in življenja) ponižni, skromni in ... majhni."