Gregor Radonjič: Bolj me zanimajo prazni prostori

Več kot četrt stoletja že ustvarja, sodi med najpropulzivnejše mariborske fotografe. Je tudi univerzitetni profesor, a svoje akademske kariere ne meša z umetniško. To sta ločeni poti, pravi. Je avtor petindvajsetih samostojnih razstav, soavtor dveh knjig s fotografijami, s pesnico Nežo Maurer je izdal knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskim umetnikom Tomažem Brenkom predstavil v spremljevalnem sporedu Borštnikovega srečanja. Ob tem še na festivalu Performa in Lent. Ta čas razstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. Razstava Metakrajine - Vzporedne resničnosti so ekspresivne meditacije prostorov okoli nas. Lani je bil izbran v ožji izbor PX3 Prix de la Photographie Paris in Fine Art Photography Award.
Predstavitev v osrednjem hramu kulture je zmeraj dogodek, hkrati pa tudi zadnja razstava vsebuje vaš leitmotiv - odsotnost človeka na fotografijah.
"Prevladujoča rdeča nit mojega ustvarjanja je, da ne fotografiram ljudi. Človek je sicer zanimiv motiv, a vso pozornost potegne nase. Bolj me zanimajo prazni prostori. Mislim, da je to tisto značilno v moji fotografiji. Tako je tudi v mojih zadnjih dveh ciklih Metakrajine in Vzporedne resničnosti, kjer fotografsko raziskujem prostore. Zadnja leta me najbolj zanimajo urbani, pa tudi neurbani prostori v širšem pomenu besede. V Cankarjevem domu zdaj razstavljam prav te. Zanimajo me tisti koščki pokrajin, ki so za ljudi nezanimivi, nihče se tu ne bo ustavljal. Želim iz krajev, ki ne pritegnejo nobenega pogleda, narediti motiv, ki deluje vizualno zanimivo in ustavi pogled gledalca. Fotografija je lahko dokumentarna, lahko pa ustvari nove svetove, in moja je takšna. Ne želim preveč sugerirati gledalcu, kaj naj gleda, prepuščam mu, da sam vstopa v te svetove. Meditativno, da umiri pogled. Moja fotografija je kot instrumentalna glasba, brez vokala, brez človeka. Minimalizem je tudi značilen za moje fotografije. Ne delam klasične pokrajinske fotografije s tipično globinsko perspektivo, ampak jo želim predstaviti drugače, s sloji, paralelnimi resničnostmi."
Na začetku ste bili analogni fotograf?
"Na srečo sem bil dve desetletji in temnico imam še danes doma. Pozno sem pristopil k digitalnemu aparatu, vsi okoli mene so jih že imeli. Zrasel sem v temnici, še zmeraj hranim vse svoje črno-bele filme in diapozitive. S Tomažem Brenkom sva prav z njimi naredila celo vrsto performansov. Zagotovo smo se drugače naučili gledati na fotografijo, kot jo danes gledajo mladi fotografi. Mnogi se zdaj sicer vračajo k analogni fotografiji. Sicer pa se s fotografsko tehniko ne ubadam kaj preveč. Ne zdi se mi pomembna, ne zanimajo me zadnji modeli kamer. Tudi manipuliram ne veliko, uporabljam osnovne digitalne manipulacije, ki smo jih uporabljali že v temnici, to so izrez, kontrast, senčenje, dosvetljevanje. Treba je vedeti, da digitalna fotografija ni edina, ki omogoča fotografsko manipulacijo. Če malce pomislimo, je črno-bela fotografija prav tako izjemna vizualna manipulacija, ker barvni svet transformira v črno-belega."

Tisto, kar ohranjamo v spominu, ko smo nehali gledati

Pesnik Gregor Strniša ni nikoli prestopil meje svoje domovine, pa ima v svoji literaturi tako vesolje. Vi ste videli ogromno sveta, z Liljano Jarh sta napisala knjigo kratkih popotnih zgodb, položenih med umetniške fotografije V daljavo zazrte oči. Kitajska, Kambodža, Maroko, ZDA, Kuba, Tajska, Peru, Tibet, Egipt, Francija ... je le nekaj dežel, kjer ste bili. Kako je s temi svetovi pri vas?
"Ne potujem zaradi fotografiranja, to ni moj motiv. Na potovanjih slikam tisto, za kar se drugi sploh ne zavzamejo. Mnoge moje krajine pa so iz mojega najbližjega okolja. Potovanja so lahko neki katalizator pri ustvarjanju, ni pa nujno. Prepričan sem, da ustvarjalni proces prihaja iz podzavesti. Nisem se zavestno odločil, da ne bom fotografiral ljudi, a z leti sem ugotovil, kaj je tisto, kar me najbolj vleče in v čem sem boljši. Fotografiranje krajin in prostorov doživljam na prav poseben način. Tukaj bi svoje ustvarjanje navezal na misel francoskega krajinarja Gillesa Clementa, ki je rekel, da je pokrajina tisto, kar ohranjamo v spominu, potem ko smo prenehali gledati. Tisto, kar ohranjamo v spominu, potem ko smo prenehali uporabljati svoja čutila sredi prostora."
Danes izraz fotoamater ne obstaja, hiperdemokratizacija fotografije je prinesla tudi inflacijo fotografov in fotografij. Ogromno dobrega, a tudi slabega?
"Kot vsako pisanje ni literatura, tudi vsaka uporaba fotoaparata ni kreativno dejanje. Res je subjektivno, a trdnih temeljev ni, da bi vedeli, kje se začne umetniško in konča ljubiteljsko fotografiranje. Kar se mene tiče, je z dobro fotografijo tako kot pri poslušanju glasbe. Ko slišiš tisto pravo, me zadene v pleksus in si je želim slišati še in še. Sicer pa je fotografija blazno heterogen medij. Moja pokrajinska fotografija nima nič skupnega s studijsko, portretno, reportersko fotografijo."
Če greva skozi vaše tematske cikle – puščice, zidovi židovskih getov iz druge svetovne vojne, vzporedni svetovi; nenavadni motivi v bistvu?
"Arhetipskega motiva, kot je puščica v urbanem prostoru, se pred menoj res še nihče ni lotil. V Sinagogi v Mariboru sem na 1. mariborskem festivalu fotografije razstavil fotografije zidov židovskih getov iz druge svetovne vojne. Cikel ni bil vnaprej načrtovan, pred leti sem obiskal najprej Krakov, šel sem po sledeh scen iz filma Schindlerjev seznam. Fotografiral sem ostanke zidov geta. Kasneje sem se znašel v Varšavi, spet sem našel ostanke zidov židovskega geta, nenavadno vpete v sodobno arhitekturo. Nazadnje pa še Budimpešta, kjer pa sem že zaokrožil ta cikel. To so popolnoma skriti opomniki zgodovine v urbanih okoljih. Sploh jih ni enostavno najti. Niso bila grozljiva le koncentracijska taborišča, ampak tudi geti. To se pozablja. Motiv židovskih getov sem letos razstavljal tudi na skupinski kurirani razstavi The Froniters are my Prison - Meje so moj zapor v Pavlovi hiši, ob stoletnici podpisa senžermenske mirovne pogodbe."
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor ste se predstavili z razstavo Tišine - Silences.
"Iniciativa je bila moja, hotel sem naseliti neke drugačne prostore s fotografijo. V prostore, ki primarno niso namenjeni predstavitvi fotografskega medija."
Spomnim se vašega prvega glasbeno-pesniško-fotografskega performansa Izročilo sfinge s Tomažem Brenkom v Glazerjevi dvorani. Bila sta pionirja v tem spajanju svetov pred več kot dvema desetletjema. Tudi Neža Maurer je pomembna v tem spajanju?
"Zakaj bi se samoomejevali pri ustvarjanju, rad sodelujem s pesniki. Petnajst let je že od smrti Tomaža Brenka. Vizualni medij se lahko krasno zliva z umetniško besedo in v tej smeri nadaljujem. Fotografije v knjigi z Nežo Maurer so z diapozitivov in so nekak memento mori tej tehniki."

Specializacijo prignali do absurda

Kot znanstvenika, strokovnjaka za preučevanje vplivov izdelkov na okolje, ogljični odtis, ekodizajn izdelkov ..., vas najbrž zanima stik med znanostjo in umetnostjo, ki je ta čas najbolj kulturnopolitično podprta umetniška panoga tudi pri nas.
"Osebno me zelo zanima povezava med znanostjo in umetnostjo. Doma si ustvarjam vedno večji arhiv virov raznih študij, esejev, knjig, ki povezujejo ta področja. Prepletanje znanosti in umetnosti me intimno zelo zanima. V času EPK smo imeli na rektoratu Univerze v Mariboru okroglo mizo, kjer sem sodeloval, in smo razpravljali o povezavah med znanostjo, umetnostjo in gospodarstvom. Ti dve področji nikakor nista ločeni, dopolnjujeta se. Umetnost zelo vpliva na imaginacijo, ki je potrebna pri znanstvenem delu. Je pa na žalost tudi neki drugi trend na področju znanosti - specializacija, ko se področja vedno bolj drobijo in je vedno manj širine. Na žalost je ta trend prevladujoč.
So pa znanstveniki, ki so bili izjemni umetniki, od da Vincija do filozofa in fizika Blaisa Pascala, Goetheja je na koncu zanimala optika. Werner Heissenberg je v svojem domu prirejal violinske koncerte za svoje prijatelje. Včasih je bilo ukvarjanje z enim in drugim področjem zaželeno, cenjeno. Danes smo specializacijo prignali do absurda. Zagotovo je ena izmed nalog umetnosti, da opozarja na nekatere tehnološke zablode, ki smo jim že priča, da opozarja na tveganja, ki jih znanost in tehnologije prinašajo. Naloga umetnosti pa je tudi, da nas umiri kot ljudi. Če nam bo uspelo umiriti sebe, lahko umirimo tudi okolico. Tudi to je naloga umetnosti. Ne le, da je vselej družbenokritična, ampak da zastanemo in se ob njej umirimo."