Glas ljudstva pravi: Borštnikovo poleti (ali tudi spomladi) ne gre. Ampak Borštnikovo je. Kakšen je bil dejanski odziv publike? Ob ponovnem odprtju so bile gledališke hiše z abonmajskim sistemom sicer polne (kolikor so to dovoljevali ukrepi, seveda), druga gledališča pa precej manj, in smo govorili o tem, da se je publika odvadila prireditev ...
"Rast festivala v zadnjem obdobju in epidemične okoliščine so privedle do tega, da je več desetletij stara zamisel o premiku Borštnikovega srečanja na zgodnejši termin letos uresničena. Ne le da Borštnikovo je, kot pravite, tudi predstave so večinoma dobro obiskane in to me navdaja z optimizmom. Že prva poletna izvedba obeta, da bo termin pri mariborskem občinstvu dobro sprejet, letošnje festivalsko dogajanje je dinamično, ljudje prihajajo, srečujejo se in sčasoma se bo ta zgodnjepoletni termin gotovo uveljavil. Letošnje Borštnikovo najbolj zaznamuje nedavni zagon gledališč in kulturnih prireditev, trenutno dogajanje v mestu je zgoščeno, kultura je preplavila ulice in trge, ljudje pa to radostno in tudi hvaležno sprejemajo, vsaj zdi se mi tako. Po pogovoru z drugimi organizatorji ugotavljam, da mnogi razmišljajo o premiku svojih programov v majsko in junijsko obdobje. Očitno bo prehod med pomladjo in poletjem novi vrhunec kulturnega dogajanja v Mariboru. Veselim se tega brbotanja različnih prizadevanj, so znak vitalnosti, organizacijskih in ustvarjalnih moči, obet in tudi upanje za prihodnost kulturnega življenja v mestu.
Če se vrnem k festivalu ... novi termin bo gotovo terjal obdobje prilagajanja, proces se letos šele pričenja, vendar sem prepričan, da si že čez nekaj let ne bomo več mogli predstavljati začetka poletja brez Borštnikovega srečanja. Trenutna dovoljena zasedenost dvoran je do 75 odstotkov, kar pomeni, da pri obisku in prodaji vstopnic prejšnjih let ne moremo doseči, vendar to letos ni zelo pomemben dejavnik. Ključno je, da smo lahko pripravili in, danes že lahko rečem, tudi izpeljali festival, in to v novem terminu ter celoviti in mednarodni različici. Le še vodena sprehoda, omizje o dramatiki Stanka Majcna, koncerta in tekmovalna predstava Sedem dni nas ločijo od podelitve festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana. Ob nedavnem odprtju gledališč so slovenski producenti pričakovali razprodane dvorane in v mnogih primerih se to žal ni zgodilo, k čemur sta svoje prispevala tudi postepidemična inertnost ter PCT-pogoj. Na festivalu pa je obisk sorazmerno dober, celo boljši od pričakovanega, vendar bi lahko bil še boljši. Zlasti pri spremljevalnem in strokovnem programu so še rezerve, temu se bomo posvetili v prihodnje. Občinstvo ni samoumevna kategorija, zlasti ne pri tako obsežnem programu, za občinstvo se je treba potruditi. S partnerji pripravljamo relevantne vsebine in aktivnosti na področju refleksije aktualnega stanja in trendov v slovenskem in evropskem gledališču, lani smo ta segment pričeli prenašati v živo prek festivalske FB-strani, dogodki so posneti in dostopni tudi kasneje. Kljub temu pa si želimo, da bi se teh dogodkov ljudje udeleževali tudi fizično. Kar se publike tiče, najbrž je res nekaj inertnosti, epidemija je posegla globoko v ritem socialnega in kulturnega življenja ljudi, mnoge še vedno moti PCT-pogoj. To se bo sčasoma sicer uravnalo, vendar se mi zdi pomembno, da ne pride do ponovnega zaprtja gledališča ob morebitnem pojavu jesenskega vala."
In kakšen je odziv gledališč? Čeprav se na festivalu zdi, da vse teče gladko, normalno, je situacija vendarle "nenormalna", ne le neobičajen letni čas, temveč tudi čas nastanka predstav ...
"Producenti predstav so se izjemno potrudili, da so lahko zagotovili svojo udeležbo na festivalu. To je bil dejavnik tveganja in na tej točki bi se letošnje Borštnikovo lahko sesedlo, še preden bi se pričelo. Po odprtju gledališč so producenti imeli pripravljene v času zaprtja nastale predstave, abonmajska gledališča pa so imela velik zaostanek pri realizaciji svojega programa za abonente. Vsi so se konstruktivno odzvali, potrdili sodelovanje, in veseli me, da je letošnji festivalski program celovit. Programska zasnova je večinoma nastala v času pred zaprtjem, šele naslednja festivalska edicija, v letu 2022, bo predstavila koronsko gledališko sezono, ki je pomembno zaznamovala ustvarjalce in tudi slovensko gledališče v celoti. Predstave in drugi projekti, ki so nastajali v času zaprtja, so na različne načine odraz tega obdobja, najprej na ravni produkcijskih modelov in spremenjenih metod dela v času socialnega distanciranja, seveda pa se vse to odraža tudi na vsebinski in estetski ravni. In čeprav Borštnikovo teče nemoteno in brez zapletov, se seveda vsi zavedamo, da smo daleč od običajnih razmer, gledališča so odprta šele nekaj dni, razpeti smo med evforijo in negotovostjo, ob tem pa nihče ne ve, kaj nam prinaša jesen. Tudi drugje v Evropi so podobno nepredvidljive okoliščine, v nekaterih državah so predstave povsem razprodane, v drugih se gledališča še niti odprla niso. Ta čas od nas vseh terja prilagodljivost, premišljenost in zbranost. Veliko različnih scenarijev nas lahko čaka v prihodnjih mesecih in naj bodo njihov najmanjši skupni imenovalec za javnost odprta gledališča."
V letošnji izdaji se zdi kontinuiran in sistematiziran tudi koncertni program v Sodnem stolpu. Je zanimanje zanj? Seveda je tudi ta festivalski segment sovpadel s splošnim odpiranjem, ko se v mestu na vseh lokacijah dogaja veliko ...
"Premik v poletni čas, daljši in toplejši dnevi ter prenova Sodnega stolpa so nam omogočili oblikovanje niza koncertov, ki širi programsko zasnovo Borštnikovega srečanja. K sodelovanju smo povabili sijajne ustvarjalce, ki so na različne načine povezani z gledališčem, in letošnji odziv občinstva je zelo pozitiven. Anja Zag Golob, Drago Ivanuša, Janez Dovč, Vasko Atanasovski, skupina Insan, Ana Pandur, Damir Avdić in Silence, pa niti nisem naštel vseh. Nekateri dogodki iz tega niza so bili na drugih lokacijah, denimo v avditoriju minoritskega samostana in v SNG Maribor. Pri zasnovi tega segmenta izhajamo iz zamisli po razvijanju dodatnih vsebin ob predstavah, ki pa so povezane z gledališčem in gledališkimi ustvarjalci. Glasbenega programa ne delamo zaradi želje po širitvi na druga področja kulture, ne želimo konkurirati glasbenim festivalom in organizatorjem, zanima me širitev konteksta gledališke ustvarjalnosti, ki pa že po definiciji združuje različna področja ustvarjalnosti. Kljub temu da smo ta segment letos zasnovali premierno, je zanimanje občinstva prisotno, dokler pa dvorane ne bodo razprodane, tudi mi ne bomo povsem zadovoljni."
Ker na letošnjem festivalu gledamo izbrano produkcijo predlanske sezone, si ne znam predstavljati, kdaj in kako bo festival "prišel na čisto". Bo naslednja edicija (predvidoma) združila sezono, ki se je zdaj zaključila, in prihajajočo sezono?
"Aktualno obdobje selekcije, ki se je pričelo julija 2020 in ga zaznamuje dolgotrajno zaprtje gledališč, bomo podaljšali do konca letošnjega leta, do 31. decembra. Izbor predstav v tekmovalnem programu, ki ga bo pripravila Nika Leskovšek, bo v nekoliko razširjenem obsegu predstavljen na Borštnikovem srečanju prihodnje leto, podobno velja tudi za ostale programske sklope, naslednje obdobje izbora pa se bo pričelo z januarjem in zaključilo z decembrom 2022. In potem tako naprej, po koledarskih letih, z vsakokratnim festivalom junija. Na čisto, kot pravite, bomo torej prišli s festivalsko edicijo prihodnje leto."
Pandemija ni zaznamovala samo festivala, ampak gledališče nasploh. O tem, kaj mu je ta doba vzela in kaj mu je dala, se je govorilo na festivalskih omizjih in simpozijih. Lahko posredujete izsledke?
"Evropsko gledališče je preživljalo in pravzaprav še vedno preživlja negotovo in travmatično obdobje, ki v nekaterih državah še kar vztraja. Vemo tudi, da to ni prvo zaprtje evropskega gledališča zaradi epidemije. Temeljna značilnost gledališča je fizična prisotnost človeka na odru in v avditoriju in ta je bila suspendirana na globalni ravni. Strokovne razprave so se fokusirale na občutljivost in krhkost gledališke umetnosti, pa tudi na potencialnosti, ki jih zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov razpirajo spremenjene gledališke relacije. Del razprav je tematiziral problem kužnosti uprizoritvenega telesa in krčenja javnega časa in prostora - oboje tudi kot poskus rekonstrukcije vloge kulture in umetnosti v sodobni družbeni ureditvi. Zdravstveni ukrepi so radikalno posegli v temelje gledališke produkcije, kar je privedlo do različnih pristopov pri odkrivanju novih ali spremenjenih estetskih praks in produkcijskih modelov - in zdi se, da do temeljnega preboja na tem področju vsaj za zdaj ni prišlo. Intenziviranje rabe tehnologije, oddaljeni dostop do umetniških del prek svetovnega spleta ter poskusi vpeljave kamere kot aktivnega gledalca na odru, kot kaže, niso zagotovilo gledališke renesanse, temveč bolj poskus ohranjanja ustvarjalne kondicije in ritma dela ter minimalnega stika med občinstvom in gledališkimi ustvarjalci. Nemara najbolj problematično pa je dejstvo, da je v tem času veliko gledaliških ustvarjalcev ostalo brez dela, in uspešnost revitalizacije gledališča bo odvisna od vključenosti vseh. Večina producentov je tudi med epidemijo intenzivno producirala, tudi pri nas, in to ni nujno dobro, ker tak pristop onemogoča predah in refleksijo. Iz hiperprodukcije, ki je izčrpavala ustvarjalce, je gledališče vstopilo v mrzlično iskanje novih pristopov in formatov, kar je le druga plat medalje, in ob odprtju gledališč se naglo vračamo v prejšnje stanje, morda v še višji prestavi. Utegne se torej zgoditi, da se ne bo nič spremenilo, da se bo evropsko gledališče vrnilo v utečene tirnice, ne da bi si odgovorilo na nekatera temeljna vprašanja svojih notranjih relacij in umeščenosti gledališča v javnem prostoru."
Lanska zaključna prireditev s podelitvijo Borštnikovega prstana Petru Boštjančiču je potekala v izjemnih razmerah. Kakšen zaključek lahko pričakujemo jutri?
"Zaključno prireditev pripravlja režiser Jure Novak, na odru bodo Josip Brass band in portretiranci odmevnega projekta Mi smo kultura avtorja Jerneja Čamplja, ki senzibilizira javnost in politične odločevalce o družbenem pomenu kulturnih ustvarjalcev in njihovem težkem položaju v času epidemije. Temu projektu se je doslej pridružilo več kot 600 slovenskih ustvarjalcev. Vlogo voditelja prireditve prevzemajo portretiranci, in sicer v videoformatu. Na odru bodo seveda tudi festivalski nagrajenci, z letošnjo prejemnico Borštnikovega prstana Jette Ostan Vejrup, ki ji, kot veleva festivalska tradicija, seveda pripada osrednja vloga. Mislim, da bo prireditev letos nekoliko drugačna in da bo odražala duh časa, v katerem se je znašlo slovensko gledališče."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
