(INTERVJU) Andrej Goričar: Dobra glasba ob filmu je tista, ki je ne opaziš

Slovenski film bo prav ob koncu leta doživel enega svojih najbolj veličastnih trenutkov. Vsaj posredno: film Erotikon (1929) je morda res delo češkega režiserja Gustava Machatyja (1901-1963), a ker v njem osrednjo vlogo igra slovenska diva nemega filma Ita Rina, si ga vsaj deloma lastimo tudi pri nas. Na slovitem festivalu Dnevi nemega filma (Le Giornate del Cinema Muto) v italijanskem Pordenonu so oktobra premierno predstavili novo partituro za ta film, ki jo je napisal slovenski skladatelj Andrej Goričar, sicer že od leta 1996 pianist Slovenske kinoteke. Tamkajšnje občinstvo je projekcijo pospremilo s stoječimi ovacijami in številnimi pohvalami, ki glede na visok strokovni renome festivala še zdaleč niso povsem samoumevne.

Nocoj bo Erotikon v novi zvočni podobi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma prvič zaživel tudi pred slovenskim občinstvom. Ob tej priložnosti smo se s skladateljem pogovarjali o Machatyjevem filmu in nasploh o projekcijah nemega filma z živo glasbo. "Gre za izkušnjo, ki venomer pusti globok vtis pri gledalcih. Nemi filmi nas nagovarjajo na drugačen, bolj iskren način," nam pove Goričar kot uvod v razprodani dogodek, ki ga bodo sicer prenašali tudi na 3. programu Radia Slovenija in na spletnem portalu MMC RTV Slovenija.

Filmu Erotikon ste letos res podarili povsem novo partituro, pa vendar vas to filmsko delo spremlja že dolga leta. Kako se je razvijal vaš odnos z njim?

"S filmom Erotikon sem se prvič srečal kot kinotečni pianist. Ne vem natančno, kdaj sem ga prvič spremljal s klavirjem, vendar mi je najbolj v spominu ostala izvedba na Manziolijevem trgu v Izoli v okviru festivala Kino Otok leta 2013. Včasih si še posebej razpoložen in takrat imajo lahko spontane, hipne odločitve velik čar. Predvsem v smislu duha, utripa in spontanosti, ki se sicer tako rada izgubi v kompozicijskem procesu tako velikih razsežnosti, kot je komponiranje glasbe za 90-minutni nemi film. Prav to živo izvedbo sem nekako vzel za vodilo svoje nove partiture za komorno skupino sedmih glasbenikov."

Machatyjev film danes gledamo kot zanimivo zmes vplivov poznih 20-ih let, še posebej sovjetskega montažnega filma in nadrealizma. Kako unikaten je bil ta film v ponudbi tistega časa?

"Erotikon je nastal v času zadnjih nemih filmov, pa je kljub temu razkril in povedal veliko novega. Gre za zgodbo, ki ni enoplastna in pove veliko več kot običajna ljubezenska drama ter pri gledalcu odpira številne osebne interpretacije. Poleg čudovito mehke montaže je na neverjetno lep način prikazana tudi ženska senzualnost."

Ali ta senzualni, večpomenski značaj pripovedi naredi film bolj dojemljiv za glasbeno poigravanje?

"Vsekakor. Moj cilj pri pisanju glasbe za neme filme je, da se elementi filma in glasbe tako prepletejo, da ju ob skupni predstavi ni mogoče več ločiti. In čudovita montaža, bližnji posnetki in večplastna zgodba so lahko zelo sugestivni in se nezavedno zrcalijo v različnih elementih glasbene kompozicije. Filmska montaža je zelo blizu formi in ritmu glasbe, filmska fotografija barvi glasbe, filmska tematika, vsebina, pa razvoju glasbenih idej."

Prav Ita Rina je vodilna sila filma Erotikon. Še posebej bližnji posnetki njenega obraza so tisti, na katerih temelji gledalčevo občutenje filma. Kakšen prostor ustvari takšna izstopajoča vloga za glasbenika in skladatelja?

"Menim, da Erotikon spada med filme, ki imajo nekakšno muzikaličnost že v sebi. Kot recimo Murnauova Zora (Sunrise, 1927), kjer nam že podnaslov Pesem o dveh človeških bitjih pove, da je režiser 'slišal' film. Ali pa v Nosferatuju (1922), kjer v podnaslovu piše, da gre za Simfonijo groze. Erotikon sicer nima tako eksplicitnih namigov na glasbo, vendar s svojimi elementi, ki sem jih naštel v prejšnjem odgovoru, deluje zelo muzikalično. Skušal sem zaznati 'notranja' zvok in tišino samega filma in to zrcaliti tudi v glasbi. Kaj pa bi bila glasba brez tišine?"

Novo partituro Erotikona je naročila Slovenska kinoteka. Na kateri točki skladatelj in arhivska institucija začutita, da nemi film potrebuje nadgradnjo že obstoječe partiture?

"Poleg tega, da gre po mnenju nekaterih in tudi po mojem mnenju za enega najlepših evropskih nemih filmov, je glavni razlog ta, da v njem tudi nastopa slovenska filmska zvezda tedanjega časa, Ita Rina. To dvoje je bil vsekakor velik motiv za Slovensko kinoteko, da se je odločila naročiti novo partituro. Zelo sem vesel, da se je to zgodilo, saj sem si tudi sam že od nekdaj želel uglasbiti ta film. To, da je ta film z mojo novo partituro v svoj program vključil tudi največji in najpomembnejši festival nemega filma Dnevi nemega filma v Pordenonu v okviru svoje letošnje štiridesete izdaje, pa daje vsemu skupaj še dodatno težo."

Film je seveda že pred tem imel svojo partituro. Kakšen odnos privzamete do nje? Vam služi kot priročna referenca pri komponiranju ali jo raje daste na stran in zgradite nekaj povsem svojega?

"Prvo ozvočitev je prispeval Erno Kostal leta 1933, Jan Klusak pa je svojo partituro napisal 60 let kasneje, ko je bila restavrirana kopija filma, kot jo poznamo danes. Sam sem k filmu pristopil iz svoje popolnoma osebne vezi, ki sem jo stkal s filmom, neodvisno od obeh obstoječih partitur. Stkal pa sem jo predvsem tako, da sem film velikokrat gledal v popolni tišini. Nisem želel z glasbo povedati ničesar, kar ne bi zraslo med menoj in filmom."

Vaša vloga dirigenta in predvsem tista improvizatorja glasbe ob nemem filmu je danes neke vrste artefakt. V dobi nemega filma je bila nepogrešljiv del gledalčeve izkušnje, danes pa je aktualna samo še ob tovrstnih kinotečnih in specializiranih projekcijah. Kako to vmesno vlogo med filmom in gledalci doživljate vi?

"Vsekakor mi igranje ob nemih filmih predstavlja velik izziv in veliko zadovoljstvo. Nekaj čarobnega je v tem, da v temi dvorane pustiš svojim občutjem, da se prepletajo s slikami na platnu. V bistvu gre za zelo intimen proces, saj skozi glasbo govoriš tudi o sebi. Samo na tak način se lahko namreč povežeš s filmom, da postaneta oba, film in glasba, neločljiva in ju kot taka zaznava tudi gledalec - poslušalec. Lahko bi rekli, da je dobra glasba ob filmu tista, ki je ne opaziš, ker se tako zlije z njim, bi jo pa zelo pogrešal, če je ne bi bilo."

Kljub nepozabnosti tovrstnih dogodkov pri nas le malo gledalcev spremlja ali pozna to obdobje v zgodovini filma. S katerim argumentom bi vi povabili gledalce, da dajo priložnost nememu filmu z živo glasbo v kinu?

"Tema dvorane in velike gibljive podobe imajo svojo moč. Pri nemem filmu, ki izhaja iz tišine, tako kot izhaja iz tišine tudi glasba, pa še toliko večjo. Tukaj ni moči govorjene besede, je samo moč podobe in z njo prepletene glasbe, ki ima lahko veliko večjo moč kot besede. Zato lahko taka filmsko-glasbena predstava gledalca in poslušalca zelo iskreno nagovori in ima pečat enkratnosti, nepo