Petra Vidali
Kako je v zadnjem času na zaničniških odmaševanjih (obredih verske skupnosti, ki verjame, da je v Sloveniji možen ničodstotni DDV na izdelke, ki širijo slovenski jezik, op. p.) – je na njih toliko ljudi kot v cerkvi ali toliko kot na kulturnih prireditvah?
"Nič od tega, in to nima zveze s korono. Malo sem se naveličal, izpraznil, in čakam, da bi bilo spet smiselno. Nazadnje sem nastopil kot zaničniški kolovodja na lanski otvoritvi knjižnega sejma, ko smo razglasili petodstotni DDV na knjige in časopise, se pravi, ko smo bili na pol poti do nič. Redno sem odmaševal pred KUD-om France Prešeren, dokler sem upal, da ga bomo rešili, ko so ga prodali, pa več ni imelo smisla. Potem sem pa vso svojo politično-kulturno produkcijo iztrošil v kampanji za predsednika."
Ko ste kandidirali za predsednika države, ste kot skoraj najmočnejši razlog omenjali dostop do televizije. Če bi ga imeli, ste rekli, bi ukinili reklame v otroškem programu. Nacionalna televizija ni popolna, ampak zdaj jo moramo braniti, ne?
"Seveda. Treba jo je izboljšat, ne uničit. Veliko je dobrega programa, novinark in novinarjev. Tudi MMC je zelo dober. Je moj najljubši slovenski spletni portal, in ker nimam televizije, program nacionalke spremljam samo preko njega, tako da sem zelo občasen gledalec. Vendar sem prepričan, da je javna televizija najpomembnejši medij naše družbe in jo je zato treba naredit kar najboljšo in neodvisno od politike in tržne ekonomije. Komercializacija in politizacija javne televizije sta zločin nad družbo, in ker je naša javna televizija že precej spolitizirana in skomercializirana, bi jo bilo treba izboljšat v povsem nasprotni smeri, kot se trudi sedanja vlada, ki skuša kar najbolj finančno kaznovat vse svoje najbolj glasne nasprotnike. Zato se bojim, da prihaja čas, ko bodo vsi, ki se trudijo kultivirat našo družbo, morali to delat še bolj požrtvovalno in z manj misli na zaslužek. In mi je kar malo nerodno, ker sem sam že zunaj tega, saj sem upokojenec z rešenim stanovanjskim problemom in odraslima otrokoma, tako da lahko preživim tudi brez nastopov. Če si pa zdaj star trideset let, štirideset let, je pa čista jeba. Te ljudi so čisto odrezali. Za dva meseca in pol so dobili denarno nadomestilo, ki jim ga še zdaj očitajo, potem so pa ostali brez vsega. Hkrati so pa nam, starcem, dali zastonj vožnje. Kar je super, a bi morale biti zastonj za vse in predvsem bi morale biti Slovenske železnice v bistveno manj sramotnem stanju, kot so tudi po zaslugi trenutno vladajoče stranke. Sicer pa sem ravno danes izvedel, da se okužbe najlažje širijo v klimatiziranih zaprtih prostorih, torej v javnem transportu, tako da bi kakšen ljubitelj teorije zarote lahko še pomislil, da gre pri zastonjskem javnem prevozu za dobro premišljeno past za starce."
Nisem vedela, da ste že v penziji. Delate pa še?
"Pred dvema letoma sem veliko pisal za teatre, sedem premier sem imel, in sem se malo skuril, tako da sem računal, da bom nekaj časa bolj nastopal kot pisal, a zdaj zaradi korone nimam niti nastopov. S pisanjem za otroke sem se tudi vsaj za nekaj časa izpraznil, tako da so Rimuzine in črkolazen mogoče moja zadnja knjiga, ki bi lahko dobila večernico, in sem je zato dodatno vesel."
Ostaniva malo še pri drugih črkarskih pravdah. Zadnja je bila proti angleščini kot učnemu jeziku na univerzah. Ne spomnim se, da bi vi zelo glasno bili ta boj.
"Mislim, da bi angleščina morala biti obvezna lingua franca cele Evropske unije. Zdaj, ko so Britanci odšli, še toliko bolj, saj ni razen Ircev in Maltežanov nikogar, ki bi bil s tem privilegiran. Z uporabo angleščine smo lahko v Avstriji ali Italiji enakopravni sogovorniki in se nam, če oni ne govorijo slovensko, ni treba prilagodit njihovemu jeziku. Tako jaz to vidim, čeprav so stvari z jezikom seveda bolj kompleksne. Nekoč sem bil zelo za to, da se program za otroke sinhronizira, in še zdaj se mi zdi dobro, da se, če je to dobro narejeno. Ko sta bila otroka majhna, smo veliko gledali risanke na nacionalki in na Cartoon Networku in je bila včasih slovenska sinhronizacija boljša od originala. Recimo Cofko Cof je bil v sinhronizaciji Iva Godniča tako vrhunski, da bi moral biti na voljo vsem generacijam otrok. Hkrati pa je res, da se otroci, če gledajo original in jim starejši pri tem pomagajo, na zelo prijeten način učijo jezika. Spomnim se, da sta sin in njegov frend v tretjem razredu, ko smo šli iz kina, citirala angleške dialoge, ker sta se angleščine naučila iz risank. Zato se mi zdi še kar grozno, kadar vidim, kako današnji otroci gledajo šablonsko sinhronizirane precej bebaste risanke ali otroške nadaljevanke, kar je po mojem najslabša možnost. Sinhronizacija mora biti dobra in v živem jeziku, hkrati pa mora biti tudi dober izbor risank in nadaljevank. Mislim, da bi morali imet strokovno komisijo, ki bi skrbela, da bi bile kvalitetne risanke v slovenščini s pomočjo proračunskih sredstev cenovno bolj dostopne kot džank, na katerem visijo mnogi današnji otroci."
"A če se vrnem k angleščini, ne mislim, da bi nas ogrožala. Je seveda nujno, da se slovenščina razvija kot jezik znanosti, a za to ni dovolj le zatiranje angleščine, ampak tudi več slovenske jezikovne samozavesti. In znati samo angleško včasih ni dovolj. Ko se je marca 2003 bližal napad na Irak, se je pripravljal tudi naš referendum o vstopu v Nato, zato so vse ameriške, britanske in slovenske televizije trobile v isti militaristični rog, tako da si preko takratne kabelske ponudbe bolj verodostojno plat medalje lahko slišal le na nemških, francoskih in hrvaških kanalih, in je bilo znanje njihovih jezikov še kako dobrodošlo."
Ampak problem je, pravite, da jezik in druge identitetne teme pri nas levice ne zanimajo.
"Mogoče jo bodo zdaj, ko je vse bolj očitno, da nam v imenu domoljubja sesuvajo nacionalno identiteto, saj je vladajoča stranka v kulturni vojni z večino Slovenije in žaljiva do vsega, kar diši po demokratičnem, socialnem in urbanem. Umetnike zmerja z družbenimi paraziti in trdi, da je prava umetnost tista, ki je razumljiva in všečna preprostim podeželskim ljudem, kar je poenostavljanje, saj zunaj mest živijo zelo različni ljudje. Hkrati pa je dokazano, da so pravi generatorji nacionalnih kultur mesta, in kdor širi sovraštvo do lastne prestolnice, svojemu narodu ne želi nič dobrega. Ljubljana, ki seveda ni vsa Slovenija, kot piše na protiljubljanskem grafitu na kopališču Ilirija, je postavila temelje naše nacionalne identitete in brez nje Slovenije ne bi bilo. Vanjo so preko Dunaja iz svojih domačih krajev prišli Linhart, Prešeren in Cankar ustvarit temeljna dela, s pomočjo katerih smo se začeli čutit pripadnike naroda. Seveda je bila Ljubljana majhna in tudi sama precej provincialna, tako da v prelomnih časih ni imela toliko meščanov kot Praga, ki je prav zaradi številnega meščanstva že v 19. stoletju imela odlične nacionalne opere, v 20. pa gledališča, ki so se takoj, ko se je pojavil zvočni film, preorientirala na nov medij. A ne glede na vse pomanjkljivosti prestolnice se s sovraštvom do nje širi tudi sovraštvo do naše nacionalne identitete."
Ob relaciji podeželska – mestna kultura opozarjate tudi na pomanjkanje kakovostne popularne umetnosti oziroma pomanjkanje podpore taki umetnosti.
Kot je zdravstvo namenjeno ljudem in ne zdravnikom, tudi kultura ne bi smela biti namenjena umetnikom
"Temelj problema je v tem, da v samostojni državi nismo razvili kulturne politike. Zato se zdaj, ko je vladajoča stranka do večine obstoječe kulturne sovražna, zdi, da se moramo kulturniki, ki imamo različne interese, združeno postavit za neko kulturno politiko, ki pa je ni in si je mi ne predstavljamo enako. Sam sem brez dvoma v manjšini, a sem sveto prepričan, da je mnoge težave naše jezikovne skupnosti izvirajo iz pomanjkanja kvalitetne sodobne popularne kulture vse od domačih nadaljevank in filmov za otroke in odrasle do že omenjenih kvalitetnih sinhroniziranih risank, ki bi bile lažje dostopne od pofla. Po mojem bi moral biti temelj naše kulturne politike to, da se kultura uporablja kot sredstvo za vzgojo strpne, kreativne in moralne družbe. In me je groza, ker se zavedam, da se mnogim zdi to povsem predmoderno, saj se je iz tega konec koncev v Novi pisariji norčeval že Prešeren. A mogoče je prav Prešeren s svojo romantiko tisti, od katerega bi se morali že končno odlepit in se vrnit k dobrim starim vrednotam razsvetljenstva.
Seveda je pomembna tudi vrhunska umetnost, kot je pomembna raziskovalna znanost, saj obe iščeta poti za naprej. A kot je zdravstvo namenjeno ljudem in ne zdravnikom, tudi kultura ne bi smela biti namenjena umetnikom. Zato je zame katastrofa slovenske poosamosvojitvene kulturne nepolitike, da je naša prva republika, ki jo vladajoča stranka imenuje zločinsko, v prvih devetindvajsetih letih proizvedla več kot deset gledljivih otroških filmov s prvim Kekcem na čelu, sedanja 'samostojna' pa niti ne loči med mladinskim in otroškim filmom, pri čemer bi obojih skupaj s Končarjevimi Dvojnimi počitnicami vred težko našteli deset. Prav tako žalostno se mi zdi tudi to, da gledljiv film o kriminalu, ki nam je ugrabil državo in uničil nekoč uspešne blagovne znamke, povsem izvisi v senci sicer odličnih umetniških filmov, tako da sem bil res vesel, da so zadnji film Metoda Pevca Jaz sem Frenk opazili vsaj v Pulju, kjer je dobil zlato areno za režijo. Pri nas ga je tako ali tako videl le malokdo, saj kvalitetna popularna kultura, tudi ko se pojavi, pogosto ne pride do publike, ki bi jo ob boljšem odnosu domačih umetnostnih kritikov imela."
"Težava slovenske kulture je, da zaradi majhne jezikovne skupnosti težko preživi na trgu, zaradi česar je toliko bolj odvisna od države in teoretikov, ki so v komisijah, od katerih je odvisno, kaj bo in česa ne. In teoretiki pogosto ne marajo popularne kulture. Kar je razumljivo, ni pa dobro za družbo. To situacijo, zaradi katere je kultura pri nas na slabšem glasu, kot bi se spodobilo, pri hujskanju proti domačim umetnikom izkorišča vladajoča stranka, ki se trudi sedanjo nacionalno identiteto čim bolj izkoreninit in jo nadomestit z 'zdravo' in 'domoljubno'. Kar je sicer nemogoče, a bo kljub temu marsikaj dobrega uničila. In tu je problem levice, ki je kulturna politika zanima zgolj kot socialni status umetnikov in njihov eventualen prodor v svet, ne pa tudi kot sredstvo, ki vzgaja domačo družbo. In imamo Slovenci res srečo, da se je vsaj Tito zavedal pomembnosti filma, saj je vprašanje, kdaj bi sicer dobili svoj prvi zvočni film. Pred vojno smo namreč posneli le dva nema, s katerima smo za vse večne čase ovekovečili tisto, kar je že itak za vse večne čase – gore."
Kjerkoli človek zgrabi, pri zaničnikih, kandidaturi ali, končno, pri Rimuzinah in črkolazni, pri vas gre vedno za vprašanje jezika. Za literate radi rečemo, da se igrajo z jezikom, vi pa se v Rimuzinah in črkolazni igrate z jezikom na temo jezika.
"Ko sem bil star dvajset let, so bili moderni modernizmi in sem delal besedne igrarije. Te pesmice so izšle v Problemih, devet let pozneje pa jih je Boris A. Novak kot pesmi za otroke objavil v Kurirčku. Takrat sem prvič pomislil, da bi lahko pisal za otroke. Hkrati sem imel že svojega otroka in sem zato začel pisat pesmi, za katere se mi je zdelo, da bodo všeč tudi njemu. Tako sem potem dolga leta rimaril, dokler se nisem ustrašil, da se bom začel ponavljat, hkrati pa bil tudi malo zafrustriran, ker so bile moje najboljše pesmi neprevedljive, in začel pisat zgodbe. Ko pa je nekaj let pozneje nekdo izračunal, da morajo biti v Cicibanu, v katerem sem objavljal, zgodbe krajše, ker mora biti več slik in večje črke, mi ni zneslo pisat tako kratkih zgodb in sem se vrnil k pesmim, in sicer takim, ki se ukvarjajo z jezikom. Najprej sem napisal pesem v prozi, v kateri se zgornja in spodnja ustnica nočeta dotaknit, potem tisto o črkah s strešicami, ki v globalnem prostoru ostanejo brez njih in spremenijo pomen, nakar so prišle oženjene besede kot banananas in tako naprej. Na koncu sem začel pisat zgodbice o črkah in nameraval napravit nekakšno igrivo slovnico za otroke, a se mi je to potem ustavilo."
Že vaše prve pesmi so torej povsem zamenjale naslovnika in tudi za pesmi v Rimuzinah in črkolazni bi mirno lahko rekli, da so več kot primerne tudi za odrasle, ki imajo radi jezik. Kako pa jih sprejemajo primarni naslovniki, otroci?
"Zdaj sem iz epidemioloških razlogov bolj malo po šolah, pa tudi sicer imam že starih pesmi preveč za nastop, teh novih pa še ne znam na pamet. Nekatere, recimo Parnike, sem včasih prebral in bi se jih najbrž že naučil, če bi ne bilo korone. Sem pa videl, da moj takrat sedemletni vnuk nad zgodbicami o pikah in črkah ni bil navdušen. Hkrati pa sem od kakšnih strašev slišal, da so bile pa ravno te fajn. Otroci so pač različni in eni so bolj zahtevni kot drugi. Nasploh pa je frka, da sta Cicido in Ciciban za presneto majhne otroke, medtem ko v tej suvereni Sloveniji ni niti ene literarne revije, ki bila namenjena starejšim. Še tisto, kar je bilo, je propadlo. Pil ima sicer nekaj leposlovja, a se mora obnašat tržno in z njim ne sme pretiravat. Tako da pri nas marsikakšna literatura za malo starejše otroke ne nastane, ker ni revije, ki bi to objavljala in tudi plačevala."
Revije za otroke so pomemben člen v nastajanju literature za otroke, ne?
"Ja, diktirajo ritem pisanja. Skoraj vse, kar sem napisal za otroke, je izšlo najprej v revijah, ki te silijo, da si vsak mesec vzameš nekaj dni, ko se ukvarjaš s tem, hkrati pa so tam uredniki, ki ti dajejo feedback. Ko je urednica Jasna Merc nenadoma umrla, se mi je prav ustavilo. Pri čemer sem imel že pred tem nekaj časa težave, ker nisem vedel, o čem bi za otroke še pisal, nakar me je znanka, ki je delala predstavo za otroke, prosila, če bi napisal par bontonskih pesmi. Najprej sem rekel, da se mi ne zdi primerno težit otrokom z bontonom, pa mi je razložila, da jim je pač treba povedat, naj na primer pustijo drugega, da pove do konca. In tako sem napisal še moralistični del te knjige, ki je bil tudi urednici zelo všeč. Nakar je naenkrat umrla in od takrat sem do konca tistega letnika Ciciban pisal zgodbe o črkah, potem pa se mi je s pisanjem za otroke čisto ustavilo."
Prva pesem v knjigi je posvečena umrli urednici in je res dober opis sodelovanja. Po navadi pisce knjig za otroke sprašujemo o sodelovanju z ilustratorji, redko pa pomislimo, da je za vsem skupaj dober urednik.
"Z ilustratorjem Zvonkom Čohom sva frenda, že dolgo, a se, odkar 'sodelujeva', srečava samo še na predstavitvah knjig. Na začetku me je še kdaj poklical, ko ni vedel, kako izgleda kak ptič. Jaz pa tudi nisem vedel, ker sem ga izbral bolj zaradi ritma. Tako da jaz napišem, on nariše, urednik pa sprejme ali zavrne. In moram reč, da imam urednike rad in sem bil na koncu vesel, tudi kadar so mi kaj zavrnili. Pri Bobru Boru na primer, ko sem se mučil naravo in kulturo združit in ob tem ne biti pocukran, mi je urednik Andrej Ilc zadevo nekajkrat zavrnil, preden je nastala knjiga, ki mi je zelo ljuba. Jasna mi tekstov sicer ni nikoli zavrnila, sem pa po njeni reakciji čutil, koliko je zadeva dobra. Ja, zelo sem odvisen od urednikov."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
