(INTERVJU) Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc: Orodje arhitekta so manjši posegi

V obrazložitvi nagrade piše, da vas zaznamujejo medsebojno raznoliki ter oblikovno, slogovno in materialno svojstveni projekti. Je vaš opus tako različen?

Blaž Budja: "Doslej smo imeli srečo, da smo, tematsko gledano, delali raznolike projekte, vsaka hiša je bila svoja zgodba."

Rok Jereb: "Pa tudi v istem okolju niso nastajali. Zasnovali smo športno dvorano, varstveni center in tako naprej. Takšno raznolikost in projekte pa povezuje naše razmišljanje o prostoru."

Koliko časa delujete kot ekipa?

Blaž Budja: "Z Rokom sva začela leta 2007, Nina se nama je pridružila leto kasneje. Združujejo nas pogled na prostor, branje prostora, zbiranje problemov in odgovarjanja na vprašanja. Zmeraj si naloge razdelimo in tudi malce rotiramo, da pri različnih projektih vsi sledimo vsem fazam."

Rok Jereb: "Vedno pričnemo z analizo, kaj bi radi z našo arhitekturo dosegli, in se pri iskanju rešitev trudimo biti iskreni. Na primer, materialov ne zakrivamo in nikoli ne skrivamo, iz česa gradimo stavbe. Zato mogoče tudi komentar, da so materiali v svoji prvinskosti poudarjeni. Različna okolja kličejo po različnih materialih."

Blaž Budja: "To je bolj razmislek o tem, kateri material spada kam in kaj je njegov namen. Nikoli ne izbiramo materialov, preden ne ugotovimo, kako bo objekt vpet v prostor."

Nina Majoranc: "Ko se projekt razvija, se plastijo tudi materiali."

Vpetost v okolje je torej za vas eden ključnih gradnikov arhitekture. Kako se lotevate izzivov in razvojnih potencialov določenega okolja? Kako pomembno je zavedanje o spremembi nekega javnega prostora?

Blaž Budja: "Srečo imamo, da nam je pri nekaterih projektih uspelo prepričati ravno z vplivom stavbe na javni prostor. Na primer, ko smo postavljali športno dvorano v vasi, ki ni imela pravega centra, se je ponudila priložnost, da tak center nastane pred športno dvorano, čeprav prvotno to ni bilo predvideno. Takšno zavedanje, da lahko z manjšimi intervencijami izboljšamo celoten prostor, je močno orodje arhitekta. Predvsem tako, da skušamo biti solidarni in iskreni do ljudi, okolja in narave."

Rok Jereb: "Pomemben je spoštljiv pristop in odnos do okolja, ki že obstaja. Arhitektura, gradnja je dolgotrajen proces in ta proces je v naši družbi tudi zelo počasen, ker pač nismo družba hitrih sprememb, kot so na primer na Kitajskem, kjer so sposobni hitro graditi tudi cela mesta. Ni treba vedno rušiti obstoječega in graditi na novo. Ko snuješ posege v okolje, ki ni nepopisan list, imaš obveznost do vsega, kar tam obstaja, da tega ne preglasiš, ne uničiš in ne pokvariš."

Blaž Budja: "Ter se odzoveš na vse izzive, tudi če niso vezani na tisto, kar ti počneš."

Ves čas morate sodelovati med različnimi akterji. Kako naporno je to?

Blaž Budja: "Vsak projekt je živ, in če nisi ves čas pozoren, lahko stvar zaide v popolnoma drugo smer.''

Rok Jereb: "Velikokrat je težava v pomanjkanju komunikacije. Gradnja je aktiven proces do konca, sploh med njo pa nastajajo pritiski, ki so tehnični in finančni. Seveda v tem delu pridobivaš druge poglede in smiselno jih je poslušati in predelati. Ne moremo reči za vsak predlog, da ni dober, ker ni naš. Prav zato je delo v skupini pri našem delu izredno pomembno."

Je tudi lažje?

Rok Jereb: "Kot posamezniki že dolgo nismo delali, zato nam je delovanje v skupini nekaj naravnega in niti malo nam ni težko. Medsebojno razumemo naš interni proces."

Nina Majoranc: "Ko razvijaš idejo, je tudi lažje, da se s kom pogovoriš. Debata je pomembna pri razvoju projekta."

Nagrado Prešernova sklada ste dobili za prenovo stavbe TEM Čatež. Pravzaprav za novi objekt, prizidek na tovarniškem območju, v katerem so skladiščna hala in pisarne. Kako je vsebina tega prostora vplivala na vaš proces dela? In kako lahko takšna arhitektura, umetnost spreminja poglede, navade ljudi, ki tam delajo?

Blaž Budja: "Povabljeni smo bili na natečaj, kjer je imel naročnik jasno zastavljene cilje. Imeli so podolgovato parcelo, ki je bila namenjena industrijski coni, po sredini pa je bila postavljena občinska cesta, ki je kot javno dobro pomenila oviro v prostoru. V resnici je bila to težko rešljiva situacija. Investitor je predlagal zunajnivojsko križanje. Ob tovarni pa poteka še ena, vzporedna cesta, in zato smo občini predlagali, da bi prvo ukinili. Pridobili so vstopni del pred tovarno, ki je namenjen javnosti.

In prav tu se izkazujejo vrednote, ki jih TEM Čatež živijo. So podjetje, ki išče poslanstvo v družinskih vrednotah, za sodelavce naredijo vse, da se počutijo dobro. Izhajajo iz sebe, ker so družbeno ozaveščeni."

Aktualna je sprememba gradbenega zakona, ki ji nasprotujete arhitekti. Zakaj je nesprejemljivo, da bo po predlaganem lahko vodja projekta predstavnik katerokoli stroke?

Blaž Budja: "Gradnja ali načrtovanje je multidisciplinarna kategorija, ob kateri pač vsakdo prispeva svoj del v mozaik. Do zdaj je bil zakon napisan tako, da je nekdo iz prevladujoče stroke v projektu tudi njegov vodja. Tudi nam se zdi smiselno, da je vodja tisti, ki se spoprijema z največ vprašanji med projektiranjem. Na primer, v elektrarni je odličen vodja elektroinženir. Ali pa pri gradnji mostov, tam je vodja konstruktor, gradbeni inženir. Pri vsem tem seveda z veseljem sodelujemo, kot vodje projektov pa se v takem primeru ne vidimo."

Rok Jereb: "Skozi vse spremembe gradbenega zakona, ki smo jim bili kot projektanti že priča, vidimo, da je materiala, ki ga moramo kot vodilni projektanti pripraviti za projekt, precej več kot takrat, ko smo začeli delo v arhitekturi. Hitre spremembe zakonov doslej niso poenostavile birokratskega dela projektov ali pospešile postopkov."

Nina Majoranc: "Prilagajanje pa je dolgotrajno, ne samo z naše strani, ampak tudi s strani upravnih organov."

Rok Jereb: "Ko govorimo o vlogah vodje v procesu snovanja objektov, pa je treba izpostaviti, da mora arhitektura in s tem arhitekt v primerjavi z drugimi strokami upoštevati ne samo inženirski, matematični pogled, temveč tudi socialni, ekonomski, psihološki, geografski, kulturni in mnoge druge aspekte tega multidisciplinarnega procesa, ki se samo z metrom ne dajo izmeriti. Zato smo verjetno pri snovanju stavb toliko bolj vpleteni v proces."

Nagrajena je tudi vaša zasnova materinskega doma v Ljubljani. Gre za posebno zgodbo, večkrat ste jo izpostavili kot odgovor na aktualna vprašanja poslanstva arhitekture v družbi.

Blaž Budja: "Soočili smo se z lokacijo, ki je prežeta z veliko pomeni. Stoji med BTC-jem in Žalami. Med dvema svetovoma, tako nasprotnima. Dom je pred tem stal v Trnovem, a so zaradi širitve tamkajšnjega vrtca iskali novo lokacijo. Mestna oblast je z državo zamenjala objekta, hiša na Jarški cesti pa je bila v slabem stanju, in investitor se je rajši kot za prenovo odločil za novogradnjo.

Rok Jereb: "Imeli smo dobrega sogovornika na naročnikovi strani. Pri projektu pa smo veliko razmišljali predvsem o načinu bivanja. Sledili smo principu 'co-livinga', ki se vse bolj uveljavlja tudi pri nas. Naročnika nam je uspelo prepričati, da bi v stavbi zasnovali večje skupne prostore in manjše bivalne enote, ki so bolj intimne. V ospredju je bila socialna dinamika - kako ponovno zagnati proces socializacije, druženja, zaupanja, hkrati pa ponujati zaščito, intimo varnega zavetja."

Blaž Budja: "Hiša je sredi blokov, je inštitucija, a v resnici ne deluje tako. In je dom, ki nudi zavetje. Pa vendar je pred hišo odprt prostor, ki naglasi javno funkcijo. To je bila za nas zelo lepa naloga."

Rok Jereb: "Materinski dom ima v nasprotju z drugimi hišami v ulici sprednji del zasnovan kot javni prostor, objekt je malce umaknjen in zato deluje kot javna zgradba, čeprav je več kot to. Tudi na Čatežu nam je uspelo ustvariti javni trg pred kompleksom. Socialna in psihološka kategorija razvoja ekonomske družbe, kjer z eno finančno in inženirsko popolnoma nepomembno potezo prostorsko in družbeno zarežeš v del mesta, se kaže kot ograja. Takšnih ograj se pri projektih izogibamo. To povezuje naše projekte v tkivo mesta ali naselja, vasi in s tem vračamo okolju."

Kako gledate na danes vse številnejše propadajoče stavbe po državi, problem varstva stavbne dediščine? Stroka opozarja, da so bile različne politične opcije v odnosu do tega presenetljivo poenotene - vse so na račun tega segmenta dediščine varčevale po načelu: varčevati, pa naj stane, kar hoče.

Blaž Budja: "Občasno pa tudi varovati, pa naj stane, kar hoče."

Rok Jereb: "Z varovalnimi strukturami imamo v Sloveniji dobre izkušnje. Ni vse samo slabo. Zlasti v procesu, ko prideš na strokovno raven in nisi več na upravni, je kar veliko plodnega sodelovanja, sploh na kulturni pa tudi naravovarstveni ravni."

Blaž Budja: "So tudi dobri primeri prenov in veliko tega je tudi v javni lasti. Kot družba imamo negotov odnos do varovanja arhitekture iz časa moderne. Izginjajo objekti iz 60., 70. let prejšnjega stoletja, ki so ravno tako pomemben del kulturne dediščine, pa se tega kot družba slabo zavedamo."

Rok Jereb: "Posamezniki bi se lahko bolj aktivno vklapljali v tehtno komunikacijo, pa se raje ukvarjajo s komentiranjem izzivajočih člankov, ki so hipni in bodo naslednje leto pozabljeni. Kot skupnost imamo prostor za rast, za vzpostavitev primerne komunikacije. Na način, da zadeve skupaj predebatiramo in jih povemo na razumljiv, spoštljiv način. Tudi tistim, ki drugače razmišljajo. V prostoru se nikoli ne mudi tako zelo, kot mislimo."