(INTERVJU) Boštjan Jurečič: Večji del tega, kar rolajo po institucijah za sodobno umetnost po svetu, je oblika zabave, ne pa umetnosti

Dela so nastala po letu 2014. Značilna Jurečičeva slikarska tehnika je izpiranje akrilnih barv s platna. Pri tem postopku avtor najprej motiv naslika, počaka, da se nekoliko posuši, nato pa ga izpere z vodo, pri čemer ostanejo le madeži. Postopek nadaljuje do točke, ko iz teh madežev nekaj vendarle nastane. Lahko bi rekli, da gre za slikanje skozi brisanje. Jurečiča kot slikarja zanima predvsem figura v prostoru. Umetnik svoje motive nabira s širokega polja sodobne vizualne kulture, kot predloge zvečine uporablja fotografski material iz revij in časopisov.

Zanimivo je, da ste na neki točki ob kulturnem žurnalizmu začeli tudi slikati in razstavljati. Normalno, saj ste vendar tudi akademski slikar po izobrazbi. Leto 2000 je bilo za vas prelomno?

"Res je, slikam (uradno) od leta 2000. Imam se za milenijskega slikarja. Seveda sem skozi devetdeseta študiral slikarstvo, po študiju pa skoraj zasovražil celo reč."

Študirali ste najprej ekonomijo in diplomirali, končali pa tudi Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, diplomirali pri Gustavu Gnamušu. Figuralika je v središču vaših slikarskih raziskav - niti enega motiva ni na vaši sliki, ki ne bi bil nekje že prej (foto)dokumentiran. Tudi časopisi in revije so pomembni za ustvarjalni proces?

"Vse, kar je na mojih platnih, je od nekod pobrano. Morda iz kakšne revije ali časopisa, fotografije včasih pobiram iz časopisnih ostankov, najdenih na cesti. Ničesar ne znam naslikati na pamet. Če je na moji sliki bel kvadrat, sem ga zagotovo videl nekje pred tem na kakšni fotografiji. Kdor slika na pamet, tako ali tako zdrsne v šablono."

Producirati čim manj pofla

Kako profesionalna refleksija o umetnosti drugih vpliva na vašo lastno?

"Močno. Pogosto najdem kaj pri drugih slikarjih in potem to uporabim, morda je to samo kakšna majhna domislica, ki mi kot košček sestavljanke pade nekam na platno. Včasih je ta košček sestavljanke napotilo, mimogrede pobrana ideja. Kdorkoli mi lahko reče karkoli, in če se mi slišano zdi smiselno, to uporabim. Platna zadnjih let so na primer veliko bolj barvno nasičena kot starejša. Slikar Silvester Plotajs Sicoe je za tem. Enkrat je bil pri meni in me je nagovoril, naj uporabljam bolj nasičene barve. Opazovanje del drugih slikarjev je nasploh dobra teoretična vaja v izogibanju zdrsom in padcem. Večina vsakršne umetniške produkcije, vključno z mojo, je pač povsem zanič, dobro je torej producirati čim manj pofla."

Kritika likovne umetnosti je praktično izpuhtela iz naših medijev, čemu kot kritik in ustvarjalec pripisujete to največjo ranljivost prav te umetnosti? Literatura in teater sta bolj trdoživa, kar zadeva kritiko?

"Kritika je izpuhtela sočasno z naraščanjem količine zmede, ki obvladuje večino osrednjih institucij za sodobno umetnost povsod po svetu. Večji del tega, kar rolajo po institucijah za sodobno umetnost po svetu, spada v resnici v območje popkulture, gre torej za obliko zabave, ne pa umetnosti. Vsi potrebujemo tako zabavo kot umetnost, zmeda je nastopila takrat, ko so nekateri začeli trditi, da je umetnost enako zabava. Je Damien Hirst velik umetnik ali velik zabavljač? Njegova umetnost in umetnost nepregledne množice umetnikov, ki so študirali na preštevilnih 'šolah za umetnost', je v resnici zgolj vizualni ekvivalent popularne in alternativne glasbe. Gre torej za zabavljače, ne umetnike. O vzporednicah med vizualno umetnostjo in glasbo sem napisal knjigo in jo izdal pri Cambridge Scholars Publishing.”

To vaše polje raziskovanja je doseglo mednarodno javnost?

"Knjiga je izšla v angleščini, prevedena je v slovenščino z naslovom Študija o vzporednicah med vizualno umetnostjo in glasbo: veliki nesporazum. Ima 150 strani, sestavljena je iz treh delov. Prvi del dopolni, korigira ali izpodbije nekatere privzete ideje in teorije o umetnosti (na primer tisto, da umetnost napreduje podobno kot znanost), drugi del je jedro študije, v njem obdelam daljšo serijo vzporednic med obema poljema. Vzporednice so in morajo biti konceptualne in morfološke, da bi vse skupaj imelo smisel: linija v slikarstvu je melodija v glasbi, oblika v slikarstvu je akord v glasbi, prostor v slikarstvu je čas v glasbi in podobno. Mimogrede opazim še značilen zamik, ki se pojavlja vseskozi: glasbeniki sledijo slikarjem približno dvajset let kasneje. Ko potem tako vzpostavimo vzporednice, pridemo do uničujočih povezav. Na primer Andy Warhol = Michael Jackson, Jeff Koons = Britney Spears, Damien Hirst = Lady Gaga itd. Od tod je do sklepa, da je skoraj vse tisto, kar nam zagovorniki sodobne umetnosti ponujajo kot 'težko razumljivo', umetnost sodobnosti, v resnici le sklop trivialnih žanrov sodobne umetnosti, le korak. Tretji del utrdi sklepe iz drugega in pokaže na simetrije, ki se pojavljajo med obema poljema: na primer hitro menjavanje imen in trendov v polju vizualnih umetnosti, ki je simetrično hitremu menjavanju imen in trendov v popularni in alternativni glasbi."

Slovenija - mestna država

Kako gledate na centralizacijo, decentralizacijo v slovenski kulturi iz ljubljanske, prestolniške perspektive - v luči svoje mariborske razstave?

"Centralizacija/decentralizacija? Saj je cele Slovenije kulturno in gospodarsko za pol Dunaja! Slovenijo bi morali razglasiti za mestno državo in jo tako tudi upravljati. Hitra železnica po Sloveniji z zelo majhnimi vagoni bi bila zanimiva novost. Ljubljane ne vidim kot središče v nobenem smislu, saj je preprosto premajhno mesto."

Morda poveste kaj o sodelovanju z galerijami. O umetniškem trgu pa tako ne gre preveč izgubljati besed, kajne?

"Umetniški trg pri nas je povsem rudimentaren. Problem je v tem, da smo vsi slikarji in kiparji pri nas povsem zaklenjeni v ta naš mali prostor. Imamo čedalje bolj napihnjen sistem javnih galerijskih prostorov po Sloveniji, vsaka vas ima zdaj svojo galerijo, po teh prostorih pa ves čas krožijo (skoraj) izključno domača imena. To ni ne vzdržno ne kredibilno. Zabavljaški del sodobne vizualne umetnosti, o katerem sem govoril malo prej, je veliko bolj vpet v mednarodne tokove. Z lahkoto si predstavljam, da bo takšno stanje trajalo še naslednjih tisoč let."

Vaša značilna slikarska tehnika je izpiranje akrilnih barv s platna. Zanimiv postopek, v katerem prvotna slika izginja, ostanejo le madeži. Lahko razložite to "riši-briši" metodo?

"Moja slikarska tehnika je povsem preprosta tako konceptualno kot izvedbeno. Izvedbeno gre za serijo operacij, kjer neko stvar, recimo figuro, naslikam s črno. Počakam nekaj časa, da se reč delno posuši. Sperem z vodo, ostanejo pa madeži, nekakšni ostanki figure. Nadaljujem z drugo barvo in ponovim postopek. To delam toliko časa, da se nekaj iz teh madežev vendarle formira. Konceptualno gre za odgovor na vprašanje, kako se izogniti ilustriranju. Večina realizmov 20. in 21. stoletja je ilustrativnih, kar pomeni, da so ti realizmi skoraj brez forme in s tem brez vsebine. Predvidljive in dolgočasne se vse te oblike realizmov gibljejo v območju znanega. Morda je tole moje slikanje-brisanje ena od možnosti, kako pogledati onkraj."

In ko sva že sotrudnika v istem kulturniškem polju: kako ocenjujete kulturni žurnalizem skozi čas, to trdoživo vrsto, ki ob razraščajoči kulturni produkciji (da o koronačasu sploh ne govorim) in barbarizaciji težko ohranja v medijih svoj prostor, čas in pomen?

"Mislim, da je na straneh in v oddajah, namenjenih kulturi, premalo ostrine in kritičnosti In preveč zgolj kulturniškega newsa. Polemičnost bi morda spet privabila bralce in gledalce tovrstnih vsebin. Širokih množic pa te stvari tako ali tako nikoli niso zanimale. In jih tudi nikoli ne bodo."