(INTERVJU) Boštjan Narat: Očitno misel potrebuje malo boljši piar

Ko sem slišala za besedno zvezo "gledališki esej", sem pomislila na pojem, ki ga je dal svojim izbranim spisom o umetnosti Mladen Dolar - uprizarjanje konceptov. Kako pa se je vam porodila ideja za gledališke eseje? Je nastala iz prakse ali iz koncepta?

"Ideja je povezana z minifestivalom Dnevi slovenskega nacionalizma, ki sta ga ob kulturnem prazniku leta 2019 priredila Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska. Povabili so me, da reflektiram problem nacionalizma v domačih logih, in to v obliki predavanja ali okrogle mize. Ko sem začel pisati tekst, pa je zavil v drugo smer in dobil literarno esejistično dimenzijo, zato sem odločil, da ga uprizorim kot kratek gledališki komad. Ta skorajda eksperiment mi je bil v bistvu zelo všeč, način se mi je zdel produktiven, zato sem predlagal, da zadevo nadgradimo v cikel. Da torej povabimo avtorice in avtorje, ki jih javnost pozna bolj po njihovem drugem delu, pišočem, predavateljskem, akademskem ali aktivističnem, jih soočimo s tem izzivom in vidimo, kaj se bo zgodilo. Samo sintagmo gledališki esej smo zastavili kolikor se da široko, brez vnaprejšnjih pričakovanj in zahtev, tudi teme so si povabljeni izbirali sami, brez sugestij. Že način, na katerega so tekste napisali, je po svoje usmerjal uprizoritev. Renata Salecl na primer je napisala besedilo v obliki dialoga, kar nas je usmerilo k precej klasični gledališki uprizoritvi, Mladen Dolar pa je tekst zastavil precej bolj predavateljsko in ga na tak način tudi uprizarja z igralskimi intervencijami Blaža Šefa. Kot rečeno, v izhodišču je bila odprtost. Cikel sem si zamislil kot raziskovalni laboratorij tako rekoč. Na koncu bomo videli, kam nas je pripeljal in kam lahko gremo po tem."

V gledališče hodi več ljudi, kot jih bere eseje. Je namen te forme tudi "popularizacija misli"?

"Vemo, da esejistične knjige v glavnem niso ravno uspešnice. Čeprav poznamo tudi zanimiv fenomen, zbirke kolumen znajo biti uspešnice, pa so relativno blizu esejistiki. Kolumnistična forma je seveda krajša in - po navadi, a ne nujno - tudi manj teoretska in bolj poljudna. Kakorkoli, popularizacija česarkoli ni bil namen. Razen morda res 'popularizacija misl'". Ampak mislim, da se tako ali tako vsa umetnost, ki si zasluži to ime, in vsa teorija ves čas trudita popularizirati ali pa vsaj propagirati misel. Ker očitno misel v današnjih časih - ne bom rekel povsem brezumnih, ampak precej brezumnih - potrebuje malo boljši piar. Trenutno res ni pretirano popularna."

V primerjavi z večino gledaliških dogodkov so ti dogodki enkratni oziroma kvečjemu dvakratni. Seveda, ti performerji imajo pač drugo delo, ampak vseeno je škoda, ne?

"Postptrodukcija se vendarle že dogaja. Mladen Dolar in Blaž Šef bosta imela zaradi velikega interesa v Ljubljani še dve ponovitvi, dogovarjamo pa se tudi za ponovitve v Mariboru. Želimo si, da ne bi obstali samo pri obeh premierah. Res imajo izvajalci druge poklice in obveznosti, ampak mislim, da to ne bi smela biti prehuda ovira."

Izbrane teme so eksplicitno ali implicitno aktualne in družbenokritične. To niti ni presenetljivo, ne?

"Kot sem rekel, tem nisem sugeriral. Dejstvo je, da je vseh šest esejev povezanih z aktualnimi vprašanji. Esej Mladena Dolarja se na samosvoj in poglobljen način ukvarja z vprašanjem epidemije. Eseja Filipa Dobranića in Renate Salecl sta povezana s politiko, s politično teorijo (in tudi prakso). Tekst Jerneje Ferlež se mi zdi zanimiv, ker je najbolj literaren, ukvarja se z vprašanjem zgodbe, spomina, perspektive in predvsem spominjanja pogleda. Ima rašomonovsko dimenzijo, ki mi je strašno všeč, in mislim, da sta jo tudi z Jurijem Drevenškom uspela lepo postaviti na oder. Blaž Šef pa se je soočil s svojo osebno zgodovino, ki je povezana z njegovim rojstnim krajem, Vitanjem, in tudi s projektom Ksevt oziroma Centrum Noordung, ki je zrasel, da ne rečem pristal sredi tega kraja. Na tem primeru je poskušal misliti razmerje med lokalnim in globalnim, celo medplanetarnim, in predočiti svoje ideje o tem, kaj naj bi neka tako obskurna država, kot je Slovenija, počela v okviru občečloveške in vesoljske skupnosti."